V vojno v Siriji je močno vpletena tudi sosednja Turčija, ki se jo po eni strani obtožuje podpore džihadistom, po drugi pa neposredno obstreljuje sirske Kurde, ki nadzirajo večji del meje med državama na sirski strani. Gre za uresničitev grožnje turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, da Ankara ne bo dopustila kurdske avtonomije onkraj meje. Zgolj onkraj turško-sirske meje sicer, saj turške oblasti tesno sodelujejo s kurdsko avtonomno pokrajino na severu Iraka, Kurdsko regionalno vlado v Erbilu.
Ankara pa Kurdov ne napada zgolj v Siriji, ampak se z njimi spopada tudi na jugovzhodu Turčije. Mesta, kot so Cizre in Diyarbakir, spominjajo na vojna območja, tamkajšnji Kurdi živijo pod policijsko uro, žrtve med civilisti se merijo s trimestnimi številkami. Kot je v intervjuju za MMC dejal Abbas Vali, Kurd iranskega rodu, sicer profesor na carigrajski univerzi Bogazici, gre za strateško odločitev turške vlade, ki si želi pod krinko boja proti kurdskim upornikom, ki jih označuje za teroriste, podrediti kurdski jugovzhod države v smislu zagotovitve politične podpore.
Kot pojasnjuje 67-letni Vali, Kurdi, ki živijo v Turčiji, Siriji, Iraku in Iranu, še zdaleč niso politično homogeni. Kurdi na jugovzhodu Turčije večinsko sicer podpirajo opozicijsko prokurdsko levo stranko HDP, a del glasov namenijo tudi Erdoganu. Razlog za to je preprost, pravi. Kurde tam je namreč strah, saj živijo v nemogočih razmerah. Poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu in predavatelj sodobne družbene in politične teorije je avtor več knjig, predvsem pa se je posvetil vprašanju kurdske identitete. Eden njenih ključnih določevalcev pa je, kot pravi, zatiranje, ki ga trpijo Kurdi.
V senci vojne v Siriji, o kateri se izdatno poroča, poteka še ena vojna, takoj čez mejo na jugovzhodu Turčije, in sicer med turško državo in kurdskimi uporniki. Izbruh nasilja lani se je razlagal v kontekstu turških volitev, a Erdoganova zmaga razmer ni umirila. Zdaj so mesta, kot je Cizre, deloma videti, kot da so v Siriji, ne pa v Turčiji. Kakšna je dinamika za nasiljem na jugovzhodu države?
Gre za nadaljevanje strategije, ki jo je vlada pod vodstvom predsednika Erdogana sprejela po slabem rezultatu na lanskih junijskih volitvah. Mislim, da je takrat vlada dojela, da je izgubila podporo, predvsem na račun Ljudske demokratične stranke (HDP), ki je ne le presegla 10-odstotni parlamentarni prag, ampak je osvojila okoli 14 odstotkov glasov. Na drugi strani pa je tradicionalna nacionalistična stranka močno zmanjšala svojo zastopanost v parlamentu. Takrat je vlada spremenila svojo politiko in zaustavila politični proces za rešitev kurdskega vprašanja. Sprejela je strategijo, katere osrednji del je bilo vprašanje notranje varnosti oziroma njene ogroženosti, zaradi česar so tarče postali Kurdi in kurdske politične stranke. Namen strategije je bil dvojen. Najprej uničiti ali vsaj spodkopati volilno podporo HDP-ju in znova osvojiti glasove na kurdskih območjih. Vlada je namreč prvič po letu 2002 izgubila glasove v pretežno kurdskih predelih, opozorilo za vlado pa je bilo dejstvo, da je izgubila glasove in podporo tradicionalnega in religioznega sektorja kurdske družbe na jugovzhodu, ki je prvič, in to množično, volil za kurdsko stranko. To je bila najprej posledica napačne politike vlade v Siriji, še posebej glede PYD-ja (Stranke demokratične unije). Prelomni dogodek pa je bila obramba Kobaneja, za katerega si je turška vlada odkrito prizadevala, da pade v roke džihadistom, ki jih je, sodeč po poročilih, podpirala, kolikor je lahko. Kljub temu so se kurdske sile ubranile in pregnale Daeš (Islamsko državo). To je imelo velik učinek na tradicionalno kurdsko družbo. Prvič so spoznali pravo lice turške vlade.
