In včasih se te ovekovečene podobe priplazijo izpod prahu preteklosti in preganjajo ali osramotijo politika, javnost pa zahteva odgovore.
Clinton pozdravi "tisto žensko"
Monica Lewinsky in ameriški predsednik Bill Clinton med objemom na demokratski prireditvi za zbiranje sredstev leta 1996. Dve leti pozneje je predstavniški dom ameriškega kongresa glasoval o javni obtožbi Clintona zaradi laganja glede razmerja, ki ga je imel z Lewinskyjevo, ko je bila ona pripravnica v Beli hiši. Primer je šel vse do senata, ki je namesto obtožbe izglasoval le nezaupnico.
Bill in Monica, uradna fotografija
To uradno sliko Bele hiše so posneli 17. novembra 1995 in objavili v javnosti tri leta pozneje. Fotografija je bila del 3.183 strani dolgega poročila, ki je v nedvoumnih podrobnostih kronološko zapisoval razmerje predsednika Billa Clintona z mlado pripravnico v Beli hiši Monico Lewinsky. Poročilo je sestavil neodvisni pravni svetovalec Kenneth Starr. Decembra 1998 je predstavniški dom glasoval o javni obtožbi Clintona zaradi laganja glede njegovega razmerja z Lewinskyjevo, a je senat pozneje izglasoval le nezaupnico.
Hillary Clinton: "Moža ne poznam"
Senatorka in demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton je dejala, da se ne spominja poziranja za to nedatirano fotografijo z Antoinom (Tonyjem) Rezkom, poslovnežem iz Illinoisa, ki ga zvezna vlada toži na podlagi obtožb korupcije. Clintonovo so soočili s fotografijo 25. januarja letos na NBC-jevem Today Showu.
Le nekaj dni predtem je Hillary med demokratsko predsedniško debato obtožila svojega tekmeca, senatorja Baracka Obamo, da je imel povezave z Rezkom. Rezka je imenovala "gospodar slumov", od katerega naj bi Obama sprejel na tisoče dolarjev kampanjskih prispevkov.
Soočena s fotografijo, je Clintonova komentirala: "Moža ne poznam, če bi zdajle stopil v sobo, ga ne bi ne bi prepoznala. Nimam 17-letnega razmerja z njim." In dodala: "Obstaja velika razlika med tem, da stojiš nekje in se slikaš z nekom, ki ga ne poznaš in ga od takrat nisi videl, ter da imaš z njim odnos."
Elvis se ponudi, da bi priskočil na pomoč
Na srečanju dveh neverjetnih kulturnih ikon ameriški predsednik Richard Nixon in Elvis Presley 21. decembra 1970 pozirata v Ovalni pisarni. Presley je tistega dne prispel v Belo hišo v limuzini in eden njegovih telesnih stražarjev je predal pismo, v katerem kralj rokenrola prosi za srečanje s predsednikom. Presley je z njim želel razpravljati o tem, kako bi lahko pomagal v boju proti mamilom in kako bi lahko pridobil pooblastila policije. "Tu bom tako dolgo, kot bo potrebno, da dobim pooblastila zveznega agenta," je zapisal Presley. "Naredil sem poglobljeno študijo zlorabe narkotikov in komunističnih tehnik pranja možganov, in sem neposredno v središču celotne zadeve, kjer lahko in bom naredil največ koristnega."
Agentje tajne službe so opozorili Egila Krogha, Nixonovega pooblaščenca in Elvisovega oboževalca. Krogh se je srečal z Elvisom, presodil, da je iskren, in se potrudil, da mu organizira srečanje. Približno pol ure kasneje Presley vstopi v Ovalno pisarno, oblečen v žametno ogrinjalo, pozlačeno sponko za pas, črne usnjene škornje, sončna očala in z dvema orjaškima medaljonoma okoli vratu. (Nixon je nosil sivo volneno obleko, kravato in črne čevlje.)
Govorila sta približno pol ure, v tem času pa je Presley Nixonu pokazal fotografije svoje hčerke in par manšetnih gumbov, ki mu jih je podaril podpredsednik Spiro Agnew. Prvemu človeku ZDA je pokazal tudi policijske značke iz cele države in ga prosil za značko Ameriškega urada za narkotike in nevarna mamila. Nixon je privolil, potem ko je izvedel, da je vodja urada za narkotike tistega dne isto prošnjo zavrnil, rekoč, da je edina oseba, ki bi lahko preglasila njegovo odločitev, ameriški predsednik. Na Presleyjevo željo je srečanje z Nixonom ostalo skrivno več kot leto dni. Časnik Washington Post je zgodbo objavil 27. januarja 1972. Manj kot sedem let po srečanju je Presley v 43. letu umrl zaradi - zlorabe zdravil na recept in srčnega obolenja.
Serijski morilec, ki je ljubil politiko
Na sliki desno prva dama ZDA Rosalynn Carter pozira s serijskim morilcem Johnom Waynom Gacyjem (drugi z leve) maja 1978, približno sedem mesecev, preden je policija začela izkopavati trupla, pokopana pod Gacyjevo hišo. Prva dama je bila v Chicagu na praznovanju dneva poljske ustave. Na fotografiji je Gacy nosil priponko s črko "S", ki jih izdaja tajna služba (Secret Service) za identificiranje tistih, ki dobijo prepustnico, da so lahko na častni ogledni ploščadi. V tistem času je Gacy že skoraj končal svoj morilski pohod.
Pozneje so Gacyjevi odvetniki na njegovem sojenju vključili Rosalynn Carter na seznam več kot 150 potencialnih prič za obrambo. Na seznamu je bilo zapisano: "Gospa James Carter, Bela hiša, Washington , D. C." A Carterjeve niso nikdar dejansko poklicali za pričanje na Gacyjevem sojenju. Ljubitelja politike so obsodili umorov 33 mladeničev in dečkov ter ga usmrtili.
Župan Chicaga pozdravi nadobudnega politika (in morilca)
Čikaški župan Michael Bilandic (levo) med rokovanjem s serijskim morilcem Johnom Waynom Gacyjem pomladi leta 1978 na otvoritveni slovesnosti ustanove za starejše občane. Gacy, gradbeni podjetnik, je samega sebe rad označeval kot igralca v lokalni politiki.
Slika, ki je ubila kandidaturo
Na tem razvpitem posnetku ameriške politične zgodovine Donna Rice sedi v naročju senatorja Garyja Harta nedaleč od zasidrane jahte z imenom "Monkey Business" (prost prevod: "Kozlarije"). Na nekoč favorita za predsedniško nominacijo se je usul plaz medijskih poročil o zunajzakonskem razmerju, potem ko so ga novinarji ujeli v hiši v Washingtonu z Riceovo, 29-letno manekenko. Hart je bil primoran odstopiti od predsedniškega boja 1988.
Ko peveč šampanjca pomeni konec kariere ...
Kongresnik Wilbur D. Mills stoji na tej sliki s Fanne Foxe, eksotično plesalko (beri: striptizeto), po enem od njenih poznovečernih nastopov v Bostonu leta 1974. Nekoč imenovan "večinoma tesno zapet mož v Kongresu", Mills, demokrat iz Arkansasa, je bil 16 let vpliven predsednik kongresnega finančnega odbora.
Njegova kariera in ugled sta se začela sesuvati nekega zgodnjega jutra leta 1974, ko je policija ustavila njegov vijugajoči avtomobil v Washingtonu blizu nabrežja Tidal Basin. Foxe, znana tudi pod nadimkom "argentinska petarda," je skočila iz vozila in v estuar reke Potomac blizu Jeffersonovega spomenika. Okajeni Mills je stopil iz avta s krvavečim obrazom. Sprva je Millsov predstavnik zanikal, da je bil kongresnik v avtu. Pozneje je Mills trdil, da je bila Foxova, katere pravo ime je bilo Annabel Battistella, med sosedi in prijatelji, ki jih je zabaval. Trdil je, da ji je postalo slabo in da jo je skušal odpeljati domov, a prišlo je do prerekanja in ona naj bi s komolcem razbila njegova očala in tako povzročila ureznine po politikovem obrazu.
Resnica je prišla na dan, a počasi. Mills je priznal, da sta se s Fanne družila, in za škandal krivil svoj alkoholizem. "Storil sem nekaj, česar ne bi smel," je priznal Mills v Little Rocku 10 dni pozneje. "Popil sem nekaj šampanjca, pa sem vedel, da mi gre hitro v glavo. In res je." Mills je bil mesec dni pozneje izvoljen za svoj 19. in zadnji mandat v kongresu, a škandal ga je stal njegovega položaja v vplivnem odboru in ni več kandidiral za kongres. Umrl je leta 1992, star 82 let. Foxova je po aferi še naprej delala kot striptizeta, svoje umetniško ime pa si je iz Argentinske petarde spremenila v seksbombo iz Tidal Basina. Napisala je knjigo Striptizeta in kongresnik in se pozneje vrnila v Argentino.
Dve desetletji pozneje smrtna sovražnika
Za Bushevo administracijo ne najbolj posrečen trenutek, ujet na film: nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld (levo) in nekdanji iraški predsednik Sadam Husein se takole rokujeta v Bagdadu leta 1983. Rumsfeld, ki je lani odstopil s položaja zaradi zadnje ameriške polomije v Iraku, se je z zdaj že usmrčenim diktatorjem srečal med iraško-iransko vojno kot posebni odposlanec takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana.
Ultimativna izdaja
Britanski premier Neville Chamberlain pozira z Adolfom Hitlerjem okoli leta 1938. Chamberlain je dve leti pozneje odstopil s položaja kot posledica njegove neuspešne politike kolaboracionizma s Hitlerjem in njegovimi ekspanzionističnimi ambicijami.
Diplomacija, brezupno upanje
Na tej fotografiji z dne 24. oktobra leta 2000 severnokorejski voditelj Kim Džong Il (levo) nazdravlja z nekdanjo ameriško zunanjo ministrico (služila je v administraciji Billa Clintona) Madeleine Albright na večerji v Pjongjangu. Albrightova je ena najvišjih zahodnih diplomatov, ki se je kdaj srečala s komunističnim voditeljem Severne Koreje.
Kaja Sajovic (po Baltimore Sun)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje