Na začetku zelo priljubljen predsednik je kmalu začel izgubljati podporo med svojimi državljani, saj se je izkazalo, da ne more oziroma noče preprečiti plenjenja ruske državne industrije, ki se je selila v zasebne roke. Njegov mandat so zaznamovale tudi obtožbe o korupciji.

Jelcin je bil poln protislovij. Odločno je zagovarjal svobodo medijev, a je bil pravi mojster manipuliranja z njimi. Nakopičil si je ogromno moč in se ji v dramatičnem novoletnem nagovoru odrekel.

Skromni začetki
Boris Nikolajevič Jelcin se je rodil 1. februarja 1931 v vasi Butka pri Sverdlovsku v kmečki družini. Ko je bil star tri leta, so njegovega očeta med eno izmed Stalinovih čistk zaprli.

Politično kariero je začel kot prvi partijski sekretar v domačem kraju. Zagovornika naglih in korenitih sprememb je vrhovni sovjet Ruske federacije maja 1990 izvolil za svojega predsednika. To je bila politična vrnitev moža, ki so ga sicer že odpisali.

Jelcin je leta 1981 kot zaupnik Mihaila Gorbačova prišel v centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze (KP SZ) in leta 1985 postal partijski sekretar mesta Moskve. Na tem položaju si je z odpovedjo privilegijem ter z bojem proti okorelosti in birokraciji pridobil veliko priljubljenost med prebivalci, toda zaradi pritiska močne skupine konservativcev v partijskem vodstvu ga je Gorbačov novembra 1987 razrešil s partijskih funkcij.

Vrnitev odpisanega
Svoj ponoven vzpon je dolgoval moskovskim volivcem, ki so ga leta 1989 izvolili v sovjetski kongres ljudskih poslancev, napredoval pa je tudi v vrhovni svet. Zdaj močni Jelcin je julija 1990 na 28. partijskem kongresu izstopil iz KP-ja. Junija 1991 je bil na prvih predsedniških volitvah izvoljen za predsednika Ruske federacije, kmalu zatem, v dneh od 19. do 21. avgusta, pa je dosegel zmago nad pučisti. Skupaj s predsednikoma Belorusije in Ukrajine je 26. decembra 1991, dan po odstopu Gorbačova, po skoraj 70 letih obstoja uradno razpustil Sovjetsko zvezo.

Septembra 1993 je Jelcin v nasprotju z državnimi določili razpustil oba domova parlamenta in za 12. december razpisal volitve. Nato je vrhovni svet Jelcina odstavil. Ko je 3. oktobra približno 10.000 Jelcinovih nasprotnikov prebilo policijski obroč okrog parlamenta, je Jelcin v Moskvi razglasil izredno stanje. Siloviti spopadi, ki so izbruhnili tistega večera, so se končali šele s prihodom Jelcinu zvestih vojakov. Svojo zmago je izkoristil za uničenje političnega temelja svojih nasprotnikov in 9. novembra predstavil osnutek nove ustave. Na volitvah decembra 1993 so izvolili novi dvodomni parlament in glasovali za novo ustavo.

Zdravstvene težave zaznamovale drugi mandat
Kljub slabemu zdravstvenemu stanju je Jelcin ponovno zmagal na predsedniških volitvah julija 1996. Jeseni 1996 je imel operacijo na srcu, med katero so mu vstavili pet srčnih obvodov. Odtlej so ga pestile težave z obolenji dihalnih poti.

Finančna in državna kriza omajali Jelcinov ugled
Marca 1997 je Jelcin odstavil dolgoletnega premierja Viktorja Černomirdina in s tem začel niz menjav vlad; v 18 mesecih je namreč odstavil kar štiri premierje. Avgusta 1998 je v Rusiji izbruhnila huda finančna kriza, ki je ogrozila Jelcinove reforme. Maja 1999 je dosegel zmago v večmesečnem boju za oblast z dumo: predlog komunistov za uvedbo postopka za Jelcinovo odstavitev v dumi ni dobil potrebne podpore. Avgusta so se v mednarodnem tisku proti Jelcinu začele pojavljati obtožbe o korupciji, kar pa je Kremelj odločno zavrnil.

Za svojega naslednika izbral Putina
Avgusta 1999 je Jelcin imenoval Vladimirja Putina za novega ruskega premierja, nato pa podprl tudi Putinovo kandidaturo za novega predsednika. Putin je septembra istega leta z Jelcinovo privolitvijo začel nov ruski poseg v Čečeniji. Na parlamentarnih volitvah 19. decembra istega leta je stranka Enotnost, ki sta jo podpirala Jelcin in Putin, dosegla presenetljiv volilni uspeh.

V svojem zadnjem televizijskem nagovoru na položaju predsednika 31. decembra 1999 je Ruse prosil odpuščanja za neizpolnjena upanja, saj svojega življenjskega dela - reform - ni uspel izpeljati do konca. Jelcina so vse do konca pestile zdravstvene težave, zaradi katerih je tudi obstala njegova politična dejavnost.