Turške volitve imajo že tradicionalno visoko, v povprečju nad 80-odstotno udeležbo. Volilno pravico v 85-milijonski Turčiji ima okoli 64 milijonov ljudi, ki bodo na predsedniških volitvah posredno odločali tudi o ohranitvi predsedniškega sistema ali vrnitvi v parlamentarno demokracijo.

Javnomnenjske ankete napovedujejo izjemno izenačen izid in večinoma rahlo prednost napovedujejo Kılıçdaroğluju. Če nobeden izmed kandidatov ne bo dobil 50 ali več odstotkov, bo drugi krog 28. maja.

Poleg obeh favoritov na predsedniških volitvah sodeluje še neodvisni kandidat Sinan Oğan. Erdoğanov izzivalec na zadnjih volitvah in predsednik Domovinske stranke Muharrem Ince je v četrtek umaknil svojo kandidaturo, s čimer naj bi nekoliko povečal možnosti nekdanjega strankarskega kolega Kılıçdaroğluju.

Volitve za turške državljane v tujini so se začele že 27. aprila, udeležba na njih pa naj bi bila po poročanju Daily Sabah rekordna, saj je glas že oddalo skoraj 800.000 ljudi. Ključni na letošnjih volitvah bi sicer lahko bili glasovi mladih, med katerimi jih je kar šest milijonov rojenih po začetku Erdoğanove vladavine leta 2003.

Dolgoletnemu voditelju sicer prvič po dolgem času grozi realna možnost poraza. Javnomnenjska podpora je njegovi Stranki za pravičnost in razvoj (AKP) že padala zaradi visokih življenjskih stroškov in inflacije – aprila letos je na letni ravni znašala 44 odstotkov, oktobra lani pa tudi že 85 odstotkov.

Nato je Turčijo februarja letos prizadel še katastrofalni potres s skoraj 50.000 žrtvami, ki je razkril pomanjkljivosti gradbenih standardov in nepripravljenost vlade na pravočasno odzivanje.

Erdoğanova kampanja – od brezplačnega plina do boja proti LGBT-ju in zvišanje plač v javnem sektorju

69-letni turški predsednik je nato začel predvolilno ofenzivo. Večkrat je obiskal v potresu prizadeta območja, priznal napake pri odzivu, obljubil 200.000 novih stanovanj, varnostne sile pa so aretirale več deset domnevno odgovornih za gradbene nepravilnosti.

Predstavil je številne turške industrijske mejnike, vključno s prvim turškim električnim avtomobilom ter prvo amfibijsko jurišno ladjo za prevoz turških brezpilotnih letalnikov. Odprl je prvo turško jedrsko elektrarno in zagnal prvo črpališče plina v Črnem morju. Ob tem je gospodinjstvom obljubil brezplačno oskrbo s plinom za eno leto.

Prek večinsko provladnih medijev je skušal očrniti združeno opozicijo in Kılıçdaroğluja in jih obtožil podpiranja Delavske stranke Kurdistana (PKK), ki jo Turčija ter ZDA in EU označujejo za teroristično organizacijo. Prvega moža opozicije je ob tem obtožil tudi alkoholizma in podpiranja "deviantnega koncepta" skupnosti LGBT, s čimer želi nagovoriti predvsem konservativnejše muslimane.

Nazadnje je v torek napovedal še kar 45-odstotno zvišanje plač zaposlenim v javnem sektorju, s čimer se je minimalna plača dvignila na 15.000 lir (701 evro), poroča Al Džazira.

Erdoğanovo kampanjo je zaznamoval tudi zdravstveni zaplet, ko so ga zaradi nenadne slabosti med televizijskim intervjujem morali hospitalizirati. Predsedniški urad trdi, da je šlo za trebušno virozo, medtem ko se na družbenih omrežjih širijo govorice, da je šlo za srčno kap.

Kdo je Kemal Kılıçdaroğlu?

Njegov glavni izzivalec je Kemal Kılıçdaroğlu, predsednik trenutno druge največje, sekularistične Republikanske ljudske stranke (CHP), ki jo je pred več kot stotimi leti ustanovil oče moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk.

74-letni Kılıçdaroğlu velja za tihega in umirjenega politika, zaradi česar se ga je prijel tudi vzdevek "turški Gandi", poroča France24. "Kılıçdaroğlu je diametralno nasprotje Erdoğana, tako v smislu osebnosti kot glede politike," je dejal nekdanji dopisnik Le Monda iz Francije Marc Semo. Prav njegovo "pomanjkanje karizme" bi lahko nagovorilo "globoko razdeljeno turško družbo", še pravi Semo.

