Kolega na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za ramena, da ne bi omahnil.
V Modrem Nilu ni tablet proti bolečinam
Članice Evropske unije, Združene države Amerike, Združeni narodi … Ves svet, združen proti žrtvam svetovne politike v Modrem Nilu in Nubskih gorah, še naprej ne dovoli novi, 193. članici OZN-a, Južnemu Sudanu, podpirati svojih afriških soborcev, ki so po odcepitvi 9. julija lani ostali onkraj na severni strani nedefinirane meje, v tem, kar je ostalo od Sudana. Nobene vojaške pomoči, nobene humanitarne pomoči ni dovoljeno dobavljati žrtvam svetovne politike, zato v Modrem Nilu ni nobenih sredstev za lajšanje bolečin.
Mahmuda Ismaila, vojaka severne veje SPLA-ja, ki je bil ranjen v glavo včeraj med vladnim bombardiranjem frontne črte tri ure stran v gričevju Ingassana, zato zdaj tako boli, da se v vozilu, ki se z muko prebija po obupni stezi skozi grmovje, bojimo, da bo vsak hip omedlel. Provinca Modri Nil v Sudanu je edina provinca na planetu, kjer leta 2012 ni mogoče obvladati bolečine.
Zunaj hitijo begunci. Skozi šipe, premazane z blatom, da ne odbijajo svetlobe bombnikom ruske izdelave antonov, pogledujejo za nami opehani, izmučeni obrazi. Mlade žene z otroki na hrbtih, očetje z otroki v rokah, stare mame stopajo drsaje, stari očetje komaj vlečejo noge za seboj. Nekateri zaostajajo. Več jih čepi pod drevesi. Stegujejo suhe ude, se držijo za glave. Zaprtih oči, povešenih vek prosijo, naj jih vzamemo v vozilo …
Vreče s sirkom. Kante z vodo. Par piskrov, par kokoši, kakšno jagnje - vse obešeno na tradicionalni način, na palicah na ramah - se guga v paničnem begu proti meji. To je vse, kar so utegnili pograbiti s seboj. Več niti niso imeli. Za seboj so pustili požgane koče in neposejane njive. Že od 1. septembra, ko se je z napadom vladnih sil na utrdbo poveljnika SPLA-ja v Kurmuku Malika Agarja začela vojna, so v Modrem Nilu čakali na trenutek, ko bodo bombe in ogenj dosegli tudi njih. Zdaj so jih.
V kamero drug za drugim zastokajo, da hodijo že teden dni. Nekateri dva tedna.
Niso hoteli od doma, vztrajali so do zadnjega. Zdržali niso več, ko so v vas udarile granate iz katerega izmed garnizonov napredujoče vladne vojske. Ali so padle po njih bombe iz vladnih bombnikov. Drugi so pobegnili, ko so vas napadle milice, rekrutirane iz arabskih nomadskih plemen, kot je na primer Felata.
Vsak je koga izgubil
Večina jih beži zaradi lakote. Zaradi strahu pred napadi med zadnjo deževno dobo niso upali iz gora in votlin, da bi posadili tradicionalni sirk. Zato je vsa dežela lačna, obupno lačna. In žejna. Nova deževna doba zamuja ...
Ubij sužnja s sužnjem
V kolonah je najmanj desettisoče lačnih, žejnih in na smrt utrujenih fantov in mož. Sudanska vojska jih je kar nekaj polovila in jih zdaj zlorablja za janičarje. Po taktiki ubij sužnja s sužnjem ubijajo svoje lastne ljudi.
Težko je reči, kdo izmed mladih fantov ima več možnosti za preživetje. Najbrž res ti, ki so ušli in se pridružili severni veji SPLA-ja pod poveljstvom Malika Agarja. Ampak vsak ve, da Malik izgublja ozemlja in da ta uporniška vojska za zdaj ne uživa nobene podpore nikjer na svetu. Najslabše so oboroženi, brez urjenja, skoraj sami mladoletniki v sandalih … Priča sem bil, ko je Malik Agar še januarja lani zaupal Arabcem v Kartumu in ni verjel, da bo vojna. Ni se pripravil, kot se je vodja SPLA-ja v Nubskih gorah Abdel al Hilu.
