Glavni urednik Vjesnika Bruno Lopandić je dejal, da so bila pogajanja s potencialnim vlagateljem, z britanskim skladom Oak Investment Managment Group, prekinjena in da ni bil seznanjen s tem, zakaj so bila prekinjena.

Sledilo je sporočilo tiskarne Tiskara Vjesnik, ki je upravi Vjesnika sporočila, da zaradi velikih dolgov Vjesnika ne bodo tiskali sobotne izdaje. Dodali so, da so upali, da bodo pogajanja med založnikom Vjesnika in britanskim skladom uspela in da bo Vjesnik plačal dolgove tiskarni.

V Vjesniku, ki so ga ustanovili leta 1940, je ostalo nekaj manj kot 100 redno zaposlenih, imajo pa tudi nekaj deset honorarnih sodelavcev. Poslovanje Vjesnika hrvaško državo mesečno stane približno 200.000 evrov.

Država reševala Vjesnik, a neuspešno
Hrvaška vlada je februarja napovedala, da bo Vjesnik prodala. Na aprilskem javnem razpisu je Agonija omenjenega hrvaškega dnevnika traja že več kot desetletje, dramatično pa je bilo zlasti zadnjih nekaj let, ko je država na različne načine neuspešno skušala rešiti dolgove nekoč uglednega zagrebškega časnika. Vlada je dolgoletne finančne težave Vjesnika reševala tako, da je časnik pridružila javnima podjetjema Narodne Novine in Tiskara Vjesnik, ki pa sta zaradi velikih finančnih izgub časnika zahtevali ločitev.

S 100.000 na 2.500 izvodov
Novinarji so od vlade večkrat zahtevali, naj sprejme zakon o Vjesniku kot javnem mediju. Vlada ni upoštevala niti njihovih projektov, ki bi lahko po mnenju novinarjev časniku zagotovili prihodnost na trgu. Vjesnik je v svojih najboljših časih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prodal več kot 100.000 izvodov dnevno.

Neuradno naj bi naklada Vjesnika padla pod rekordno nizkih 2.500 izvodov predvsem zaradi dolgoletne servilnosti hrvaškemu državnemu vrhu še v času pokojnega predsednika Franja Tuđmana, ki se je nadaljevala tudi do premierskega mandata Jadranke Kosor.