Vodja opozicije je sicer že od vzpona na čelo stranke leta 2010 oster nasprotnik Erdoğana. Njegov najbolj znani protest je "pohod pravice" leta 2017, po Erdoğanovih čistkah, ki so sledile spodletelemu državnemu udaru, ko je po obsodbi poslanca CHP-ja Enisa Berberoğluja na 25 let zapora zaradi dajanja informacij opozicijskemu časopisu Cumhurriyet prehodil 450 kilometrov med Carigradom in Ankaro.

Številni podporniki opozicije so sicer začudeni in nekoliko razočarani, da opozicija za glavnega izzivalca Erdoğana ni imenovala katerega od karizmatičnih županov – Ankare Mansurja Yavaşa ali Carigrada Ekrema Imamoğluja. Kılıçdaroğlu je ne nazadnje kot vodja CHP-ja na parlamentarni ravni doživel že več porazov proti AKP-ju.

Različni ideološki apetiti "mize za šest"

Kılıçdaroğlu je v svojo opozicijsko platformo z edinim ciljem zrušiti dolgoletnega voditelja združil šest ideološko zelo različnih strank – od sekularistov in islamistov do nacionalistov in proevropejske stranke.

Izkušeni turški politik je v svoji kampanji skuša krmariti med ideali združene opozicije. Tako je, denimo, omehčal strogo Atatürkovo sekularistično držo in se zavzel za svobodno odločanje o nošenju naglavnih rut. Poleg tega je med kampanjo razkril svoje versko ozadje, kar je v turški politični tradiciji redkost. Kılıçdaroğlu sicer pripada manjšinski šiitski verski ločini alavitov s turškega vzhoda.

Julija lani je zaradi inflacije in draginje protestno prenehal plačevati račune za elektriko. Ko so mu odklopili elektriko v hiši, je dejal, da gre za "njegov boj za ljudske pravice", saj so "bogati postali bogatejši, revni pa revnejši", s čimer je znova kritiziral korupcijo v Erdoğanovih vrstah.

Nekdanji finančni minister se skuša v svoji kampanji upreti AKP-jevim kritikam meščanskega elitizma in ustvariti vtis ljudskega človeka, ko v videoposnetkih iz svoje skromne kuhinje volivce nagovarja pred skodelico turškega čaja.

Taktika ljudskega človeka je sicer značilna tudi za Erdoğana, ki je pred zgraditvijo prestižne predsedniške palače nad Ankaro del premierskega mandata preživel v najemniškem stanovanju.

Odločanje med predsedniškim in parlamentarnim sistemom

V nedeljo bodo sicer potekale šele druge volitve v Turčiji po prehodu s parlamentarnega na predsedniški sistem, za katerega si je Erdoğan prizadeval po spodletelem državnem udaru leta 2016 in za uvedbo katerega so volivci s tesno večino leta 2017 potrdili ustavne spremembe.

V novem sistemu predsednik sam vodi kabinet in imenuje ministre, ki lahko imenujejo guvernerje provinc. Predsedniku neposredno odgovarjajo tudi obveščevalne službe, vplivni direktorat za verske zadeve (Diyanet) ter direktorat za komuniciranje, ki bedi nad mediji, povzema Deutsche Welle.

Na prvih splošnih volitvah pod predsedniškim sistemom leta 2018 je nato slavil Erdoğan, vendar njegova stranka AKP ni osvojila večine v parlamentu, zaradi česar je bila primorana (znova) skleniti koalicijo z nacionalističnim gibanjem MHP.

Ljudsko proti narodnemu zavezništvu

Hkrati s predsedniškim bodo v nedeljo potekale tudi parlamentarne volitve za 600 poslanskih mest. Tudi na parlamentarnih volitvah bosta glavna tekmeca Erdoğanovo in Kılıçdaroğlujevo zavezništvo. Volilni prag za uvrstitev stranke v parlament je pri sedmih odstotkih, kar je tudi razlog, da so se številne manjše stranke v izrazito polariziranem političnem ozračju odločile za pridružitev večjim zavezništvom.

Na letošnje predsedniške in parlamentarne volitve se podajata dve veliki politični skupini – Ljudsko zavezništvo (tur. Cumhur İttifakı), v kateri so poleg konservativne Erdoğanove stranke za Pravičnost in razvoj (AKP) še Nacionalistično gibanje (MHP) ter manjši islamistično-nacionalistična Stranka velike enotnosti ter Stranka nove blaginje.

Na drugi strani nedeljskih volitev je Narodno zavezništvo (tur. Millet İttifakı), ki združuje več ideološko precej različnih opozicijskih strank, zaradi česar se ga je prijel tudi izraz Miza za šest. Vodilna stranka zavezništva je Kılıçdaroğlujeva sekularistična Republikanska ljudska stranka (CHP).

Zavezništvo sestavljajo še desnosredinska Dobra stranka (Iyi), konservativni Stranka prihodnosti (GP) nekdanjega premierja Ahmeta Davutoğluja in Stranka demokracije in napredka (DEVA) Alija Babacana – ki sta se obe odcepili od vladajočega AKP-ja – ter islamistično-konservativna stranka Sreča (Saadet) in proevropska Demokratska stranka (DP).

Zavezništvo si prizadeva za obnovitev sistema parlamentarne demokracije, za kar bi potrebovali 400 sedežev v 600-lanskem parlamentu oziroma najmanj 360 sedežev za razpis vnovičnega referenduma, poroča BBC.

Prokurdska stranka brez svojega kandidata

Tretja največja stranka v trenutni sestavi turškega parlamenta, prokurdska Ljudska demokratska stranka (HDP), svojega predsedniškega kandidata sploh ni predlagala in je podprla Kılıçdaroğluja.

Zaradi domnevnih povezav s prepovedano Delavsko stranko Kurdistana (PKK), kar HDP sicer zanika, jim na ustavnem sodišču namreč grozi prepoved sodelovanja na volitvah. Kandidati HDP-ja bodo zaradi grozeče prepovedi na parlamentarnih volitvah nastopili skupaj z majhno Stranko zelenih in leve prihodnosti (YSGP).

Erdoğanova zapuščina – od prodajalca vode do predsednika

69-letni Recep Tayyip Erdoğan je dejansko voditelj Turčije že 20 let – med letoma 2003 in 2014 kot premier, nato še dva mandata kot predsednik. Njegov tretji mandat bi bil lahko v nasprotju s turško ustavo, vendar je turška volilna komisija odločila, da so se mandati po ustavni reformi mandati začeli šteti znova, navaja BBC.

Turški predsednik, sin kapitana ladje turške obalne straže, je odraščal v carigrajski delavski četrti Kasımpaşa in obiskoval islamsko poklicno šolo. V mladih letih si je denar služil s prodajo vode tovornjakarjem v zastojih in pekovskih izdelkov na ulici, bil pa je tudi odličen nogometaš. V politiko je vstopil kot vodja mladinske veje lokalne nacionalistične stranke. Glede njegove formalne izobrazbe je veliko neznank, po lastnih navedbah pa je v 80. letih študiral in končal fakulteto za ekonomijo v Carigradu.

Ob koncu 80. in v začetku 90. let je zasedal več političnih položajev na okrožni ravni, preden je leta 1994 v starosti 40 let pripravil precejšnje presenečenje in bil izvoljen za župana Carigrada. Pripisujejo mu zasluge za infrastrukturne projekte, s katerimi je rešil krizo z oskrbo vode, zračnim onesnaženjem in odpadki na ulicah.

Njegovo županovanje je leta 1998 prekinila zaporna kazen zaradi spodbujanja verskega nasilja, ki naj bi ga zakrivil z recitiranjem versko-nacionalistične pesmi Ziye Gökalpa.

Po odsluženi kazni se je podal v politiko na državni ravni kot vodja Stranke za pravičnost in razvoj, ki je leta 2002 zmagala na parlamentarnih volitvah in odtlej ni izpustila vodenja Turčije. Erdoğan je postal premier leta 2003, ko je vlada njegovega kolega Abdullaha Güla razveljavila prepoved udejstvovanja v politiki po zaporni kazni.

Prva leta mandata veliki infrastrukturni projekti in približevanje EU-ju

Erdoğan je svojo politično kariero zgradil na poudarjanju verske politične ideologije, vendar so se s privrženci vsaj na začetku identificirali kot "muslimanski demokrati", in ne islamisti. Prva leta njegovega vodenja Turčije so zaznamovali gospodarsko okrevanje in dvig življenjska standarda revnejšega dela prebivalstva, veliki cestni, železniški in letalski infrastrukturni projekti ter zbliževanje odnosov in celo pristopna pogajanja z Evropsko unijo.

Leta 2007 je AKP-ju uspelo pridobiti podporo za ustavno reformo, po kateri turškega predsednika ne imenuje več parlament, temveč ga izvoli ljudstvo.

Njegovi vladi je leta 2012 uspelo doseči premirje z Delavsko stranko Kurdistana (PKK), ki jo Turčija, ZDA in EU označujejo za teroristično organizacijo. S premirjem so končali 45-letni kurdsko-turški konflikt, v katerem je bilo ubitih več kot 40.000 ljudi, večinoma kurdskih civilistov, vendar je leta 2015 konflikt vzdolž turško-sirske meje znova oživel.

Obračanje od Atatürkovega sekularizma

Leto pozneje je Erdoğan začel tudi resneje spreminjati Atatürkovo zapuščino sekularizma, ko je parlament odpravil prepoved nošenja muslimanskih naglavnih rut na univerzah. Delo je nadaljeval leta 2020, ko je slovito Hagijo Sofijo iz muzeja spremenil v mošejo.

Erdoğanovo zbliževanje Turčije z muslimansko tradicijo je naletelo na odpor pretežno nevernega prebivalstva večjih mest, Carigrada, Ankare in Izmirja, kjer je AKP tudi izgubil županska mesta. Na drugi strani je predsedniku to prineslo podporo ruralnega prebivalstva v osrčju Anatolije, azijskega dela Turčije, ki so se v Atatürkovi sekularni ureditvi čutili zapostavljene.

Leta 2013 so v Carigradu izbruhnili protesti proti preoblikovanju trga Taksim Gezi, ki so se razvili v množične protivladne proteste, na katerih so predsedniku očitali tudi vse večjo avtoritarnost in islamizacijo Turčije. Varnostne sile so proteste nasilno zatrle.

Poskus državnega udara in čistke

Erdoğanovi oblasti je uspelo pridobiti zvestobo turške vojske – ki je po letu 1960 strmoglavila kar štiri turške vlade – kar je postalo očitno po poskusu državnega udara leta 2016, v katerem je bilo ubitih 300 ljudi.

Predsednik naj bi se takrat tudi za las izognil ugrabitvi med dopustovanjem, varnostne sile naj bi ga zadnji trenutek evakuirale v Carigrad, kjer je naslednje jutro že zmagoslavno nagovoril ljudstvo.

Erdoğan je za poskus udara okrivil nekdanjega zaveznika, klerika v izgnanstvu Fethullaha Gülena in začel izvajati čistke v javnih službah.

Aretiranih je bilo 77.000 ljudi, 150.000 ljudi pa je izgubilo službo v javni upravi. Opozicija je predsedniku očitala, da si je podjarmil sodišča in jih zlorabil za pregon svojih nasprotnikov in utišanje kritikov.

Sledila je ustavna reforma leta 2017 in prehod na predsedniški sistem, ki je okrepil pristojnosti predsednika.

Sorodna novica Turčija novinarjem in državljanom za "širjenje dezinformacij" grozi z zaporom

Njegovi nasprotniki so vse glasneje kritizirali predsednikove avtoritarne težnje, ki so se med drugim kazale v aretacijah političnih nasprotnikov in podjarmljenju sodstva ter medijev, ki so skoraj popolnoma v lasti njegovega ožjega kroga, poleg tega pa je vlada po letu 2020 uvedla tudi strog nadzor nad objavami na družbenih omrežjih.

Nad inflacijo z nižanjem obrestnih mer

Približno takrat je začela na mednarodnih trgih padati vrednost valute lira, ki je konec leta 2021 dosegla najnižjo vrednost v zgodovini. Spremlja jo visoka inflacija, ki je bila oktobra lani po uradnih podatkih 85-odstotna, po izračunih neodvisnih ekonomistov pa celo 137-odstotna.

Vlada je gospodarsko krizo reševala v skladu z Erdoğanovim nenavadnim prepričanjem, da visoke obrestne mere spodbujajo inflacijo, zato je obrestne mere večkrat znižala, kar je po mnenju ekonomistov situacijo še poslabšalo. Gospodarska in finančna nestabilnost sta povzročili tudi padec javnomnenjske podpore.

Erdoğanova zunanja politika usmerjena v krepitev vojaške moči

Erdoğanovo zunanjo politiko kritiki opisujejo kot imperialistično. Očitajo mu želje po obnavljanju Otomanskega cesarstva, čeprav sta v zgodnjih letih vodenja Turčije z zunanjim ministrom Davutoğlujem izvajala prijateljsko in nekonfliktno zunanjo politiko.

Njegova zunanja politika se je po pisanju direktorice programa za Turčijo znotraj Inštituta za Bližnji vzhod Gönül Tol začela spreminjati leta 2015, ko je AKP izgubil parlamentarno večino in sklenil koalicijo z nacionalisti. Erdoğanova zunanja politika se je oddaljila od Zahoda in stavila na krepitev turškega vojaškega vpliva.