Ta pa je tudi po boljšem izidu na novembrskih volitvah nadaljevala to strategijo, s tem da si je zadala nov cilj. Želela je ohraniti nacionalistični zanos, da bi ji pomagal na prihajajočem referendumu glede spremembe političnega sistema v Turčiji s parlamentarnega na predsedniškega. To je en razlog za nadaljevanje prej sprejete strategije. Drugi razlog pa je strah vlade pred napredovanjem PYD-ja in njegovih Ljudskih zaščitnih enot (YPG) v smeri povezovanja treh kantonov v Siriji, s čimer bi lahko vzpostavili povezano območje z enotno kurdsko vlado. Vodstvo PYD-ja je sicer Američane, Ruse in EU večkrat pomirilo, da jih ne zanima razglasitev neodvisne države, a Turčija temu ne verjame in pred tem celo svari. Če bi namreč PYD prevzel nadzor nad geografsko celovitim območjem, naj bi obstajala velika verjetnost upora na kurdskem jugu Turčije, kar bi močno vplivalo na razmišljanje tam živečih Kurdov. Kar se dogaja na jugu, ima torej propagandne namene s poudarjanjem varnostnega vidika, da bi vlada spet pridobila podporo konservativnega dela kurdske družbe, s katero bi si zagotovila zmago na referendumu. Po drugi strani vlado žene strah pred izgubo jugovzhoda države, kar bi lahko pripeljalo do vzpostavitve združene kurdske države. Kar pa se vedno znova kaže, je neverjeten neuspeh turške strategije v Siriji. Zato ji je zdaj preostala le še možnost bombardiranja PYD-ja z razdalje.
Erdogan je javno dejal, da Turčija v Siriji ne bo dopustila kurdske avtonomije, a ta antagonizem turške države do kurdskega nacionalizma in želje po avtonomiji ni dosleden. Ankara namreč tesno sodeluje s Kurdsko regionalno vlado v Iraku. Kurdska avtonomija na turški meji tako sama po sebi očitno ni problem za Ankaro.
V Siriji je gotovo problematična, pa tudi v Iraku. Edina pozitivna stvar za Ankaro v iraškem Kurdistanu je, da njegovo vlado vodijo Barzaniji, ki so politično prav tako tradicionalistični in konservativni. Zaradi tega so enako kot Ankara, če ne celo bolj, ideološko, politično in organizacijsko na nasprotnem bregu od PYD-ja in Delavske stranke Kurdistana (PKK). Zato si tudi Barzani ne želi uspeha PYD-ja v Siriji. Strateški cilji vlad v Ankari in Erbilu - govorim o vladah, ne o ljudeh - so glede tega povezani. Tako Barzani kot Erdogan pa imata enako dilemo, in sicer da njun glavni strateški zaveznik, ZDA, tesno sodeluje oziroma je v strateškem zavezništvu s PYD-jem v Siriji. To močno omejuje njune možnosti na terenu.
Tudi nenadna sprememba ruske strategije v Siriji, torej neposredno posredovanje in intenzivno bombardiranje, je Turčijo pri njenih preračunavanjih v Siriji presenetila. Mislim, da Ankara tega ni pričakovala, in zdaj ima zelo majhne možnosti protiukrepanja. Ruska prisotnost je namreč turško strategijo v Siriji blokirala. Turčija ima več kot 900-kilometrsko mejo s Sirijo, ki je s sirske strani skoraj v celoti pod nadzorom PYD-ja, ki sodeluje tako z ZDA kot Rusijo. Ta je tja namestila svoje raketne sisteme S-300 in S-400, s čimer je preprečila turške zračne napade, s tem pa tudi močno omejila turško kopensko posredovanje. Vsak vojaški strateg ve, da potrebujete za 100-kilometrsko napredovanje po kopnem zračno podporo, ki pa zaradi ruske prisotnosti v tem trenutku ni mogoča. Turčija bi zato morala glede tega sodelovati z Zahodom oziroma ZDA. Američani pa so odkrito proti turškemu posredovanju in Turke opozarjajo, naj razmer dodatno ne komplicirajo. Skrbi jih morebiten Putinov odziv na posredovanje, saj je v vojaških zadevah precej nepredvidljiv in radikalen. Tako je praktično nemogoče vzpostaviti t. i. varno cono, čeprav jo zagovarja tudi nemška kanclerka Merkel. Nekateri vojaški analitiki pravijo, da rusko oviranje Turčije ni omejeno na sirsko mejo, ampak da Rusija resno omejuje turška letala tudi nad Črnim morjem.
