Skratka, kot piše Guardian, Evropa nujno potrebuje več rojstev, da bi se ognila "popolni demografski nevihti", ki bi ogrozila gospodarsko rast po vsej celini.

Povprečje EU-ja je 1,55 otroka na žensko, medtem ko je v Španiji ta številka še nižja - 1,27. K temu je precej prispevala huda gospodarska kriza, zaradi katere se v zadnjih letih Španci množično izseljujejo v tujino, prebivalstvo se krči, vlada konkretne strategije za reševanje krize nima.

Najhuje je v Galiciji na severu države, kjer so celotna območja že postala vasi duhov. Zapuščenih je že kar 1.500 zaselkov, pri čemer nekatere za drobiž prodajajo tujcem, ki se jim zdi romantično imeti v lasti odročno, razpadajočo vas. V naslednjih 40 letih naj bi se prebivalstvo Galicije skrčilo za en milijon, kar je ena tretjina celotnega prebivalstva te regije.
S podobnimi težavami se spopadajo tudi na Portugalskem, kjer strokovnjaki ocenjujejo, da bo število prebivalcev z 10,5 milijona v naslednjih 45 letih padlo na 6,3. V zadnjih letih je državo zapustilo že na stotine tisočev ljudi, stroka pa opozarja, da lahko to reši le "čudež". Agencija Eurostat ocenjuje, da bo Portugalska, kjer pospešeno zapirajo šole in odpirajo domove za ostarele, do leta 2050 država z najmanjšim deležem otrok v Evropi (11,5 odstotka).

Ukrepi brez koristi
S staranjem prebivalstva in begom možganov se soočajo tudi v Italiji (rodnost je z 2,37 v 40 letih padla na 1,39, lani pa se je izselilo kar 91.000 Italijanov), Nemčija pa ima celo najnižjo rodnost na svetu (8,2 na 1.000 prebivalcev). Nemška vlada pričakuje, da bo število prebivalcev do leta 2060 padlo z 81 milijonov na 67, do leta 2030 pa naj bi bil delež Nemcev na delovnem mestu zgolj 54-odstotni.

Ad hoc politične rešitve na nacionalni ravni ne delujejo. Italija je skušala preseči svoje črne demografske napovedi z najrazličnejšimi pobudami, od rezov v pokojnine do otroških dodatkov, a statistika ni na njeni strani. V Italiji je za upadanje rojstev razlogov kar nekaj, med drugim pomanjkanje finančne varnosti, ki sili številne Italijane, da živijo pri starših tudi do 40. leta. Novopečene matere se soočajo tudi s številnimi težavami ob vračanju na delovno mesto.

Mladi se izseljujejo, begunci prihajajo
Guardian ob tem izpostavlja paradoks, da ob tem fenomenu naglega krčenja prebivalstva obmejni organi na evropskih mejah po drugi strani na vse kriplje skušajo zajeziti val gospodarskih migrantov in beguncev, ki bi radi v Evropi poiskali boljše življenje. Na celini, ki bi nujno potrebovala več mladih, ki bi poselili ruralna območja in skrbeli za starejše.

Da bi uravnala upadanje prebivalstva, bi morala Nemčija po ocenah ZN-a sprejeti okoli 533.000 priseljencev vsako leto, kar tistih 800.000 beguncev, ki naj bi jih v Nemčijo prispelo letos, morda kaže v malce drugačni luči.

Edini, ki so, kot kaže, varni pred demografsko katastrofo, so Skandinavci, kar strokovnjaki pripisujejo velikodušnim porodniškim dopustom, stabilnemu gospodarstvu, socialni podpori za starše, urejenemu sistemu, ki staršem olajšuje združevanje posla in družine, ter enakosti med spoloma.

Nove družinske vrednote v Aziji
Z nizko rodnostjo se v zadnjem času spopadajo tudi v Aziji, konkretno, v cvetočih gospodarstvih, kot so Japonska, Tajvan in Južna Koreja, kjer znaša povprečje otroka na žensko le 1,4, ob tem pa se države soočajo z obrnjeno družinsko strukturo (štirje stari starši, starša, en otrok). Kar tri četrtine ljudi s podpovprečnim deležem otrok na žensko živi v vzhodni in jugovzhodni Aziji.

Kot opozarja Economist, se tovrstni trendi le redko obrnejo, razloge pa gre - podobno kot v Evropi na začetku 20. stoletja - med drugim iskati tudi v emancipaciji žensk. V teh državah imajo celo več ženskih diplomantk od moških, visoka je tudi ženska delovna sila - pa čeprav se to še vedno ne odraža v popolni enakopravnosti spolov. Da se smernice spreminjajo, dokazuje tudi starost posameznikov ob prvi poroki - s 24 let leta 1970 je na Japonskem in Koreji zrasla na 30 let. Visok je tudi delež samskih žensk in žensk brez otrok.