20. novembra po vsem svetu praznujemo dan otroka, saj je to dan, ko je bila leta 1959 sprejeta Deklaracija Združenih narodov o otrokovih pravicah, leta 1989 pa Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki predstavlja pomemben zgodovinski mejnik v prizadevanjih za dosego minimalnih standardov zaščite, varstva in razvoja otrok. Štiri temeljna načela konvencije o otrokovih pravicah so pravica do življenja in razvoja, pravica do nediskriminacije, pravica do sodelovanja in načelo otrokovih koristi, ki je glavno vodilo pri vseh dejavnostih in odločitvah.

Konvencija je prvi in edini mednarodnopravni dokument o pravicah otrok, ki so ga ratificirale vse države sveta, razen ZDA in Somalije, v njej pa so zapisane osnovne pravice otrok, družbene, politične, ekonomske, socialne in kulturne, ki pripadajo vsem otrokom na svetu. Odrasli in država morajo poskrbeti, da otrok ne bo nihče žalil, pretepal, jim preprečil, da se igrajo, ali kako drugače kršil njihovih osnovnih pravic, a so kljub konvenciji in številnim drugim dogovorom po svetu temeljne pravice otrok še vedno množično kršene.

Otroci umirajo, morajo delati ali so žrtve zlorab
Nekatere številke so strašljive. Kar 100 milijonov otrok po vsem svetu živi na ulicah, 250 milijonov otrok, starih od pet do 14 let, je prisiljenih delati za preživetje, več kot 300.000 pa se jih bojuje v različnih oboroženih spopadih po svetu. Vsako leto zaradi bolezni, ki bi se jih dalo preprečiti, umre 11 milijonov otrok, mlajših od pet let, za prezgodnje smrti pa so po navadi krivi slabe življenjske razmere po rojstvu, infekcije, parazitske bolezni, bolezni dihal, driska in ošpice. Te povzročijo kar pet odstotkov vseh smrtnih primerov. Zaradi aidsa je osirotelih več kot 15 milijonov otrok, več milijonov otrok pa je tudi samih žrtev te smrtonosne bolezni.

Posebej problematično je tudi trenutno obdobje gospodarske krize, ki je prizadela ves svet ter številne otroke pahnila v revščino in lakoto. Obdobja recesije in kriz neposredno vplivajo na kakovost življenja otrok in ogrožajo mnoge izmed njihovih pravic, vključno s pravico do preživetja in razvoja. Nevladne organizacije države po vsem svetu pozivajo, da naj ne dovolijo, da revščina povzroči socialno izključenost otrok, še zlasti najbolj ranljivih, kot so revni otroci, otroci s težavami v razvoju, otroci brez starševske skrbi in otroci, ki pripadajo manjšinam.

Ob dnevu otroka na pravice otrok spomnili tudi v Sloveniji
Svetovni dan otroka in 20. obletnico sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah smo zaznamovali tudi v Sloveniji. Državni organi in nevladne organizacije so spomnili na že dosežen napredek pri uveljavljanju zaščite otrok pri nas in opozorili na tisto, kar je na tem področju še treba storiti. Vladne ustanove so izpostavile zlasti lani sprejet zakon o preprečevanju nasilja v družini ter na nov družinski zakonik, ki je v pripravi. Ta namreč med drugim prepoveduje tudi telesno kaznovanje otrok. Poleg univerzalnega spoštovanja otrokovih pravic so izpostavili pravice posebej ranljivih otrok, otrok s posebnimi potrebami in otrok, ki jih ogroža revščina.

Ob 20. obletnici Konvencije o otrokovih pravicah se je MMC pogovarjal z Mašo Simič iz slovenskega Unicefa.

Pred 20 leti je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah, ki je postavila temeljni kamen k priznavanju pravic tudi otrokom. Kako lahko ocenite uspeh konvencije v teh 20 letih in kakšni izzivi svet še čakajo v prihodnosti?
Leta 1989 je postala Konvencija o otrokovih pravicah prva pravno zavezujoča mednarodna konvencija za uresničevanje pravic v korist vseh otrok. Konvencija predstavlja enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Kot zavezujoča pogodba mednarodnega prava uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov strinjale, da so univerzalna – za vse otroke, v vseh državah in kulturah, ob vseh časih in brez izjem. Z ratifikacijo konvencije (Slovenija jo je ratificirala leta 1991) so se vse države, z izjemo ZDA in Somalije, zavezale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Čeprav je bil na področju uresničevanja otrokovih pravic v preteklih 20 letih v svetovnem merilu dosežen izjemen napredek, pa izzivi ostajajo. Mednarodna pogodba je botrovala spremembam v mnogih nacionalnih zakonodajah v smeri večje zaščite otrok, spremenila je pogled mednarodnih organizacij na njihovo delo in okrepila zagovorništvo otrokovih pravic na vseh ravneh.