Turško zavezništvo z Barzanijem moramo torej razumeti kot proti-PYD-zavezništvo.
To je tako proti-PYD- kot proti-PKK-zavezništvo, hkrati pa je namenjeno omejevanju iranskega vpliva v Iraku. To seveda Iranu ni všeč, a tudi znotraj Kurdske regionalne vlade v Iraku, recimo gibanju Goran (Spremembe), tesno sodelovanje s Turčijo ni všeč. Vedo namreč, da bo, če bo Turčija izgubila v Siriji, kar ni malo verjetno, izgubila tudi Kurdska regionalna vlada v Iraku. Turčija je bila prisiljena v javno priznanje legitimnosti kurdskega območja. Ko je bil Barzani prvič povabljen v Ankaro, kjer se je srečal s premierjem Davutoglujem in se rokoval z Erdoganom, nista viseli samo turška in iraška zastava, ampak tudi kurdska. Turčija je namreč potrebovala podporo Barzanijeve vlade za namestitev turških enot v bližini Mosula, kjer naj bi se borile proti IS-ju. Njihov namen pa je predvsem, da v primeru bitke za osvoboditev Mosula iz rok IS-ja, PKK-ju in PYD-ju preprečijo pridobiti nadzor nad iraškim delom Džazire (kurdskega kantona v Siriji, op. a.) in tako preprečiti povezanost tega območja z območji, ki jih na severu Sirije nadzira PYD.
Bi morali glede vojne Ankare proti PKK-ju in PYD-ju v Turčiji, Iraku in Siriji bolj kot na njeno etnično oziroma nacionalistično dimenzijo gledati na njeno družbenopolitično oziroma ideološko dimenzijo? Kar želim vprašati je, ali morda Ankara ne bombardira toliko samih Kurdov kot pravzaprav kurdsko specifično levo politično ideologijo in sistem?
Mislim, da ste izpostavili ključno vprašanje. Ideologija sistema, ki ga želi PYD vzpostaviti, in njegova organizacijska struktura, vse, kar je s tem povezano, je v temeljnem nasprotju z režimoma, ki vladata v Ankari in Erbilu. Z drugimi besedami, gre tudi za ideološko motivirano politično vojno proti avtonomnemu demokratičnemu režimu, ki temelji na specifični libertarno-socialistični ideologiji, in pri katerem gre za nov pristop k nacionalizmu in za željo po vzpostavitvi nacionalnih struktur brez suverene države. PYD tako ne želi vzpostaviti nacionalne države, kot jo poznajo na Zahodu po francoski revoluciji. Gre bolj za libertarno-socialistično ideologijo, neke vrste demokratično različico protidržavnih libertarnih ideologij iz 19. in 20. stoletja. Pravijo, da želijo vzpostaviti avtonomne samoupravne entitete, ki so organizirane od spodaj navzgor in da ni potrebe po suvereni državi s centralizirano močjo, ki bi uničila vso jezikovno, versko in drugo raznolikost. Tako gre za zelo protidržavni in proticentralizirani model. Ta ideologija pa je v diametralnem nasprotju s turško obliko vladavine in turškim etosom države. Prav tako pa je nasprotna tudi Barzanijevi ideji kurdske države, ki bi bila v očeh PYD-ja uniformna in centralizirana. Poleg tega pa je PYD-jeva politika glede ženskih pravic, pravic otrok, izobraževanja, lastništva in tako naprej anatema za turško državo ali iraški Kurdistan, ki temeljita na tradicionalnem pristopu do življenja, politike in kulture.
Naj gledamo na zavezništvo med Barzanijem in Erdoganom tudi z vidika neoliberalizma?
Seveda, to je ključni temelj zavezništva. Iraški Kurdistan predstavlja namreč nebesa za neoliberalizem. Gre za popolnoma svoboden in nenadzorovan trg, nad katerim ni nikakršnega političnega nadzora, v tem smislu so pogoji zanj idealni. Zaradi podložnosti Turčiji je iraški Kurdistan odličen trg zanjo. Pred krizo je obseg trgovanja presegal 15 milijard ameriških dolarjev, zdaj pa se ta številka pomika proti 20 milijardam ali pa je to celo že presegla. Z vidika ekonomskih odnosov sta tako Turčija kot iraški Kurdistan del te neoliberalne ideje. Pri tem so na tem področju vlado iraškega Kurdistana močno usmerjale ZDA in njeni svetovalci. Zato ZDA tako hvalijo iraški Kurdistan kot zgodbo o uspehu in izjemen kraj za poslovanje.