Iz Nubskih gora so nas danes dosegle novice, da je vladna vojska v največjih ofenzivah do zdaj uporabila biološko orožje. Ko se ustavimo, da naložimo mlado ženo in dojenčka, ki ga je pravkar rodila pod zapuščenim termitnjakom, v daljavi zaslišimo zamolklo bobnenje.
"Antonov!" zamrmra stisnjenih zob šofer.
"Antonov!" resno kimajo vsi okoli mene.
"Spet bombardirajo! Hribovje Ingassana!" reče Sadik Ibrahim, ki je do 1. septembra študiral v El Damazinu, zdaj pa je vojak SPLA-ja.
"Koliko časa še? Kdaj se bo svetovna skupnost zmigala in ustavila eksodus iz Modrega Nila in Nubskih gora?" me sprašuje Mohama Jamous, edini, ki v skupini vojakov, ki me čuvajo, poleg Sadika zna nekoliko angleško.
Domačini Modrega Nila so najbolj neizobraženi ljudje na planetu. Vse od zmage nad nekdaj največjim sultanatom na ozemlju današnjega Sudana, Funj, so afriške muslimane Arabci sistematično izrivali in marginalizirali. Imeli so bili najmanj šol. Danes na področjih, ki jih nadzirajo uporniki, ne deluje niti ena šola.
Na izbruh vojne opozarjali že leta 2005
Poznavalci Sudana smo opozarjali na prihajajočo vojno že od leta 2005, ko so tuji mirovni mešetarji končali enaindvajsetletno vojno, ki je vzela v Sudanu dva milijona žrtev in pregnala z domov pet milijonov beguncev. Mirovni sporazum je dosegel pravico nekdanjih sužnjev v Južnem Sudanu, da se čez šest let na referendumu odločijo za odcepitev. Njihove soborce v Modrem Nilu in Nubskih gorah pa so prepustili tradicionalnemu sovražniku s severa. Sudanski diktator Omar Bašir je januarja lani razločno napovedal, da bo v primeru odcepitve Južnega Sudana pregnal vse Afričane, ki bodo ostali na njihovi strani meje. Vladajoča arabska vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom pred triindvajsetimi leti, zdaj počne točno to, kar je napovedala. Vsi smo vedeli, da bo to tudi izpeljala.
Gospodarji sužnjev, ki se skrivajo za politiki v Washingtonu in Bruslju, so uresničili svoje koristi in dobili svoje. Zdaj gledajo proč, kot da ni nobenih posledic. Ne zdi se več nenavadno, da sva s fotografinjo Shannon Jansen sama z žrtvami svetovne politike in diplomacije, ki časti predvsem dobičke, veliko manj pa jo zanima kolateralna škoda, ki pri tem nastaja.
Saj so samo neki črnci. Saj so samo navadni črni kmetje in pastirji. Saj nimajo nobene moči, da bi se branili. Saj so zadnji na razvojni lestvici človeštva. Po zakonu darwinizma – umreti mora vse, kar se ne more ali noče prilagoditi. Vsak dan segam v roke in gledam globoko v oči tem, ki naj bi se ne mogli prilagoditi. To so v resnici na dano naravno okolje najbolj prilagojeni ljudje. Najmanj izkoriščajo naravo, najmanj onesnažujejo, najmanj škodijo planetu in soljudem. Sožitje, v katerem živijo z rastlinami, živalmi in vsemi elementi, je zgled vsem nam, ki smo vse bolj odvisni od pretirane potrošnje.
Svetovni gospodarji so si razdelili nafto, vodo in zemljo
Svetovni gospodarji so si razdelili sudansko nafto, odlično zemljo in vodo. Ne zdi se več čudno, da je včeraj že drugič zatajila tudi Al Jazeera. Njihova novinarka Anna Cavelli je prizadeto sporočila, da je v Dohi ne pustijo čez mejo, ker je menda prenevarno. V resnici ni nič nevarneje kot v kateri drugi vojni, od Afganistana do Iraka. Le politične želje ni, da bi vi navadni ljudje kjer koli že po svetu izvedeli, kaj so zaj* ali so morda tudi namenoma žrtvovale elite. Meja med provinco Gornji Nil v Južnem Sudanu in provinco Modri Nil v Sudanu je dolga več kot tisoč

