Ivo Vajgl, ki je bil tudi dolga leta slovenski veleposlanik, meni, da je včerajšnja prepoved preleta letala z bolivijskim predsednikom Evom Moralesom in pregled letala na avstrijskem letališču "škandal", ki lahko označuje "konec mednarodnega prava in odnosov, na katerih danes počiva svet".

V Strasbourg smo ga poklicali ravno med sejo evropskih poslancev, ki med drugim razpravljajo tudi o spornem programu ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) za nadzor komunikacij na svetovnem spletu, kar je pred tedni v javnost lansiral žvižgač Edward Snowden.

Na Twitterju ste zapisali, da je pregled letala bolivijskega predsednika "mednarodni terorizem". Kaj ste imeli s tem v mislih?
Z nekoliko ostrejšo besedo sem želel opozoriti na to, da gre z vidika mednarodne prakse in poimenovanja mednarodnega prava za popolnoma nesprejemljiv dogodek. Če bi si katera koli druga država privoščila pri preganjanju nekoga, ki ga sumi dejanja, ki je kaznivo po njegovih zakonih, to, da poseže v nedotakljivost predsedniških letal, kot je bilo v tem primeru, potem je to konec mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, na katerih počiva današnji svet in sožitje v njem. Gre za absolutno nedopustno dejanje. Glede na to, da je začetek vsega pri terorizmu, dodajam, da je tudi to dejanje mednarodnega terorizma.
Kdaj lahko predsedniško letalo ali letalo z visokimi državnimi predstavniki nekdo preusmeri na drugo letališče ali letalo celo pregleda?
To je popolnoma nedopustna praksa. Verjetno bi v zgodovini našli kakšen podoben primer, ki se ga v tem trenutku ne spomnim. A v primeru predsednika Bolivije Eva Moralesa je tak poseg škandalozen. Po naključju sem bil na prisegi Moralesa, ki se je je udeležil takratni predsednik Janez Drnovšek. In takrat sem videl, kako je ves svet tega človeka pozdravil kot nosilca neke nove, emancipirane mentalitete v tretjem svetu. Kot nekoga, ki bo v svetu pomagal izbrisati sramoto kolonialnega časa. Da tako simbolično osebo nadleguješ na tak način - to se mi zdi dejanje nedopustne arogance in podaljšane roke ameriške želje, kako Edwarda Snowdna spraviti pred sodišče. To je nesprejemljivo. Navsezadnje se postavlja vprašanje proporcionalnosti - kakšno škodo je naredil ta človek, ki ga ZDA preganjajo, in kakšno škodo so naredili tisti, ki so začeli v imenu boja proti terorizmu ali nekih posebnih interesov ZDA vojno v Iraku, ki se je danes več ali manj sramujejo vsi Američani, kakor tudi vseh podobnih dejanj, ki jih je v preteklosti zagrešila Cia po Latinski Ameriki, Aziji.

Na drugi strani pa so bile v incident vpletene tri evropske države: Portugalska, Francija in Avstrija. Zanimivo je tudi to, da je zunanji minister Alexander Schallenberg, ko so avstrijski pristojni organi opravili pregled letala in niso našli Snowdna, dejal, da ne ve, zakaj je letalo bolivijskega predsednika Eva Moralesa sploh pristalo na Dunaju.
To je neko dovoljeno sprenevedanje države, ki je bila po naključju vpletena v ta incident, česar si ne znam predstavljati …

Pa se vam res zdi, da je šlo za naključje? Avstrija je včeraj Snowdnu zavrnila prošnjo za politični azil?
Mogoče je, mogoče ni … Vaša sugestija je verjetno upravičena, a vsekakor gre za lov na človeka, kar je popolnoma neproporcionalno v primerjavi z moralnim sporočilom dejanja, ki ga je zakrivil. Menim, da bi bilo celo prav, če bi v Sloveniji razmislili o tem, da mu damo politično zatočišče in da bi o tem moral razpravljati državni zbor.

Pa se vam ne zdi, da bi Slovenija Edwarda Snowdna takoj izročila ZDA, vsaj glede na našo preteklo zunanjepolitično držo?
Naša drža v odnosu do ZDA se nikoli ni odlikovala po posebnem junaštvu in samostojnosti. Vendar pa, če ne bomo ravnali v skladu z našimi deklariranimi načeli, v skladu z mednarodnim pravom, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in na koncu s svojimi etičnimi načeli, ki so vpisani v naši ustavi, potem kot država ne bomo imeli v svetu nobenega ugleda in nobene teže.

