Tja je odpeljal donacije, največ je bilo medicinske opreme, pa tudi nekaj hrane.

Kot pravi, so mu pri zbiranju humanitarne opreme pomagali številni, ki ga že dolgo poznajo in z njim sodelujejo, od vojske, policije, taktikov do športno-strelskih društev. Še posebej poudari mariborsko društvo RA-TA-TA, ki "se je močno angažiralo, so zbrali veliko opreme".

Obiskal je Lvov na zahodu države in Kijev. "Nekaj dni sem pomagal Rdečemu križu z begunci, na koncu pa organiziral in izvedel tečaj prve pomoči, seveda bolj ali manj z improviziranimi sredstvi. Je bilo potrebne kar nekaj iznajdljivosti, da smo zadevo uspešno izvedli."

V Ukrajino je šel prejšnji ponedeljek, 5. dan vojne. "Potovanje z vozilom je do ukrajinske meje potekalo normalno. Tam so nas najprej malo grdo gledali, kaj počnemo tam, dokler nismo pokazali vseh papirjev in povedali oz. pojasnili, da dostavljamo humanitarno opremo," je pojasnil, kako je bil videti prizor na meji, kjer je bila dolga kolona v nasprotni smeri, torej iz Ukrajine.

"Opremo so zbirali vsi, ki me podpirajo – vojska, policija, taktiki, športno-strelska društva, športno društvo RA-TA-TA se je močno angažiralo, so zbrali veliko opreme. Bila je dobra civilna iniciativa."

Približno 45 minut po prečkanju madžarsko-ukrajinske meje so se morali ustaviti in prespati v hotelu, ker je že veljala policijska ura. "Ta velja po celotni državi, so pa med mesti različne ure. V Kijevu je bila en čas od 19. do 7. ure zjutraj, v Lvovu je od 22. do 6. ure. V tem času se res ni priporočljivo voziti naokoli, ker so ljudje na trnih in streljajo vsevprek, kar je normalno, ker je vojna. Če vidijo koga voziti v tem času, jim je bilo rečeno, da je to verjetno sovražnik in lahko hitro odreagirajo."

Nenehno preverjanje dokumentov

Nadaljevanje poti do Lvova je bilo po sogovornikovih besedah relativno mirno. "Lvov je odskočna točka za zahodne enote, ki grejo na vzhod, tam je tudi ena glavnih migracijskih poti za begunce. Občasno je slišati alarme, po katerih gredo ljudje v zaklonišče. V zraku je čutiti tesnobo, ljudje so na trnih," strne svoje vtise. "Kot tujcem so nam na vsakem vogalu preverjali potne liste."

Do Kijeva je potem potoval z vlakom, ki je še edina možnost. Kot pravi, je tudi tranzit priložnost za pomoč in dvig morale. "Ni nujno, da pomagaš z velikimi deli, šteje tudi to, da nekoga nasmejiš, mu daš pol sendviča ali bombon. Že tako lahko narediš nekaj dobrega."

Ker so v državi vojne razmere, uničene je veliko infrastrukture, ponekod nimajo osnovnih življenjskih potrebščin, je okrnjeno tudi informiranje. Kot pravi Zorenč, ima zdaj večina televizijskih kanalov le en en program. "Vsi dobivajo informacije prek tega kanala. Večinoma je vse vladno vodeno."

Domačini imajo glavo in srce, nimajo pa znanja

Na vprašanje, kako se držijo domačini, odgovarja, da je njihova morala zelo velika. "Večina se jih je zedinila proti okupatorski sili, delujejo kot eno telo, vsak po svojih najboljših močeh. Imajo srce in glavo, so pa podhranjeni z znanjem, ker večina prostovoljcev ni pripravljena na to, kar počnejo zdaj." Ob tem pa dodaja, da se zdaj počasi že organizirajo, da vsak opravlja eno delo in je tako koristen v največji mogoči meri.

Po 11 dneh se je vrnil domov, po dolgi vožnji čez Poljsko.