V izobraževalnem sistemu, tako na primarni kot sekundarni ravni, pa otroke ter mladostnike učijo o feminizmu in pomenu enakosti spolov.

Brynhildur Heiðar-og Ómarsdóttir je izvršna direktorica Islandskega združenja za pravice žensk, ki je v intervjuju spregovorila o življenju na Islandiji, ki velja za najbolj enakopravno in napredno državo na svetu.

Brynhildur Heiðar-og Ómarsdóttir, Islandija je država, kjer je stopnja enakosti spolov, največja na svetu. Kako je živeti v takšni državi?

Moram reči, da je čudovito. Morda tega niti več ne opazimo, saj gre za zelo vsakodnevne stvari, hkrati pa smo nagnjeni k temu, da ves čas stremimo k izboljšavam, ampak če gremo v tujino, sploh pa če nekaj časa živimo v tujini, opazimo, kako dobro je življenje urejeno na Islandiji, ker v resnici gre za res vsakdanje reči. Imamo univerzalen dostop do brezplačnega varstva predšolskih otrok, imamo enake možnosti na trgu dela, skratka življenje na Islandiji bi najbolje opisala tako, da živimo precej brezskrbno.

Ste izvršna direktorica Islandskega združenja za pravice žensk, ki je bilo ustanovljeno leta 1907, torej je že zelo dolgo od tega. Kaj nam lahko poveste o začetkih tega gibanja?

Ustanovljeno je bilo leta 1907, to je bilo pred nastankom gibanja sufražetk na Islandiji. V tem času ženske niso imele volilne pravice in naše združenje je bilo ustanovljeno z namenom, da bi sodelovale s svetovnim gibanjem sufražetk in njihovimi prizadevanji za volilno pravico žensk. Že leta 1908 so ženske na Islandiji dobile pravico do udeležbe na lokalnih volitvah, niso pa smele voliti na državni ravni. Ženske v naši prestolnici Reykjaviku so se povezale, poskušale sodelovati v političnih strankah, ker pa so jih takratne stranke zavrnile, so ustanovile lastno stranko in kandidirale na volitvah leta 1908.

Kar so storile, je bilo naravnost genialno. Šle so od vrat do vrat, potrkale so na tako rekoč vsaka vrata v Reykjaviku, se pogovarjale z volivkami, ki pred tem niso smele voliti, jim razlagale svoje načrte o tem, kaj vse nameravajo spremeniti, če bodo izvoljene, in na koncu so tudi zmagale. Dobile so največje število glasov, saj so se vse ženske, s katerimi so govorile, strinjale, da je zelo pomembno, da imajo v parlamentu zastopan svoj glas. V naslednjih štirih letih so postale največja stranka. Tako da lahko rečem, da smo že v 20. stoletje vstopili z zelo veliko zmago. Takrat smo položile temelje za vse, kar je sledilo v letih pozneje. Seveda je bilo vmes še veliko padcev in nazadovanja, kar zadeva enakost spolov. Predvsem, če se primerjamo z nekaterimi drugimi nordijskimi državami, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja izrazito povečale zastopanost žensk v njihovih parlamentih, Islandija v tistem obdobju ni napredovala. Šele leta 1990 se je spremenilo in so ženske spet pridobile politično moč. In to se je zgodilo zelo na hitro. Zato pogosto pravim, ljudje, poglejte naš primer; veljamo za najbolj enakopravno državo, kjer je enakost največja na svetu, premagali smo številne ovire in izzive, ki jih druge države še niso, ampak naj tudi poudarim, da se je to na Islandiji zgodilo zelo, zelo hitro.

Ko sem se rodila, to je bilo pred 43 leti, so bile na primer v parlamentu le tri ženske. Bila je le petodstotna zastopanost žensk in poglejte, sama sem še vedno dokaj mlada ženska, kar pomeni, da smo v le nekaj desetletjih prešli iz petodstotne na 48-odstotno zastopanost v parlamentu. Veliko smo naredili pri izkoreninjanju razlik tudi na drugih področjih, res daleč smo prišli, vendar je pred nami še dolga pot.

