22. februarja je ukrajinska vrhovna rada odstavila takratnega predsednika države Viktorja Janukoviča, ki je še isti dan pobegnil iz Kijeva v Harkov in opozicijo obtožil državnega udara. Jezna množica, med katero so bili tudi aktivisti in novinarji, si je po objavi informacije, da je predsedniška rezidenca na podeželju v Mežigirji, okoli 20 kilometrov severno od ukrajinske prestolnice, prazna, naslednje jutro takoj ogledala. Svetovne medije so preplavile fotografije 140 hektarjev velike posesti, ki se razteza ob bregu reke Dnjeper, na kateri je imel nekdanji predsednik svoj zasebni živalski vrt, golf igrišče, heliport in galejo. Za posest je skrbelo kar 600 zaposlenih.

V ozadju se je zgodilo nekaj nenavadnega. Novinarka Oksana Kovalenko je v jezeru ob posesti odkrila kopico odvrženih dokumentov iz rezidence, ki so pozneje postali podlaga za 30 kazenskih ovadb proti Janukoviču, ki naj bi bil trenutno nekje v Rusiji z ruskim potnim listom v žepu. Rekonstrukcijo dokumentov (fizično sušenje, skeniranje, analiza in objava) je 17 dni brez prestanka izvajalo 16 novinarjev, ki so se "znašli na istem mestu". Vsaj tako razlaga Vlad Lavrov, sicer novinar Kyiev Posta, ki je bil neformalni vodja preiskovalne skupine novinarjev v rezidenci. Vse dokumente in zgodbe, ki so sledile, so objavili na spletni strani yanukovychleaks.org.

"Nekdo je dal rezidenci ček za 12 milijonov dolarjev, a na njem ni bilo imena, kdo denar nakazuje. Odkrili smo veliko dokumentov, ki kažejo pogodbe, ki nimajo smisla, saj so prali denar. Za gledanja televizije za en mesec in pisanje poročila so plačali šest milijonov evrov. Ugotovili smo, da so tako prali denar," razlaga Lavrov, ki doda, da so imeli v rezidenci letos novinarske dneve. Rezidenco zdaj vodi skupina nevladnih organizacij, "naš cilj je, da se za to rezidenco ne porablja javni denar. Posest mora biti samooskrbni narodni park in muzej korupcije."
Z Lavrovom smo se pogovarjali na novinarskih dnevih Naprej/Forward. Naj ob tem dodamo, da je Kyiev Post časopis, ki izhaja v Ukrajini in objavlja članke v angleščini. Njegov trenutni lastnik je Britanec pakistanskega rodu Mohammad Zahoor, medijski oligarh, ki je javno podprl predsedniškega kandidata Petra Porošenka. Sicer pa je bil Zahoor leta 1996 v Donecku lastnik tovarne železa, in to ravno v času, ko je bil guverner regije – Viktor Janukovič. Zaradi težav s takratnimi lokalnimi oblastmi je zapustil industrijo in se preusmeril v medije.

Koliko se je spremenilo poročanje novinarjev v Ukrajini pred in po objavo dokumentov JanukovičLeaks?
Pred tem je vladalo v Ukrajini mehko diktatorstvo, kar pomeni, da si lahko poročal kot preiskovalni novinar, a tvojemu delu ni nihče namenil preveč pozornosti. Zgodbe so imele redko kakšen učinek. Sam sem naredil nekaj odzivnih zgodb, a le zato , ker so bile narejene v mednarodni koprodukciji in objavljene v tujini. Le tako si lahko kaj naredil. Če si objavil lokalno zgodbo, pa tudi, če si odkril korupcijo, so odgovorni le redko izgubili svoje delo. Veliko mojih kolegov je zapadlo v depresijo. Več let smo opozarjali na določene stvari in na težave, a se ni čisto nič zgodilo. Zdaj je drugače, zdaj je nastopil trenutek za novinarje. Prvič je lažje odpirati nove preiskovalne centre, delo preiskovalnih novinarjev pa lažje najde svoje mesto tudi na programu nacionalne televizije. Že zdaj imamo novinarske primere, ki so imeli takojšen učinek v kriminalnih obtožbah.