Eden največjih dosežkov, ki je nastal kot rezultat sodelovanja vlad in nevladnih organizacij, nacionalnih in mednarodnih, je vsekakor zmanjšanje umrljivosti otrok, mlajših od pet let v državah v razvoju, in sicer z 12,5 milijona smrti v letu 1990 na 8,8 milijona smrti v letu 2008. Od sprejetja konvencije do danes se je poleg drugega izboljšala zaščita otrok pred nalezljivimi boleznimi, povečalo se je število otrok, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje (84 odstotkov), s posebnim poudarkom na izobraževanju deklic, omogočen je dostop do čiste pitne vode 1,6 milijarde ljudi, okrepil pa se je tudi boj proti aidsu. Skoraj univerzalna sprejetost Konvencije o otrokovih pravicah lahko ustvari zavajajoč vtis, da se težave otrok dosledno rešujejo. Ideja, da so otroci nosilci pravic, navkljub obstoju konvencije še zdaleč ni univerzalno priznana. Otroci so pogosto obravnavani kot lastnina odraslih in podvrženi različnim oblikam zanemarjanja, zlorabe in izkoriščanja. Priznavanje, da imajo otroci pravico podati svoje mnenje pri odločitvah, ki jih zadevajo, je pogosto spregledano. Prav tako delovanje v največjo korist otrok ostaja zgolj črka na papirju. Konvencija lahko pomembno prispeva k spremembam v korist otrok, vendar brez dejanskih politik in ukrepov ter razvitih socialnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih programov otrokom neposredno ne more zagotoviti blaginje. Da bi vizija konvencije postala resničnost za vsakega otroka, mora postati temeljno vodilo v delovanju vsakega posameznika.

Zakaj se vse prepogosto dogaja, da so, čeprav je Konvencijo sprejela velika večina svetovnih držav, pravice vse prepogosto le mrtva črka na papirju ali pa le želeni cilj, dejansko pa so otrokom kršene vse pravice?
Kot že omenjeno, konvencija lahko pomembno prispeva k spremembam v korist otrok, vendar brez dejanskih politik in ukrepov ter razvitih socialnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih programov otrokom neposredno ne more zagotoviti blaginje. Da bi vizija konvencije postala resničnost za vsakega otroka, mora postati temeljno vodilo v delovanju vsakega posameznika. Tudi Poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2008 izpostavlja, da se je število pobud s področja otrokovih pravic v lanskem letu povečalo, njihova vsebina pa se ni pomembno spremenila. Na ravni sistemske ureditve ni bilo ugotovljenih več kršitev, ki bi bile posledica pomanjkljive zakonodaje, vendar pa obstaja problem, da se normativne rešitve pogosto ne izvajajo v celoti. Alarmantno je še vedno področje odločanja pristojnih organov v posameznih postopkih obravnave otrokovih pravic ter pogosto slabo usklajenost in sodelovanje raznih organov, ki bi morali poskrbeti, da je otrokova korist glavno vodilo pri vseh njihovih odločitvah.

Kako lahko otrokom pomagamo, da se bodo bolj zavedali svojih pravic?
Otroke je treba nenehno ozaveščati in izobraževati, da njihove pravice niso nič manjše oziroma manj pomembne kot pravice odraslih ter da imajo vsi otroci enake pravice ne glede na to, kateri rasi pripadajo, katerega spola so, kateri jezik govorijo, ne glede na njihovo veroizpoved, sposobnosti, prepričanje, premoženje ali rod. Tudi otroci morajo medsebojno spoštovati pravice drugih otrok. Menimo tudi, da je bi bilo treba v šolski kurikulum vključiti predmet z vsebino, ki bi obravnavala otrokove pravice. Unicef Slovenija že od leta 1996 v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah po vsej Sloveniji izvaja program Izobraževanje za razvoj, kjer so vodilo otrokove pravice.

V ponedeljek je državni zbor kot prvi parlament na svetu postal Unicefova varna točka. Kakšen je pomen varnih točk, koliko jih v Sloveniji imamo in ali varne točke delujejo tudi drugod po svetu?
Unicef Slovenija že od leta 2003 izvaja projekt Varnih točk po Sloveniji. S projektom se usmerja predvsem v tiste občine, ki so vstopile v širši Unicefov projekt Do otrok prijazna mesta in se tako zavezale k dejavnejšemu delovanju v korist otrok in mladostnikov. Mreža Varnih točk je danes vzpostavljena že v enajstih mestih po Sloveniji, in sicer v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Novi Gorici, Celju, Piranu, Rušah, Trbovljah, Kranju, Sežani in Domžalah, vse skupaj je v Sloveniji že več kot 200 Unicefovih Varnih točk. Varne točke so posebej označeni javni prostori, namenjeni otrokom in mladostnikom, kamor se lahko zatečejo po pomoč, če se znajdejo v kakršni koli stiski na mestnih ulicah. Otroci se vanje najpogosteje zatečejo, če so žrtve medvrstniškega nasilja, potrebujejo pomoč pri domači nalogi, ne morejo priti domov, so izgubili ključe oziroma bi želeli priti v stik s starši. Nahajajo se v javno dostopnih prostorih kot so mladinski center, lekarne, knjižnice, cvetličarne, trgovine idr., kjer delajo otrokom prijazni ljudje. Ti so posebej usposobljeni, da lahko otrokom omogočijo ustrezno takojšno zaščito, jim svetujejo ali zagotovijo osnovne informacije za nadaljnjo pomoč. Projekt poteka v več kot 40 državah sveta in je nastal po italijanskem vzoru, kjer se je izkazalo, da že sam obstoj Varnih točk v mestu pripomore k boljšemu občutku otrok in mladostnikov, da jim je vedno na razpolago varno zavetje, ki pa ni nujno njihov dom.