Kakšne dobrobiti za družbo prinaša enakost spolov in ali tudi moški na Islandiji podpirajo enakost spolov, saj je to najbrž zelo pomembno z vidika zagotavljanja dolgoročnih sprememb družbe na bolje?

Seveda, moški na Islandiji povsem podpirajo enakost spolov, saj nenazadnje za to tudi gre pri prizadevanjih za enakost spolov – enakost za vse nas! Tako kot ženske tudi moški pridobijo v družbi, kjer obstaja enakost spolov. Zaradi družbenih norm in pričakovanj moški doživljajo velike pritiske; na specifičen način se morajo vesti, ne smejo kazati čustev, v službi morajo biti uspešni, s svojimi otroki in družino ne morejo preživljati toliko časa, kot bi sami morda želeli, saj se od njih pričakuje, da so bolj prisotni v delovnem okolju kot v družinskem, zato jim enakost spolov prinaša svobodo, da so lahko takšni, kakršni sami želijo biti, da lahko več časa preživljajo s svojimi otroki, da lahko vzamejo starševski dopust, da lahko vzamejo dopust ob rojstvu otrok, ki jim omogoča, da navežejo stik s svojim otrokom.

Tudi ko pogledamo plačno vrzel, pogosto pomislimo, da zaradi plačne vrzeli trpijo samo ženske, kar sicer v večini primerov drži, vendar ob tem pozabljamo, da ženske v veliki meri živijo z moškimi, kar pomeni, da plačna vrzel vpliva tudi na moške, ker v resnici odteguje finančna sredstva družinam.

O plačni vrzeli bova še spregovorili v nadaljevanju pogovora. Omenili ste plačan starševski dopust ob rojstvu otroka, ki je na Islandiji namenjen moškim. Tudi v Sloveniji imajo očetje na voljo dopust ob rojstvu otroka in pozneje tudi starševski dopust, vendar ga izkoristijo v zelo majhnem deležu. Nekje sem prebrala, da na Islandiji očetovski dopust izkoristi skoraj 90 odstotkov očetov. Kje se po vašem mnenju skrivajo razlogi za tako visoko udeležbo islandskih očetov pri skrbi za otroke?

V resnici nimam razlage za to, res pa je, da je bilo tako že od vsega začetka, ko je bil zakon sprejet. Moški so to možnost sprejeli odprtih rok. Mislim, da je odgovor na vprašanje o tem, zakaj moški v tako visokem deležu izkoristijo očetovski dopust, v tem, da ni prenosljiv na ženske. Torej če se moški odloči, da se bo, namesto da bi izkoristil očetovski dopust, vrnil v službo, morajo starši otroka predčasno dati v vrtec. Raziskave, ki so jih delali na Norveškem, kjer so sprejeli odločitev, da starševski dopust postane prenosljiv, so pokazale, da se je delež moških, ki so izkoristili očetovski dopust, zmanjšal. Moški namreč še vedno čutijo pritisk, da bi morali ta dopust prepustiti ženskam. Na Islandiji tega pritiska na očete, da bi morali očetovski dopust prepustiti materam, ni.

Brynhildur Heiðar-og Ómarsdóttir, leta 2009 se je na Islandiji delež žensk v parlamentu zvišal na 40 odstotkov. Kako se je to zgodilo in ali se je družba na Islandiji od takrat kaj bistveno spremenila?

Družba se je od takrat zelo spremenila. Dejansko smo leta 2009 začeli ustvarjati družbo enakosti, ki jo imamo zdaj. Dolgo časa smo stali na mestu, pod steklenim stropom, ki ga ženske niso mogle prebiti, v parlamentu smo imeli le tretjinsko zastopanost žensk. Leta 2009 je nastopila svetovna gospodarska kriza, ki je Islandijo zelo prizadela, propadel je bančni sektor, spoprijemali smo se z veliko brezposelnostjo in negotovostjo ter velikim nezaupanjem v tedanjo vlado, ki je tudi padla. Zato smo imeli še isto leto volitve. Ljudje so si želeli spremembe, zato so preprosto volili tiste, ki niso bili vpleteni v sistem, ki je povzročil finančno krizo – volili so ženske.