Kaj pa večji politični akterji? Recimo ruski predsednik Vladimir Putin je zagotovo presenetil s svojo izjavo, da bi Rusija sprejela Snowdna, a pod pogojem, da mora ta "nehati povzročati škodo našim ameriškim prijateljem".
Veliki akterji imajo svojo igro, imajo svoje interese. Rusija ima strateške interese velike sile, zato so glede tem, s katerimi vznemirjajo drugega "Velikega", pač nekoliko bolj previdni. Kaj pomeni en takle disident ali politični begunec za veliko Rusijo? Nič. Putin bo že znal svoje stališče unovčiti ob neki drugi priložnosti.

V tej zgodbi je tudi Francija?
Da, Francija preseneča.

Je strah pred ZDA tako velik, da je Evropa upognila hrbtenico?
Bojim se, da je prilagajanje ameriškim standardom preseglo svoje meje. V Evropskem parlamentu ravno danes razpravljamo o tej ameriški vohunski aferi, ki jo je razkril Snowden. Zdaj smo v fazi argumentiranja, češ vohljanje in vohunjenje sta bila vedno, samo sredstva se spreminjano, nove tehnične možnosti omogočajo temeljitejše vohunjenje. In pa, seveda, nekateri celo menijo, da se moram za korist neke domnevne večje varnosti odreči svojemu načinu življenja, vrednotam itd. To so pošastna razmišljanja, ki bodo naredila z Zemlje, na kateri živimo, pekel.

Zdi se mi, da v EU-ju, ko so v medije prišle informacije, da NSA prestreza telefonske pogovore, osebna sporočila uporabnikov spleta, ni bilo nekega ostrejšega odziva. Ta se je pojavil šele, ko se je izvedelo, da je NSA vohljal tudi za vami, za evropskimi institucijami in uradi.
Da, seveda. Šele, ko so Američani pokazali, da vohunijo tudi za svojimi prijatelji, zavezniki - takrat so se ti zavezniki zavedeli, da je tukaj nekaj narode.

Da. A zavezniki ZDA niso le uradniki v Bruslju, to smo tudi mi, navadni ljudje, ki živimo v Evropi.
Da, verjetno. A državljani ne smejo biti pripravljeni pokrivati vsakega taktiziranja svojih vlad. To velja tudi za našo državo. Tudi pri nas moramo pokazati, da smo ljudje z neko nedotakljivostjo svojega zasebnega življenja. V svoji spalnici ne želim imeti prisluškovalne naprave Cie.

Se vam ne zdi, da se je EU vendarle odzval prepozno in premlačno?
Niti ne. Politična reakcija v večini evropskih držav nekaterih državnikov je bila takojšnja. Ko se je izvedelo, kaj delajo ZDA, je bila politična reakcija predsednika Evropskega parlamenta Schulza in evropskega komisarja Barnierja in še koga takojšnja in ostra. A to potegne za sabo reakcijo na različnih nivojih. V Nemčiji je recimo aktualna razprava, kaj so delale nemške obveščevalne službe, medtem ko so ZDA izvajale svoje sisteme kontrole? So vedele ali niso vedele? So sodelovale ali niso sodelovale pri tem? So to tolerirale? So manj sposobne od drugih? To se mora vprašati vsaka država in to je dolžnost članov parlamenta, da takšne zadeve razkrivajo.

Evropski poslanci se boste danes morda odločili za ustanovitev posebne preiskovalne komisije. Kaj bi bila točno njena vloga?
To je bil predlog našega predsednik liberalne skupine Verhofstadta in upam, da se bo to res izvedlo, saj se bo tudi ta parlament razdelil po črti, glede na neko brezrezervno ali razumevajoče sprejemanje tega, kar v svetu počnejo ZDA. Komisija bi morala, prvič, ugotoviti ta dejstva, in drugič, morala bi politično opredeliti ta dejstva. Do katere mere so neki ukrepi kontrole še v funkciji tega boja proti mednarodnemu terorizmu in kje gre za neke druge strateške interese.

Kako to gledate glede na največji trgovinski sporazum, ki bi ga morali podpisati ZDA in EU?
Povem lahko le osebno mnenje: potem ko bomo kritizirali ZDA zaradi tega, kar počnejo, in njihovega razumevanja tega, kako daleč lahko gredo v odnosu do svojih zaveznikov, se bomo strinjali s tem, da se trgovinski sporazum podpiše, saj je to v interesu vseh močnih lobijev, ki usmerjajo evropsko politiko.