Turčija se je po letu 2016 dejavneje vključila v vojno v Siriji, kamor je Erdoğan večkrat napotil svoje enote, da bi zajezil vpliv Kurdov, ki so v boju proti Islamski državi prejeli podporo sirskega voditelja Bašarja Al Asada in ZDA.

Turška vojska je razširila tudi operacije v iraškem Kurdistanu ter leta 2020 poslala vojaško opremo in borce v Libijo, svoje ladje pa napotila v vzhodni del Sredozemskega morja, na območje zgodovinskih sporov z Grčijo in Ciprom. Turška vojska je tudi v Katarju, Somaliji in Gorskem Karabahu, kjer njene sile skupaj z ruskimi nadzirajo premirje med Azerbajdžanom in Armenijo.

Turčija se je v zadnjem letu uveljavila tudi kot izvoznica orožja, predvsem brezpilotnih letalnikov podjetja Baykar, ki ga vodi Erdoğanov zet Selçuk Bayraktar.

Po letu 2020 se je Erdoğanova vlada osredinila na popravljanje odnosov z Armenijo, Izrael, Egiptom in Savdsko Arabijo, medtem ko so se odnosi z ZDA skrhali zaradi nakupa sistemov zračne obrambe S-400 iz Rusije. Turčija ob tem še zmeraj preprečuje vstop Švedske v zavezništvo Nato, ker naj bi dajala zatočišče "teroristom".

Lani je Turčija po invaziji Rusije v Ukrajino prevzela vodilno vlogo pri posredovanju med državama ter ob podpori Združenih narodov dosegla dogovor o izvozu ukrajinskega žita iz zasedenih pristanišč.

Erdoğanova kampanja: inflacija, popotresna prenova in "turška os"

Erdoğanova predsedniška kampanja se pričakovano osredinja na gospodarstvo. "Inflacijo bomo znižali spet na enomestno številko in zagotovo rešili državo te težave," je Erdoğan v torek dejal množici podpornikov v Ankari.

Turški predsednik obljublja tudi hitro popotresno prenovo. "Popolnoma bomo zacelili rane, ki jih je povzročila katastrofa v 11 provincah, tako da bomo skupaj zgradili 650.000 novih stanovanj, 319.000 bo dokončanih v enem letu," je dejal.

Na zunanjepolitičnem področju obljublja vzpostavljanje "turške osi" in popravljanje odnosov z Izraelom, Savdsko Arabijo, Sirijo in Egiptom. "V rusko-ukrajinski vojni se lahko pogovarjamo z obema stranema in dosežemo konkreten napredek, kot sta žitni koridor in izmenjava ujetnikov. Še vedno lahko govorimo o možnosti miru," želi Erdoğan ohraniti tudi vlogo mediatorja.

Kılıçdaroğlu obljublja vrnitev demokracije in uravnovešen pristop do Vzhoda in Zahoda

Kılıçdaroğlu na drugi strani turškim volivcem obljublja vrnitev "svobode in demokracije". "Turčija bo vzor drugim državam, ki se bojujejo proti avtoritarnim vladam, zlasti na Bližnjem vzhodu," je zapisal v prispevku za The Economist.

Njegovo zavezništvo napoveduje vrnitev parlamentarne demokracije, neodvisnosti sodstva in svobodnih medijev. "Mladina želi demokracijo. Ne želijo, da jim policija zgodaj zjutraj potrka na vrata, ker so nekaj tvitnili," je dejal v pogovoru za BBC.

Vodja opozicije je že ves čas kritičen do Erdoğanovega spopadanja z inflacijo. Obljublja popolnoma drugačno finančno in gospodarsko politiko. Nekdanji finančni minister stavi na vračanja zaupanja v turško vlado, s čimer želi pridobiti za 300 milijard dolarjev tujih naložb v naslednjih petih letih.

Glede zunanje politike je v intervjuju za Nikkei Asia nakazal, da bo Turčija nadaljevala uravnovešen pristop do Zahoda in Vzhoda. "Ne bi bilo pravilno omejiti turške zunanje politike na definicijo provzhodne ali prozahodne," je dejal.

"Res je, da smo član zahodnih institucij in organizacij, vendar Turčija ni nikoli zanemarila Vzhoda. Tako naš pogled na Azijo kot na Evropo temeljita na komplementarnem in integrativnem zunanjepolitičnem pristopu," je dejal in napovedal nadaljevanje odnosov tako z Rusijo kot s Kitajsko.