Kako ste odkrili dokumente?
Večina ljudi je takrat vdrla v središče rezidence, kjer so bile tiste najzanimivejše stvari, znamenitosti. Mene pa je zanimal del ob vodi, zato sem šel tja in dokumente odkril zgolj po naključju. Takrat je bila ob reki že novinarka Oksana Kovalenko, ki je poslala po ekipo potapljačev. Ti so odvržene dokumente reševali iz vode in jih nameravali predati preiskovalcem. Skupaj s še enim novinarjem sva se stisnila skozi vrata v prostor, v katerem so bili rešeni dokumenti. V sobo so naju spustili le pod pogojem, da jo zapustiva čez deset minut, a sva rekla, da ne greva nikamor. Aktivisti so rekli, dobro, vidva sta odgovorna, da bodo ti dokumenti na varnem.

Koliko dokumentov ste rešili?
22.000 dokumentov, ki so bili v približno 200 mapah. Dokumenti so bili mokri, listi papirja zlepljeni skupaj, zato smo morali vsakega posebej posušiti in skenirati. To delo je opravljalo 16 neodvisnih novinarjev, ki smo se znašli na istem mestu.

V rezidenci ste bili osem dni in na neki točki so preiskovalci od vas zahtevali, da jim izročite dokumente?
Da, tretji ali četrti dan so nam rekli, da imajo sodni nalog, s katerim lahko zasežejo dokumente, saj jih bodo uporabili kot dokazno gradivo. To je bil trenutek, ko smo občutili, da imamo moč. Imeli smo veliko pozornosti medijev. Ta projekt je bila v tistem trenutku ključna zgodba Ukrajine, zato si dokumentov niso upali vzeti. Prav tako jih je bilo fizično preveč, da bi jih odnesli. Dogovorili smo se, da bomo najprej vse dokumente fotokopirali in jim šele po tem vrnili izvirnike. Zato so poleg nas postavili varnostnike, ki so nas vseskozi nadzorovali.

Govoriva o tajnih dokumentih. Ali so bili javnega značaja, saj njihova vsebina zadeva državne izdatke predsednika?
Nič ni bilo narejenega prek državnih podjetij, temveč prek zasebnih, ki jim ni treba javnosti poročati o svojih poslih. Tako sploh ne moremo govoriti o dostopu do informacij javnega značaja, saj je bilo vse narejeno prek zasebnih podjetij.

Ali so bile na podlagi dokumentov vložene kakšne uradne tožbe proti nekdanjemu predsedniku Viktorju Janukoviču, ki naj bi bil nekje v Rusiji. Dobil naj bi celo rusko državljanstvo.
Ko smo se novinarji odločili, da preiskovalcem ne bomo izročili najdenih dokumentov, je bil za nas zelo pomembno, saj smo se počutili, da so nas preiskovalci dojemali kot njim enakovredne. To je bilo prvo. Na podlagi poročanja in objav dokumentov so proti Janukoviču in članom njegove vlade sprožili okoli 30 kazenskih postopkov. Prejšnji teden so povedali, da so preiskave končane in da so zaplenili premoženje vza skupaj 1,4 milijarde dolarjev. Janukovič in večina njegovih vladnih pajdašev je zdaj v Rusiji, zato je nova vlada sprejela zakon, po katerem jim lahko sodijo tudi v njihovi odsotnosti. Stvari se bodo odvijale, a ne bi imel preveč upanja, saj bo trajalo kar nekaj časa, da bodo sodne sile dosegle napredek, in to je najbolj gnil del naše družbe.