Kako gledate na vojaško pomoč Zahoda kurdski regionalni vladi v Iraku? Uradno se jo pošilja kot pomoč v boju z IS-jem. Tudi Slovenija pošilja svoje vojaško osebje v Erbil. Zakaj se pomaga specifično Barzaniju in ne toliko sirskim Kurdom, ki mnogo bolj potrebujejo tujo pomoč?
Res je, v Siriji bolj potrebujejo tujo pomoč, a tam je vojno območje. Če bi odšli tja, bi se morali vplesti v boje, razen če ste tako velika sila, kot so ZDA in Rusija, ki imajo tako močne zračne sile, da lahko napadajo, ne da bi poslale tja kopenske sile. A majhna država, kot je vaša, pa tudi manjše zahodnoevropske države, si ne morejo privoščiti zabresti v tamkajšnje nasilje, v katerem akterji iz dneva v dan spreminjajo svoje usmeritve in interese, politično in vojaško okolje pa se hitro spreminja. Ob tem se strategija Zahoda glede Sirije in Iraka razlikuje. Zahod želi namreč Sirijo stabilizirati, v Iraku pa mislim, da imajo drug cilj. Mislim, da želijo iz države pregnati Iran, ali pa vsaj močno omejiti njegov vpliv tam, pri čemer se zavedajo, da je v Iraku trenutno največja grožnja IS kot nevaren nov pojav. Irak je ob tem za ZDA dolgoročnejši in pomembnejši cilj. Položaj v Siriji se je z vidika naraščanja moči IS-ja močno poslabšal leta 2011, ko je Obama izpolnil svojo predvolilno obljubo in iz Iraka umaknil ameriške enote. S tem je povzročil velik vakuum, ki ga je v veliki meri zapolnil Iran, kar je še dodatno marginaliziralo sunitsko skupnost in njen politični ter gospodarski položaj v Iraku.
To je pripravilo teren za nekakšno ljudsko legitimizacijo sunitske islamske opozicije. Ko se je pojavil IS kakšno leto pozneje, ga je velik del sunitske skupnosti v Iraku sprejel z odprtimi rokami kot osvoboditelja izpod šiitskega in iranskega vpliva. Tako je bilo, dokler ljudje niso ugotovili, kaj IS pravzaprav je, nakar se je njegova podpora med suniti močno zmanjšala. V veliki meri je bil tako razlog za hitro rast IS-ja poraz ameriške politike v Iraku. Ta pa je strateško zelo pomemben zaradi sosedstva z Iranom. Na idejo delitve Iraka na kurdski, šiitski in sunitski del pa konservativne sunitske države, kot sta recimo Jordanija in Savdska Arabija, gledajo kot na širitev Irana in zmanjšanje sunitskega vpliva v Iraku. Če je že prišel čas za spreminjanje političnega zemljevida regije, ki je nastal po letu 1918, skušajo narediti vse, da to ne bo v korist Irana in njegovih zaveznikov v regiji. Glavni strateški interes Savdske Arabije, Jordanije in Zalivskih držav, zdaj pa tudi Turčije, je zaustaviti konsolidacijo t. i. šiitskega polmeseca, ki se razteza od Irana do južnega Libanona.
Rad bi se vrnil na Kurde znotraj Turčije. Kakšne so njihove politične delitve? HDP je kot levo usmerjena prokurdska stranka sicer postal parlamentarna, kar je bil zanj velik uspeh, a tudi Erdoganovo konservativno Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) podpira veliko Kurdov. Ti očitno niso politično homogena skupnost.
Niso, glede tega imate prav. A močno dvomim v priljubljenost AKP-ja med Kurdi. Volitve junija 2015 so pokazale, da je njen vpliv med Kurdi skoraj izginil, tudi zaradi zgrešene politike turške vlade v Siriji, njenega odnosa do tamkajšnjih Kurdov in podpore radikalnim islamističnim skupinam v Siriji. Vladajoči AKP je na novembrskih volitvah nekaj podpore med Kurdi povrnil, a ne ker bi ti spremenili svoje razmišljanje, ampak ker se ob vladnih napadih in blokadah mest na jugovzhodu bojijo za svoja življenja in svoje premoženje. To, kar se dogaja na jugovzhodu, si je bilo prej skoraj nemogoče zamisliti. Ljudje česa takšnega še niso videli, cela mesta so pod blokado, od daleč se jih nediskriminatorno obstreljuje. Oblast v te kraje pošlje morilske tolpe, ki ubijajo Kurde in uničujejo njihove hiše. Po devetdesetih letih smo spet priča izseljevanju Kurdov s svojih domov. Vlada je tako z ustvarjanjem ozračja strahu nekaj glasov spet pridobila. Zato mislim, da ne gre za glasovanje iz prepričanja ali podpiranja vladne strategije ali gospodarske politike, ampak za posledico strahu pred načrtnim nasiljem.