kilometrov, odprta in nezastražena z vladno vojsko in milicami. Kljub temu vse humanitarne organizacije s sedežem v Jubi že od septembra lani prepovedujejo svojim članom na drugo stran in prestrašijo tudi vsakega poročevalca, ki bi ga utegnile zanimati razmere tam onkraj.
Bašir ne dovoli nikomur na področje, kjer njegovi preganjajo in iztrebljajo poslednje staroselce. Tujci, ki kujejo lepe dobičke iz koncesijskih pogodb z Baširjem, ubogajo.

Zakaj je sploh treba spraševati za dovoljenje oblast, ki jo mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih najhujših zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom? Šest let smo aktivisti opozarjali, da bo vojna. In zdaj je vojna, kot opozarja dokumentarni film "Oči in ušesa boga – Videonadzor Sudana", ki sva ga naredila z Majo Weiss.

Bomo ustavili neznosno trpljenje ali bomo vsi skupaj še naprej tiščali glavo v pesek in čakali, da tudi sami pridemo na vrsto …?
(Tomo Križnar, v grmovju Modrega Nila, 28. maj 2012)

Že od zajtrka poslušamo oddaljeno grmenje. Poveljnik 10. divizije SPLA-ja Ahmed Omda je pojasnil, da vladne sile raketirajo položaje SPLA-ja blizu kraja Mada. Prejšnji teden so njegovi borci zavzeli Mado, zdaj vladni vojaki skušajo ponovno prevzeti ta strateško pomembni položaj v hribovju Ingassana.

Hribovje Ingassana sestavljajo gričevja v osrednjem delu Modrega Nila blizu El Damazina, kjer stoji hidroelektrarna na Modrem Nilu in z elektriko oskrbuje glavno mesto Sudana Kartum. Tako general Omda kot Malik Agar, lani na volitvah izvoljeni guverner province in vrhovni poveljnik zveze vseh sudanskih upornikov, ki so ostali v Sudanu - od Nubskih gora do Darfurja -, sta pripadnika plemena Ingassana.

Kolone in kolone beguncev
Mimo nas ob prazni skledi prosene kaše še naprej hitijo kolone beguncev. Vsi po vrsti v kamero ponavljajo, da so do zadnjega verjeli agencijam OZN-a, da bodo s sudansko vlado v Kartumu izpogajali humanitarne koridorje, po katerih jim bo svetovna skupnost pošiljala hrano in zdravila. In da bodo dosegli zaprtje zračnega prostora. Čakali so od 1. septembra, ko se je začela vojna. Čakali in tolažili so se, da ne bo treba od doma za več kot pol leta. Zdaj nimajo več nobenega upanja. Veliki valovi beguncev se sproščajo iz province Modri Nil šele zdaj zato, ker smo tik pred prvim dežjem, ki bo razmehčal črno puhlico, po kateri je znan Modri Nil.

"Nismo si mogli misliti, da nas bodo OZN in tudi nevladne organizacije pustili na cedilu. Ampak če ne gremo ven zdaj, bo čez teden ali dva črna puhlica tako razmočena, da bo še težje hoditi, najbrž ne bomo mogli ven. Za dobavo pomoči s tovornjaki iz katere koli smeri je zdaj že prepozno. Vsa mehanizacija v teh razmerah potone v blato."

Pravijo, da je nekaj sto tisoč staroselcev ostalo doma zato, ker so vladne sile in njihove milice rekrutiranih janičarjev blokirale poti. Prebivalci se skrivajo po vrhovih gora, v votlinah in gozdovih. Če jih ne bodo ubili vladni bombniki, jih bodo pokončale bolezni in lakota.
Edino, kar zdaj še ostane solidarni svetovni javnosti, če ta želi pomagati nedolžnim žrtvam, je dostava pomoči - hrane in zdravil – iz zraka (air drops).

Bomo zmigali mastodonta?
Sporočam, da so naši posnetki prostovoljcev, naših »oči in ušes«, dosegli, da so iz OZN-a v Nairobiju danes na pogovore poklicali humanitarnega koordinatorja SPLA-ja v Modrem Nilu Hashima Orto.
"Morda bomo pa vendarle zmigali mastodonta!" pravi general Ahmed Omda.
Ostaja dejstvo, da v OZN-u odločajo članice Varnostnega sveta, ki si delijo pričakovane koristi prej s sudansko vojaško diktaturo kot z nedolžnimi žrtvami staroselskih plemen, ki se borijo za preživetje na ozemljih, bogatih z naravnimi viri.

Na njih naši posnetki seveda nimajo nobenega učinka.
Do tega trenutka ni še nobenega odgovora na poslane posnetke in poročila, tudi z Urada predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ne.

Tomo Križnar, Modri Nil, 31. maj 2012, 10:08