Namreč izkazalo se je, da niti ene finančne institucije v tistem času ni vodila ženska. Niti ene ženske ni bilo v nadzornih odborih bank ali kjer koli drugje na najvišjih izvršilnih položajih. Ljudem je bilo jasno, da so krizo povzročili moški! In ker so želeli, da bo v prihodnje drugače, da o finančnih zadevah ne bodo odločali le moški, temveč raznovrstne skupine ljudi, ki bodo enakovredno zastopali islandsko prebivalstvo, so spremembo tudi dosegli. Moram reči, da se je islandski parlament v zadnjih 13 letih popolnoma spremenil. Pred letom 2009 so v parlamentu na področju enakosti spolov in pravic žensk sprejeli enega ali morda dva zakona na deset let. V zadnjih desetih letih, ko so na oblasti ženske, pa smo sprejeli tudi do pet ključnih zakonov na leto! Zdaj, ko imajo ženske politično moč, da odločajo, da sprejemajo zakonodajo, dejansko spreminjajo našo družbo na bolje. Vsako leto postajamo boljša družba! Občutek, da lahko živim v državi, kjer se iz leta v leto dogajajo spremembe na bolje, kjer kot družba napredujemo, kjer ni nikjer videti nazadovanja, le to, da postajamo država, na katero smo lahko izjemno ponosni. Ta občutek je veličasten!

Ženske na Islandiji so v prizadevanjih za enakost spolov v preteklosti organizirale kar nekaj protestov. Spominjam se, da so mediji leta 2018 poročali o stavki žensk, ki je ženske spodbudila, da svoje delovno mesto zapustijo natanko ob 14 uri in 55 minut. Izbran čas je bil seveda posebnega pomena. Zakaj?

Prva ženska stavka je bila leta 1975 in od takrat smo stavkale še petkrat. Naj ob tem povem, da na Islandiji pravzaprav ne uporabljamo izraza ženska stavka, temveč to poimenujemo kot prost dan žensk. Naš namen je namreč, da pri tem sodelujejo vse ženske. Vemo, da so ženske različnih političnih prepričanj, da nekatere ženske volijo tudi tiste politične stranke, ki stavke ne podpirajo, zato je bil naš namen prepričati vse ženske, doseči soglasje in poenotenje okoli te problematike in organizirati zares množičen protest vseh žensk, ki delajo, tako da so ob določeni uri ženske dejansko zapustile svoje delovno mesto in prišle na ulice protestirat proti plačni vrzeli in proti krivičnosti, ker so nekatera dela slabše ovrednotena, slabše plačana kot druga.

Vsi na Islandiji so se strinjali, da se je za pravično plačilo vredno boriti in protestirati. In v zadnjih desetih letih lahko vidimo, da se plačna vrzel na Islandiji počasi, a vztrajno manjša. Kako smo izračunali uro, kdaj morajo ženske nehati delati? Za povprečje smo vzelo 8-urni delovnik in da večina zaposlenih dela od 9 zjutraj do petih popoldan. In če so ženske v povprečju plačane 30 odstotkov manj kot moški, bi bilo prav, da tudi 30 odstotkov manj delajo. Oziroma da imajo za 30 odstotkov krajši delovnik. Na takšen način smo izračunale čas demonstracij. Preprosto, če za svoje delo prejmeš le 70 odstotkov plače, delaš do pol treh namesto do petih. Namreč natanko toliko bi morala delati glede na plačo, ki jo dobiš.

Kakšna je na Islandiji plačna vrzel med spoli danes?

Vidimo lahko, da je plačna vrzel na Islandiji precej manjša kot v drugih državah. Naše meritve zadnjih deset let namreč kažejo, da je leta 2019 plačna vrzel na urni postavki znašala 13,9 odstotka, leta 2010 pa 17,5 odstotka. Kar pomeni, da se je v samo desetih letih zmanjšala za 4 odstotke! Manjša je bila tudi v preteklem letu, ki sicer zaradi pandemije ni reprezentativno, vendar vsekakor opažamo trend manjšanja plačne vrzeli, pri tem pa je najpomembneje to, da smo na Islandiji začeli na plačno vrzel gledati na veliko bolj celostni način, kot pa je to sicer v praksi na mednarodni ravni.

Kaj točno imate v mislih, ko govorite o celostnem načinu obravnavanja plačne neenakosti med spoli?

Kadar ljudje govorijo o plačni vrzeli na institucionalni ravni, govorijo o vrzeli v urni postavki, na Islandiji pa gledamo na plačno vrzel na ravni mesečnega zaslužka. In ta vrzel je veliko, veliko večja od vrzeli, izračunane na urni postavki. Namreč ženske v celoti delajo več kot moški, v mislih imam tudi neplačano delo. Ženske so tiste, ki hodijo po otroke v šolo, ženske vzamejo dopust zato, da lahko skrbijo za svojo družino, da poskrbijo za na primer bolne sorodnike in podobno. Mislimo, da je treba pri vprašanju plačne vrzeli upoštevati realno in resnično odslikavo položaja na trgu dela. Ne smemo gledati le na plačno vrzel na podlagi delovnih ur, to je preozek vidik. Upoštevati moramo mesečni zaslužek in na Islandiji opažamo manjšanje tudi te plačne vrzeli med ženskami in moškimi. Leta 2010 je znašala mesečna plačna vrzel 32,9 odstotka, deset let pozneje, leta 2020, se je zmanjšala na 23,5 odstotka, kar je še vedno nesprejemljivo, ampak gre za 10-odstotno zmanjšanje plačne vrzeli, kar pomeni, da so naša prizadevanja za to, da plačno vrzel med spoli radikalno in hitro izkoreninimo, uspešna in nestrpno že pričakujemo, kaj vse bomo dosegli v prihodnjem desetletju.

Pred tremi leti ste na Islandiji sprejeli zakon, ki prepoveduje plačno diskriminacijo na zelo konkreten način.

Na Islandiji smo leta 2018 sprejeli zakon, ki odgovornost za diskriminacijo iz zaposlenega prelaga na delodajalca. Povsod drugod po svetu lahko vidimo, da mora v primeru plačne diskriminacije žrtev sama najprej sploh ugotoviti, da je plačana manj kot njen sodelavec, ki opravlja enako delo in je po navadi moški, oziroma ugotoviti mora, ali je plačana manj kot drugi sodelavci. Zaposlena mora imeti finančne vire, da lahko najame odvetnika in sproži sodni postopek proti podjetju ali ustanovi, kjer je zaposlena, tretjič, imeti mora podporno okolje, družinsko podporo ali mrežo prijateljev, ki ji ob tem stojijo ob strani. Včasih potrebuje socialno in psihološko pomoč, kajti odločitev za takšen boj nikoli ni lahka. In četudi v tem boju zmaga, dobi tožbo, prejme finančno povračilo in višjo plačo – je treba vedeti, da gre pri vsem skupaj vedno za spremembe na individualni ravni. Kaj hočem reči, takšen sistem v ničemer ne pomaga ženskam, ki so ujete v začarani krog in recimo leta in leta čezmerno delajo v enem in istem podjetju. To je tudi razlog, zakaj je plačna vrzel tako škodljiva, ker odgovornost zanjo nalagamo na ramena posameznic in posameznikov, na ramena delavcev in ne delodajalcev, kar pa ni rešitev na sistemski ravni.

Torej, kar smo na Islandiji naredili, je to, da smo ustvarili okvir, ki ga imenujemo standard enakega plačila. Gre za skupek pravil in regulacij, s katerimi se ugotovi neenakost plač znotraj določenega podjetja. Ta mehanizem delodajalcem omogoča, da nepristransko ocenijo delo, ki je bilo opravljeno v preteklosti, in ga primerjajo z opravljenim delom danes oziroma lahko na takšen način primerjajo ali je nekdo za svoje delo plačan neprimerno več kot njegov sodelavec oziroma obratno, skratka delodajalci lahko primerjajo ali svoje zaposlene, za enako delo, tudi plačujejo enako. Podjetja morajo vsaka tri leta parlamentu posredovati dokazila o tem, ali standard enakega plačila upoštevajo, v nasprotnem primeru plačajo globo. To je način, kako kot družba zahtevamo varno delovno okolje, pravično plačilo, odgovornost, da je vse to zagotovljeno, pa morajo prevzeti delodajalci. Ker vedeti moramo, da nikoli ni krivda za nepravično plačilo na strani zaposlenega, temveč je razlog v tem, da delodajalci desetletja dolgo kršijo zakonodajo. Na Islandiji smo zakon, ki prepoveduje nediskriminacijo, sprejeli že leta 1961, vendar so delodajalci ves ta čas zakonodajo kršili, ljudi nepravično plačevali, no, zdaj prelagamo odgovornost za to tja, kamor sodi, na njihova ramena, ne več na naša. Tako da gre v resnici za prelomno potezo, ne moremo trditi, da so orodja, s katerimi si prizadevamo to doseči, čudežna, vendar so pomembna in učinkujejo. Vem, da tudi drugje v Evropi, predvidevam, da tudi v Sloveniji, poteka javna razprava o plačni vrzeli med spoli, vendar poudarjam, da je treba plačno vrzel obravnavati kot diskriminacijo na delovnem mestu in vedeti, da gre za zelo velik problem.

Kateri so po vašem mnenju še drugi učinkoviti mehanizmi za vzpostavljanje enakosti med spoli in zmanjševanje plačne vrzeli?

Na Islandiji imamo poleg standarda enakega plačila tudi standard enakega starševskega dopusta, ki je pomemben del zagotavljanja enakosti na trgu dela. Ustvarja namreč drugačno kulturo, v kateri tudi moški nase prevzemajo del neplačanega gospodinjskega dela. Kot sem že omenila, je zelo pomemben tudi univerzalen dostop do varstva otrok, ki staršem, po večini ženskam, omogoča, da se po rojstvu otroka vrnejo na delovno mesto. Želim povedati, da družba potrebuje veliko različnih mehanizmov, ki pomagajo ustvarjati enakost na trgu dela.

Brynhildur Heiðar-og Ómarsdóttir, ali lahko spregovoriva o politiki. Leta 1980 je Islandija je za predsednico države izvolila žensko. Tudi aktualno islandsko vlado vodi ženska, Katrin Jakobsdottir, feministka, vodja leve stranke Zelenih in to že drugi mandat. Kakšen vpliv imata žensko vodenje države in večja enakost v političnem prostoru na islandsko družbo?

Mislim, da je učinek zelo očiten, ljudje so se navadili, da je na vodilnem položaju ženska. Spominjam se časov, ko sem bila še zelo mlada, leta 1980, ko je bila za predsednico države izvoljena ženska, spominjam se naravnost ogabnih javnih razprav o tem, ali lahko ženska dejansko zmaga in ali ženska res lahko zasede takšen položaj. Ljudje niso bili navajeni, da bi bile ženske na vodilnih položajih, da bi ženske predstavljale avtoriteto, to se je počasi, a brez dvoma spremenilo. Danes imajo ženske povsem enake možnosti kot moški, da so izvoljene v parlament. Ljudje vedo, pa ne le mladi, tudi starejši prebivalci in prebivalke, da so moški in ženske povsem enako dobri ali slabi pri vladanju in da je to pravzaprav zaradi enakosti spolov. Skratka, ženske so v politiki in so političarke, pika.

Zakaj je enaka zastopanost spolov v politiki tako zelo pomembna?

Zaradi stvari, ki smo jih že sprejeli, stvari, ki so v procesu sprejemanja, nove zakonodaje, ki je namenjena temu, da na Islandiji izboljša razmere za ženske in družine. To so prizadevanja in pobude žensk, na primer univerzalen dostop do varstva otrok. To ni bilo predmet politične debate, vse dokler niso v politiko in na vodilne položaje vstopile ženske, ki so dostopno varstvo otrok spremenile v politično vprašanje in dosegle, da se je spremenilo v zakonodajno proceduro. Nasilje nad ženskami je še ena problematika, ki je na Islandiji zelo pereča, ravno tako kot povsod drugje po svetu. Zavedati se moramo, da dokler ne bomo izkoreninili nasilja nad ženskami, nasilja zaradi spola, ne bomo dosegli enakosti.

Na kakšen način se na Islandiji soočate s problemom nasilja nad ženskami?

Nasilje nad ženskami ni bilo politično vprašanje, vse dokler v parlament niso prišle ženske in pridobile politično moč. Vse do takrat je bilo nasilje nad ženskami zasebni problem. Zavedati se moramo, da ne moremo ustvariti dobre družbe, ki deluje dobro za vse prebivalce in prebivalke, dokler niso vsi enako vključeni in zastopani. To je ključno za nastanek dobre, enakopravne družbe. Vsi moramo imeti možnost, da se odločamo glede naše prihodnosti.

Brynhildur Heiðar-og Ómarsdóttir, ko govoriva o nasilju nad ženskami, to je tudi v Sloveniji velik problem. Nismo le priče nasilju v intimnopartnerskih razmerjih, temveč tudi napadom na ženske v javni sferi in porastu sovraženega govora, ki prihaja celo s strani vidnih predstavnikov družbe. Če vam smem postaviti hipotetično vprašanje, in sicer kako bi se ljudje na Islandiji odzvali, če bi pomembnejši član islandske družbe, javna osebnost ali celo politik javno žalil ženske?

To je seveda nesprejemljivo, vendar ni neobičajno in se je zgodilo tudi pri nas. Moram pa poudariti, da je za veliko večino islandskega prebivalstva takšno vedenje absolutno nesprejemljivo. Spominjam se recimo zelo odmevnega primera, zelo žalostnega primera, ki se je zgodil pred nekaj leti. Šest poslancev našega parlamenta je v nekem lokalu ogovarjalo in grdo govorilo o svojih kolegicah poslankah, nekdo, ki je sedel pri sosednji mizi, je njihov pogovor posnel z mobilnim telefonom in ga javno objavil. Javnost je dobesedno ponorela. Ampak veste, ti poslanci so bili demokratično izvoljeni in za zdaj nimamo mehanizma, ki bi omogočal sankcije in takšne poslance iz parlamenta izločil.

V Sloveniji se je med pandemijo nasilje nad ženskami zelo okrepilo. Kako pa je na Islandiji? Ste se med pandemijo spoprijemali s kakšnimi izzivi glede nasilja nad ženskami?

Opazili smo znake, da se je nasilje nad ženskami in otroki med pandemijo povečalo, vendar ne v tolikšni meri kot v drugih državah. Razlog je po vsej verjetnosti v tem, da smo uspeli že pred krizo zgraditi zelo močno in odporno družbeno strukturo. Na Islandiji nismo zaprli šol, prav tako ni bilo večjih družbenih pretresov. Opazili smo zelo majhen porast brezposelnosti, ki pa je zdaj že sanirana. Skratka, pandemija je islandsko družbo prizadela v mnogo manjšem obsegu kot druge države po svetu. Kar pa se tiče nasilja na d ženskami, na Islandiji opažamo, da smo sredi nekakšne revolucije, ki jo je pred štirimi leti sprožilo gibanje metoo in če smo pretekla tri, štiri leta samo poslušali javna pričevanja o nasilju moških, nič pa se po teh pričevanjih ni spremenilo, obtoženi moški so namreč še naprej ostajali na visokih položajih, smo zdaj priče preobratu. Moški, ki so obtoženi, za svoja dejanja sprejemajo odgovornost, po večini tudi odstopijo s političnih ali drugih visokih položajev in zapustijo službo. Tudi delodajalci jemljejo problem nasilja nad ženskami zelo resno. Povzročitelje nasilja in tiste, za katere se je dalj časa vedelo, da so na delovnem mestu nasilni, delodajalci odpustijo oz. jim prekličejo pogodbo o delu.

Prav tako smo priče revolucionarnim spremembam glede javnega govora o nasilju. Žensk ni več strah, ni jih sram, pripravljene so javno govoriti o izkušnji nasilja. Moram pa poudariti, da je nasilje nad ženskami še vedno velik problem, zaradi česar ne bi mogla trditi, da je Islandija kakšen raj enakosti. Vemo namreč, da pristojni organi prejmejo premalo prijav nasilja nad ženskami in spolnega nasilja, odstotek je zelo nizek. Zelo malo žensk prijavi policiji spolni napad ali posilstvo. Veliko jih sicer poišče strokovno pomoč in svetovanje, vendar je še vedno preveč žensk, ki svoje trpljenje, spomine na nasilje nosijo v sebi in nikoli ne povedo nikomur.

Kolikšen je obseg nasilja nad ženskami na Islandiji?

Pred dvema letoma so se na univerzi odločili, da izvedejo raziskavo o tem, kako obsežen problem je nasilje nad ženskami. Stik so navezali z vsemi ženskami na Islandiji, ki so dopolnile 18 let, in jih vprašali, ali so v svojem življenju imele kakršno koli izkušnjo z nasiljem, ali so zaradi nasilja utrpele travmo in ali so poiskale pomoč. Rezultati so pokazali, da je kar 40 odstotkov žensk na Islandiji doživelo fizično ali spolno nasilje, 32 odstotkov jih je doživelo spolno nadlegovanje na delovnem mestu. To so rezultati, ki jih dobiš, ko država samoiniciativno povpraša ženske po njihovih izkušnjah z nasiljem. In obseg nasilja nad ženskami je neprimerno večji, v številkah in statistiki nasilja, ki ga ženske same prijavijo policiji ali zdravstvenim delavcem. Torej obsežnost tega problema nas skrbi in za zdaj smo še na začetku reševanja tega stanja in izboljšanja naše družbe.

Katere izmed ukrepov pri preprečevanju nasilja nad ženskami bi izpostavili?

Eden izmed pomembnih ukrepov, na katerega moramo misliti, je izobraževanje mladih. Spremeniti moramo namreč kulturna prepričanja. Še vedno živimo v družbi, v kateri je posilstvo nekaj normalnega, kjer je spolno nadlegovanje normalno, nasilje nad ženskami prav tako, zato je pomemben del tega, kako se spoprijeti s to težavo, izobrazba, torej da izobrazimo mlade, da izobražujemo otroke. Na Islandiji smo v ta namen vpeljali študije spolov in predmet enakost spolov v osnovne in srednje šole. Že več kot polovica vseh srednjih šol na Islandiji vključuje študije spolov, pri katerih se dijakinje in dijaki učijo o feminizmu, problemu nasilja, vprašanju privolitve, enakosti v politični participaciji, o rasizmu in družbenih politikah. Deset odstotkov srednjih šol ima naštete vsebine predpisane kot obvezne predmete, kar pomeni, da mora vsak dijak in dijakinja, če želi srednjo šolo končati, narediti izpite iz predmetov študije enakosti in enakosti spolov. Prizadevamo si, da bi študije spolov in enakosti postale obvezen del kurikula tudi v osnovnih šolah in vrtcih. Mislim, da se moramo z otroki zelo veliko pogovarjati o pomenu enakosti spolov in jih o tem izobraževati, saj bodo oni tisti, ki bodo lahko ustvarili novo kulturo, takšno, ki ne bo več temeljila na nasilju, temveč na enakosti in spoštovanju.

So po vašem mnenju mladi ljudje na Islandiji že danes bolj občutljivi na neenakosti v družbi in na neenakost spolov?

Ja, absolutno! Veliko bolj so politično ozaveščeni, veliko bolj so občutljivi glede vprašanj neenakosti in krivic v družbi, hkrati so veliko bolj pripravljeni stopiti na ulice in protestirati, veliko bolj so aktivirani, in pripravljeni samoiniciativno delati, niso le pasivni opazovalci dogajanja, so zelo dejavni. Da ne omenjam svetovne podnebne krize, katastrofo, ki nas čaka v prihodnosti, in moram reči, da so mladi ljudje, mladostniki in otroci na Islandiji zelo, zelo osveščeni glede podnebnih sprememb ter neenakosti in nepravičnosti v družbi in so zelo zavzeti, da spremenijo ta svet. Mi, odrasli, pa smo dolžni, da jim pri tem pomagamo.