Ko je Otto von Bismarck leta 1889 predstavil prvi pokojninski sistem za delavce, starejše od 70 let, je bila pričakovana življenjska doba za Prusa 45 let.

Ko je leta 1908 Lloyd George izsilil plačilo petih šilingov tedensko za moške, starejše od 70 letih, so bili Britanci, predvsem revni, zelo srečni, če so doživeli 50 let. Do leta 1935, ko je Amerika uvedla sistem socialne varnosti, je bila starost ob upokojitvi 65 let, tri leta manj, kot je bila pričakovana življenjska doba Američana. Državna pokojnina je bila oblikovana kot kratek sončni zahod za tistih nekaj odpornih duš, ki so preživele.

Zdaj obstaja sistem pokojnin za vse in običajno obdobje prejemanja pokojnine traja toliko časa, kot je bilo včasih dolgo življenje posameznika. V nekaterih evropskih državah je človek v pokoju povprečno več kot četrt stoletja. V Ameriki se uradno pokoj začne pri 66 letih, povprečni Američan se sicer upokoji dve leti prej, pri 64 letih, in potem lahko pričakuje, da bo živel še 16 let. V državah OECD-ja je povprečno za (javne oziroma državne) pokojnine namenjeno več kot 7 odstotkov BDP-ja (leta 1935 so predstavljale le 0,2 odstotka). V nekaterih državah naj bi se ta delež do leta 2050 podvojil, v to pa niso vključeni sistemi zasebnih pokojnin ali dodatno zdravstveno zavarovanje in dolgotrajna nega.

Čeprav je ideja "vsi se staramo" zelo očitna, se le malo vlad, delodajalcev in zaposlenih dejansko zaveda, kaj pomeni daljši čas prejemanja pokojnine. Če nam je to všeč ali ne, se vračamo v čas pred Bismarckom, ko delo dejansko ni bilo časovno omejeno. Vrnitev v prvotno stanje se sicer ne bo zgodila čez noč, a priprave bi se morale začeti zdaj, da bi zagotovili, da bo sprememba, ki je neizogibna, sprememba na boljše.

In morala bi biti sprememba na boljše, saj ljudje živijo dlje. Pričakovana življenjska doba se vsako desetletje zviša za dve leti ali tri leta, in to kljub ponavljajočim se napovedim o dosegu zgornje meje. Stoletniki so bili nekoč zelo redki, zdaj pa jih je samo v ZDA več kot 100.000, do konca tega stoletja pa utegne postati letnica 110 nova 100.

Skupek sprememb, ki obetajo težko situacijo
Neizogibno staranje družbe je posledica še dveh demografskih sprememb. Prvič, v večini bogatih držav ženske ne rodijo več dovolj otrok, da bi številke vzdržale, in drugič, zelo številna povojna generacija »baby boom« se je začela upokojevati. V 50. letih prejšnjega stoletja je bilo v državah OECD-ja razmerje naslednje: sedem ljudi med 20. in 64. letom na eno osebo nad 65. letom starosti. Zdaj je številka 4 proti 1, do leta 2050 pa naj bi bila že 2 proti 1. To bo pogubno za pokojninski sistem držav.

Zelo mamljivo je razmišljanje, da bodo nekatere vrzeli v bogatih državah zapolnili s priseljenci iz revnejših držav. Ti so že zdaj "odgovorni" za tisto majhno rast prebivalstva, ki jo imajo v bogatih državah. A ko bo višanje življenjske dobe začelo "delovati" v polnosti, bo primanjkljaj tako velik, da bi bilo potrebno večkratno povečanje zdajšnjega števila priseljencev. Glede na politični upor že na zdajšnje število priseljencev (kot se je pokazalo tudi na nedavnih volitvah v Evropski parlament), je ta možnost zelo malo verjetna.

Prilagoditev z vseh strani
Zato se bodo morali posamezniki, podjetja in vlade v bogatih državah prilagoditi. Pri prvih dveh je že opaziti začetek tega procesa. Številni delodajalci ostajajo "negativni" do starejših delavcev, in to ne vedno brez razloga: delovna učinkovitost pri fizičnih poklicih močno pade v srednjih letih, starejši ljudje pa imajo tudi več težav z novostmi in se težje prilagajajo novim tehnologijam. A ljudje, ki so že presegli starost za upokojitev, ne bi, vsaj ne nujno, nadaljevali dela na istem delovnem mestu kot prej. Na Japonskem, kjer so pokojnine res skromne in veliko ljudi dela tudi še v poznih 60. in celo 70. letih, so podjetja, kot je Hitachi, uvedla nove načine ponovnega zaposlovanja svojih že upokojenih delavcev, seveda z manjšo zahtevnostjo, a tudi nižjo plačo.

Drugod so delodajalci sicer manj inovativni, a vendar: trgovci, kot sta Wal-Mart in B&Q, in trgovska veriga McDonald's so začeli najemati upokojence, ker njihove stranke ocenjujejo, da so bolj prijazni in bolj ustrežljivi. In pomanjkanje veščin že samo po sebi ustvarja nove možnosti: tudi nemška podjetja so začela vabiti nazaj starejše delavce. Ko se bo enkrat začelo delavstvo zmanjševati, nekje po letu 2020, delodajalci dejansko ne bodo imeli izbire.

Vse več upokojencev dela za dodatni zaslužek
Kar zadeva starejše delavce, mnogi dejansko želijo delati tudi še po upokojitvi. Nedavna raziskava Financial Timesa je pokazala, da bi večina Američanov, Britancev in Italijanov delala dlje, če bi to pomenilo, da bodo dobili večjo pokojnino (Nemci pa nad tem niso bili navdušeni). To je logično: če delo ni preveč naporno, večini ljudi tako psihično kot fizično koristi, da se z nečim ukvarjajo in da gredo od doma. Veliko pripadnikov generacije »baby boom« pravi, da se ne želijo popolnoma upokojiti, a hkrati dodajajo, da bi želeli krajši delovnik. Če bodo nadaljevali delo, ga bodo morali sprejeti ne glede na to, da bo šla plača lahko tako navzdol kakor navzgor.

Ali lahko vlade zagotovijo, da bodo te neizogibne prilagoditve potekale brez težav? V nedavni preteklosti so nekatere politike privedle do nelogične "sheme ustvarjanja novih mest", ki je spodbujala zgodnjo upokojitev. Številni ukrepi, kot so spodbujanje preseljevanja, zasebnih prihrankov in spremembe zdravstvenega sistema, so z vidika naštetega zdaj še bolj logični.

Odprava obvezne upokojitve v zasebnem sektorju (kar so ZDA že uvedle) se zdi logična, kot se zdi logično tudi ustvarjanje razmer, ki bi omogočile postopno upokojitev. Predvsem bi morali zvišati starostno omejitev upokojevanja. Nedavno zvišanje na 67 ali 68 let je le začasna rešitev, 70 bi bila boljša številka. Za zdaj je le Danska uvedla radikalen ukrep, ko je uskladila indeks let upokojevanja s pričakovano življenjsko dobo.

Nekateri ukrepi bodo nepriljubljeni. Zasebne pokojnine, ki bodo delno rešile stanje, so lani izgubile skoraj četrtino vrednosti. A kot je dejal ekonomist Herb Stein: "Če nekaj ne more trajati večno, se bo ustavilo." Bolje je torej poskusiti užiti posledice.

Povzeto po Economistu