Kurdska skupnost je torej zelo raznovrstna v svojih političnih in ideoloških prepričanjih, a na to je treba gledati v kontekstu trenutnega dogajanja v Turčiji in vladne politike na jugovzhodu. Ni pa treba posebej poudarjati, da del kurdske skupnosti ni povezan z glavno opozicijo, Delavsko stranko Kurdistana (PKK). Del družbe, sicer majhen, podpira tudi politiko Kurdske regionalne vlade v Iraku. Obstajajo torej tudi druge politične sile, a v primerjavi z glavnimi, ki se zdaj spopadajo z vlado, so majhne in, bi rekel, politično precej nepomembne.
Veliko ste pisali na temo kurdskega nacionalizma in identitete. Sploh obstaja kaj takšnega, kot je enotna kurdska identiteta? Kaj jo definira? Kako se recimo kurdski nacionalist v Carigradu razlikuje od tistega v vašem rojstnem mestu Mahabad?
Obstaja splošna percepcija te identitete, ki jo določata etnična pripadnost in jezik. Temu je treba dodati še kulturo in zgodovinsko povezanost skupnosti. To pa presega politične meje in Kurde združuje. Ne moremo sicer zanikati, da je geopolitika v regiji po letu 1918 močno razdelila kurdsko skupnost. Ta zadnjih 100 let živi v različnih režimih, razvijala se je v različnih gospodarskih, političnih in ideoloških razmerah. Kurdi sicer čutijo, da imajo enotno identiteto in da kulturno, jezikovno in etnično, do neke mere tudi versko, pripadajo isti skupnosti. Kurdi se počutijo Kurde tako v Mahabadu kot v Dijarbakirju ali Kamišliju.
Čeprav obstaja več kurdskih jezikov.
Predvsem sta to kurmandži in manj razširjen sorani. Del Kurdov v Iraku govori kurmandži, tako kot večina Kurdov v Turčiji in manjšina v Iranu, kjer jih večina govori sorani, tako kot v Iraku. Te jezikovne razlike so vedno obstajale, a to ni razlog, da bi rekli, da Kurdi ne obstajajo kot enotno ljudstvo in da se kot tako ne vidijo. Pravzaprav je na svetu zelo malo jezikovno homogenih skupnosti, ki so imele en jezik pred nastankom nacionalnih držav. Tak primer sta tudi Francija in Italija. Ob tem vedno več Kurdov nasprotuje poenotenju jezika, tudi v primeru nastanka enotne kurdske države. Ni nobene potrebe slediti propadli ideji nacionalne države. Seveda potrebuješ uradni jezik, uradno religijo, enotno upravljanje. A sorani in kurmandži bi morala ostali dominantna jezika na svojih območjih. Tudi brez poenotenja jezika bo kurdska identiteta ostala in postala močnejša, predvsem kot posledica političnega dogajanja. Dejavnik, ki v Turčiji združuje Kurde, ni toliko delo kurdskih pisateljev in pesnikov, torej jezik, ampak predvsem politika turške vlade in njeni napadi na Kurde. Ko Kurdi v Carigradu vidijo slike z jugovzhoda države, vidijo, da ni razlike med Cizrejem, Surom in Silvanom ter Gazo pred dvema letoma, Kobanejem ali drugimi deli sirskega Kurdistana.
Ta občutek zatiranosti je torej najmočnejši kohezivni element za kurdsko ljudstvo.
Kurdska identiteta temelji na dialektiki zatiranja in upora. To pa je dialektika neprestanega nasilja, ki podčrtuje in hrani razvoj sodobne kurdske identitete. Dokler bo trajala ta dialektika zanikanja in zatiranja Kurdov ter njihovega upora in boja za priznanje, se bo kurdska identiteta hranila s tem nasiljem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje