Podrobne analize so pokazale, da je na novembrskih predsedniških volitvah v ZDA ključno vlogo odigrala prav določena volilna skupina - mladi, saj je v starostni skupini med 18 in 29 let kar 66 odstotkov svoj glas oddalo Obami. Še nikoli prej se ni v ZDA toliko mladih vpisalo v volilni imenik in 4. novembra dejansko tudi prišlo na volišča. Na primer: leta 2004 je volilo 19,4 milijona pripadnikov tako imenovane "generacije Y" oziroma "generacije tisočletja", ki naj bi vključevala ljudi, rojene od leta 1976 naprej. Lani je bilo to število 23,9 milijona. To je 4,5 milijona mladih volivcev oziroma skoraj četrtina več.

Po X-u in Y-u je čas za O
Spomnimo: izraz "generacija X" je v študiji o britanski mladini leta 1964 prvič omenila Jane Deverson in jo opisala kot "najstnike, ki imajo spolne odnose pred poroko, ne verjamejo v Boga, ne marajo kraljice in ne spoštujejo staršev". Tej generaciji je sledila že omenjena "generacija Y". Zdaj pa je na obzorju nov fenomen: "generacija O" oziroma "generacija Obama", kot jo je poimenoval novinar časopisa New York Times Damien Cave, in pripadniki te mladine so do zmage ponesli Baracka Obamo.

Na čelu "generacije O" sam predsednik
Generacija O vključuje mlade Američane, ki uporabljajo Facebook, YouTube in MySpace. Predvsem pa so to posamezniki, ki so spremenili naravo tokratne predsedniške kampanje. Na tisoče izmed njih je prostovoljno pomagalo v nagovarjanju volivcev na ulicah in po telefonih ter razdelilo na milijone letakov. To so ljudje, ki si ne znajo predstavljati življenja brez vsakodnevne uporabe elektronskih medijev, po katerih so dosegli vsakega, prav vsakega mogočega volivca.

Seveda, generacija O je tudi sam predsednik Obama. Kajti le človek, ki posluša Fugees, se sprošča z igranjem košarke in ima mešane korenine, bi na dan volitev svojim podpornikom poslal elektronsko sporočilo z vsebino: "Sem na poti v Grant Park, da bi pokramljal z vsakim, ki bo prišel tja. A najprej sem želel obvestiti tebe." Podpisal se je preprosto le: Barack. In po tem so si bili blizu.

"Mi", ne "jaz"
Kot piše Cave, je bilo vzdušje med Obamovimi prostovoljci podobno tistemu, ko se je za Belo hišo bojeval John Fiztgerald Kennedy. V zraku je bil ekipni duh, individualizem je bil pozabljen. Obamov nalezljivi slogan se je glasil: "Da, zmoremo", ne "Da, zmorem". V govoru po razglasitvi zmage v Chicagu je zaklical: "Uspelo vam je!" in množice so izbruhnile od navdušenja. Znani, kot je Oprah Winfrey, so se drenjali med množico, ne pa osamljeni sedeli v ložah.

To vse je zasluga "generacije tisočletja", generacije, rojene med letoma 1980 in 2000, prve odrasle generacije 21. stoletja. Ko so bili otroci, so jih starši pripravljali na veliki dogodek, prelom tisočletja. Tehnične "glave" so se v 90. ukvarjale z reševanjem "milenijskega hrošča", Katoliška cerkev je bila v pripravah na sveto leto 2000, organizacije so oblikovale visokoleteče cilje.

"Bolj jih zanima Google kot Irak"
Ko je kampanja Baracka Obame v letih 2007 in 2008 prišla v poln zagon, je bila "generacija O" pripavljena, pripravljena na geslo "Upanje, v katero lahko verjamemo". Ti mladi so potrebovali prav to, upanje. In pripravljeni so bili na "spremembo". Kajti bolj jih zanima Google kot Irak. Bolj kot za velike avtomobile si prizadevajo za čist zrak in zaščito ogroženih živalskih vrst.

"Srečni smo lahko, da je generacija tisočletja postala generacija O, saj ZDA potrebujejo njihovo energijo in optimizem bolj kot kdaj koli. Svet so komaj začeli preoblikovati," končuje Cave.

A. P.