V času, ko ste objavili dokumente, je bila Ukrajina tik pred bankrotom. Njihova vsebina med drugim razkriva, da so v predsedniški palači za opremo čajne sobe porabili 2,5 milijona dolarjev; za strelišče pa 115.000 dolarjev. Kakšen je bil odziv ljudi?
Delež ljudi, ki je menil, da je Janukovič prevarant, a je vsaj govoril rusko, je drastično upadel. Menim, da so bili šokirani. Na Yanukovychleaks.org smo objavili vse zgodbe in dokumente, ki so jih lahko povzemali domači in tuji mediji. Spomnim se, da ko smo prvi dan na spletni strani objavili fotografije, ki so bile sicer bolj slabe kakovosti, si jih je prvi dan samo v Donecku naložilo 4.000 ljudi. Tako vemo, da so za to izvedeli tudi tam. Menim, da je Janukovičeve zgodbe konec. Ko so ljudje videli, kaj vse je bilo v hiši, so ga marginalizirali. Tudi če bi danes sklical tiskovno konferenco, ne bi prišel nihče, saj nikogar ne zanima več, izgubil je vso kredibilnost. Še vedno ga podpira od deset do 15 odstotkov ljudi.

Ko so vas vprašali, ali je bila kakšna informacija, ki vas je šokirala, ste odgovorili, da je na vas zelo velik vtis naredilo že samo to, da ste sploh bili v predsednikovi rezidenci in da ste videli, »na kakšen način so stvari v njej potekale«.
Ko smo si naslednje jutro ogledali trinadstropno rezidenco, v kateri smo dokumentirali odkrite dokumente, je bilo osupljivo. Nihče si ni predstavljal takšne mešanice razkošja, ortodoksnega krščanstva in lova. V eni sobi smo videli ikone, v drugi zbirko nabojev. Ker je bil to le dan po streljanju v Kijevu, je bilo vse skupaj še posebej odvratno. Eden od prvih šokov zame pa je bilo odkritje, da je Janukovič sredi februarja še vedno dobival poročilo o svoji ljubici. Tajna služba jo je zasledovala in mu poročala o tem, kaj je počela, kje je bila in s kom. V enem od dokumentov je pisalo, "da je šla v cerkev, kjer je prižgala svečko in govorila z duhovnikom". Zasledovali so jo tudi v cerkvi! In vse to se je dogajalo februarja, ko je bilo v državi izredno napeto. Vsebina nekaterih dokumentov se je navezovala na Janukovičev lovski klub. Še decembra in januarja so plačevali članarino za naslednje leto, kar pomeni, da si nihče ni predstavljal, da bo vsega tega konec. Njih je skrbelo, ali bodo plačali članarino v roku, da bodo lahko lovili skupaj z Janukovičem.

Kot ste dejali, vas je presenetila tudi vsebina nekega pisma, ki se je nanašala na Janukovičeve pse?
Da, šlo je za pojasnilno pismo, ki ga je na roko napisal oskrbovalec njegovih psov. Vsebina pisma se je navezovala na nepričakovan obisk Janukoviča, ki je imel nekaj vprašanj glede psov. Prvo vprašanje je bilo, zakaj so psi v hišici in ne na neki razstavi v Moskvi, zakaj so psi tako slabo negovani in zakaj določen pes, katerega ime sem si zapomnil, bil je Joy, ne laja, ko mu to zaukaže. Oskrbovalec mu je odgovoril, da psi niso na razstavi v Moskvi, ker imajo neko prirojeno napako in na razstavi ne bi dosegli vrhunskih rezultatov, da psi niso tako negovani, ker ravno menjajo dlako. Glede psa, ki ni lajal, pa mu je napisal, "pred tremi leti ste se pritožili, da je pes laja preglasno, zato smo to težavo rešili". Med drugim smo našli papirje, da so za prostor, kjer so bivali psi, plačali 450.000 evrov.

Dobro, a verjetno niste odkrili le informacij o zasledovanju predsednikove ljubice in o negi njegovih psov. Na spletni strani ste objavili zgodbo o nekem podjetju, ki je izvajalo dela v rezidenci.
Veliko dokumentov se je navezovalo na nemško podjetje, mislim, da se imenuje Brünen, ki je bilo zadolženo za celotno notranje oblikovanje rezidence. Izvajali so ves leseni del v hiši, tudi za ornamente. In njihove cene so bile zelo visoke.

Vsebina vseh dokumentov se torej navezuje le na poslovanje predsedniške rezidence?
Da. V kar nekaj dokumentih so bile omenjene humanitarne ustanove. Recimo, našli smo pisma večjih podjetij, v katerih je pisalo: "Prosimo vas za donacijo nekaj milijonov za dobrodelne namene." Potem smo naši tudi vse finančne transakcije.

Ali govoriva o pranju denarja?
Da.

Pred dnevi je bila v Sloveniji nekdanja svetovalka nekdanje haaške tožilke Carle del Ponte za Balkan Florence Hartmann, ki je dejala, "ko politiki prejmejo podkupnino, tega ne podpišejo, ampak jo vzamejo diskretno". Se vam ne zdi čudno, da bi predsednik vse te podpisane dokumente kar vrgel v vodo. Vse skupaj zveni malo filmsko?
Menim, da je neumno, da so to naredili. Prav tako je to znak, da niso zaupali svojim ljudem, zato so vse dokumentirali, saj so imeli tako nadzor nad osebjem, da ne bi slučajno kradli.

Nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko, ki ji pravijo 'princesa plina', ima pod palcem nekaj manj kot milijardo dolarjev, zdajšnji predsednik predsednik Petro Porošenko, 'kralj čokolade', je oligarh. Veljakov podobnega kova v Ukrajini je veliko. Če bi našli bremenilne dokumente proti njim, bi jih objavili?
Razumeti morate, da se je projekt JanukovičLeaks zgodil tako hitro, da nismo imeli potrebe, da bi preverjali avtentičnost dokumentov. Vsi smo vedeli, da so dokumente našli na območju rezidence. Nihče ne bi naredil ponarejenih dokumentov in jih vrgel v vodo, za kaj takega ne bi imeli časa. Zato smo vedeli, da so dokumenti 100-odstotno avtentični.

Pa je bil na njih podpis predsednika?
Ne, na njih ni bil podpis predsednika, ampak podpisi zelo pomembnih ljudi v rezidenci, za katere je Janukovič priznal, da jih je najemal.

Poleg tega, da ste novinar za Kyiev Post, ste tudi regionalni koordinator Projekta za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji. Med donatorji projekta je tudi ameriška agencija za mednarodni razvoj (Organized Crime and Corruption Reporting Project, OCCRP). Kaj pravzaprav počnete?
Pravzaprav smo spletno stran yanukovychleaks lahko postavili v tako kratkem času ravno s pomočjo financiranja OCCRP-ja. OCCRP je bil pravzaprav en izmed ustanoviteljev tega projekta. Sem koordinator projekta, kar pomeni, da iščem novinarje, jim pomagati razviti in napisati projektne ideje za preiskavo, preveriti informacije, zgodbo urediti in objaviti. Trenutno se veliko ukvarjam z izobraževanjem mlade generacije novinarjev.

Za konec vas moram vprašati, kakšno je vaše videnje razvoja dogodkov v Ukrajini, saj se razmere na Vzhodu še zdaleč niso umirile?
Na to vprašanje je skoraj nemogoče odgovoriti.

Razumem, pa vendarle. Proruski uporniki se zavzemajo za poseben status in širšo avtonomijo za obdobje treh let. Kaj bo potem?
Zelo težko je, kar želijo, kar želi Rusija, je nenehen konflikt. Zato pogosto menim, da ni načina, da bi se stvari umirile, saj tega ne sprejmejo. Trenutno obstaja premirje in dogovor o tem, katero območje je pod njihovim nadzorom …

… res pa je tudi, da je Porošenko dejal, da je pripravljen na 'totalno vojno'.
Dejal je, da tega noče, vendar je dejal, da smo pripravljeni na totalno vojno, a nisem prepričan, ali je to resno mislil, saj se ukrajinska vojska ne more meriti z rusko vojsko. Najboljši scenarij bi bil, da bi območje zanemarili, da bi pretrgali finančni dotok, ob tem pa bi obnovili vsa osvobojena območja, ki so bila pod separatisti. Ljudje, ki živijo tam, bi lahko občutili razliko. Način so hitre reforme, ki bi znatno izboljšale raven življenja v Ukrajini, tako da bi se ljudje, ki živijo na teh območjih, uprli proti separatistom, in bi si želeli integracije. To je optimistični scenarij. Črnogledi scenarij je totalna vojna.