Na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu je 28. avgusta 1963 med t. i. pohodom na Washington Martin Luther King ml. v govoru, ki je bil ob prelomu tisočletja razglašen za najboljši govor 20. stoletja, razkril svoje sanje, sanje o ZDA, kjer se ljudje ne ločijo po barvi kože.
Kingova retorična mojstrovina, polna fraz in biblijskih aluzij, je spominjala na baptistično pridigo in ima danes ikonski status v ZDA, podobno kot Deklaracija o neodvisnosti ali ustava.
Govor, ki ga poznamo kot "Imam sanje", je imel nekaj različic, napisanih ob različnih priložnostih. Govor je mešanica različnih osnutkov, sprva pa je imel naslov "Normalnost, nikoli več". V končni različici govora je poleg tega uporabljen še del govora "Normalnost". Govor 28. avgusta 1963 je postal znan kot "Imam sanje" zaradi Luthrovega načina podanja. Proti koncu govora ga je prekinila slavna pevka gospela Mahalia Jackson, ki je Kinga iz množice pozvala: "Povej jim o sanjah, Martin". King je prekinil načrtovani govor in začel "pridigati", svoje želje pa je podkrepil z uvodnimi "imam sanje".
Navdahnil nerojene generacije
"Dr. King je s svojim govorom, z načinom, kako je govoril, izobraževal, navdihoval in obvestil ne le ljudi, ki so bili tam zbrani, temveč ljudi po ZDA in nerojene generacije," je o enem najbolj navdihujočih govorov dejal John Lewis, ki je tisti dan prav tako govoril, in sicer kot predstavnik študentov.
Od odprave suženjstva ...
Govor in sanje, ki so pomenili vrhunec boja za državljanske pravice temnopoltih, ki se je začel 100 let pred tem, ko je Abraham Lincoln med ameriško državljansko vojno odpravil suženjstvo, so navdahnile številne ne samo v ZDA, da je mogoče preseči obstoječe družbene norme in ne le sanjati temveč tudi uresničiti sen o boljšem in pravičnejšem jutri.
... do uzakonjene diskriminacije ...
Čeprav je Lincoln suženjstvo odpravil leta 1863, pa se je boj Afroameričanov za enakopravnost šele dobro začel in doživel številne padce. V marsičem še danes ni končan. Temnopolti moški so volilno pravico v ZDA dobili leta 1870, a je vrhovno sodišče ob koncu 19. stoletja odločilo, da je rasno razlikovanje na vseh javnih prostorih ustavno. Pot do rasne diskriminacije je bila tlakovana, temnopoltim so odvzeli volilne in državljanske pravice.
Zakonov, ki so podpirali rasno razlikovanje, zatiranje in odvzem vseh državljanskih pravic ter Afroameričanom odrekali gospodarske možnosti in podpirali rasno nasilje, je bilo vedno več. Večina se je tem zakonom iz strahu pred nasiljem podredila. Afroameričani srednjega razreda pa so, da bi ohranili vsaj del ponosa in samozavesti, vzpostavili svoje šole, cerkve, banke in druge ustanove.
V začetku 20. stoletja so nevzdržne razmere na jugu sprožile množična priseljevanja na sever države, kjer se je oblikovala vedno močnejša afroameriška intelektualna in kulturna elita. Gibanje za državljanske pravice je med letoma 1954 in 1968 organiziralo številne pohode in proteste.
... do Rose Parks ...
Leta 1955, ko je bil King pastor v baptistični cerkvi na Dexterski aveniji v Montgomeryju v Alabami, so v Montgomeryju aretirali Roso Parks, ker se ni hotela premakniti v zadnji del avtobusa, namenjen temnopoltim. King je postal voditelj bojkota avtobusov, ki je sledil, in dosegel ukinitev ločenih oddelkov na avtobusih. Ustvaril si je sloves bojevnika za socialno pravičnost.
... in Baracka Obame
Leta 1964 je bil sprejet zakon o državljanskih pravicah, ki je prepovedal rasno diskriminacijo, King pa je istega leta prejel Nobelovo nagrado za mir. King je 4. aprila 1968 padel pod streli rasista, a njegove sanje so živele naprej. Eden izmed velikih korakov k uredničitvi Kingovih sanj je bil narejen, ko je Barack Obama 20. januarja letos prisegel kot 44. predsednik ZDA.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje