Izkoriščanje otrok v oboroženih spopadih tako še zdaleč ni stvar preteklosti. Žrtve ugrabitev za namene vojskovanja so tako dečki kot deklice. Med nedavnim obiskom v Sloveniji smo se pogovarjali z Michelom Chikwaninejem. Danes 28-letni Kongovec je bil ugrabljen pri komaj petih letih. Zdaj že enajst let z materjo in tremi sestrami živi v Kanadi. Njegov oče je pred 15 leti umrl, potem ko je bil zastrupljen.

Chikwanine se najtežjih trenutkov svojega življenja še vedno spominja s kakšno solzo v očeh, čeprav je svojo zgodbo zaupal že tisočim po svetu. S pripovedovanjem želi predvsem osveščati o težavah na afriški celini. Chikwanine je danes borec za človekove pravice, tako kot je bil nekoč v Demokratični republiki Kongo njegov oče.

Kako se spominjate svojega otroštva v Demokratični republiki Kongo?
Odraščanje v Kongu je bilo v začetku 90. let zelo težko. Na oblasti je bil diktator Mobutu Sese Seko. Država se je takrat imenovala Zair. Večina ljudi zgodovino države pozna prav zaradi Mobutujevega vladanja. V začetku 90. let se je znašel v konfliktu med Ugando in Ruando, odprtih je imel več front naenkrat. Leta 1996 pa ga je odstavil Laurent Kabila.

Kako pa ste se kot otrok znašli v oboroženi skupini?
Spominjam se, ko sem nekega dne pri petih letih odhajal v šolo. Oče mi je rekel, da se moram vrniti do 18. ure. To sem mu obljubil in skupaj z najboljšim prijateljem Kevinom, ki je imel takrat 12 let, odšel v šolo. Ko je ob koncu pouka odzvonilo, sem se vprašal: "Naj grem kot priden očkov sin domov ali naj raje zavijem na nogometno igrišče in se še malo zabavam?" Bil sem malo nagajiv petletni fant in sem se odločil za nogomet. S prijatelji sem bil na igrišču in ravno takrat, ko sem dosegel gol, so se nam začeli približevati vojaški tovornjaki. Nisem razumel, kaj se dogaja, zato sem Kevina vprašal, zakaj prihajajo. Rekel je, naj se ne oziram, saj si verjetno želijo le ogledati nogomet. Kevin je bil moj najboljši prijatelj, bil je starejši in sem mu verjel. V trenutku, ko sem znova hotel brcniti žogo, pa sem zaslišal strele. Eden od prijateljev na igrišču je padel na tla. Takrat so nas otroke učili, da se moramo vreči na tla, če zaslišimo streljanje. Mislil sem, da se je zgodilo prav to, a sem ugotovil, da je bil ubit. V kaosu, ki je nastal, so nas vojaki zgrabili in strpali v tovornjak. Več ur so nas vozili neznano kam. Ko smo se ustavili, so nam rekli, naj izstopimo. Kot nagajiv petletni fant sem bil seveda prvi, ki je skočil s tovornjaka. Pod nogami sem začutil, da se je nekaj lomilo. Pogledal sem in opazil okostnjak. Na stotine okostnjakov je bilo raztresenih po tistem polju. Takrat me je postalo strah, zato sem stekel do vojakov in jih rotil, naj me izpustijo. A ob vsaki moji besedi so se le smejali.

Kaj so nato storili z vami?
Postavili so nas v krog in nas oštevilčili; nekateri smo bili 1, drugi 2. Vsi s številko ena smo morali na eno stran polja, tisti s številko dve pa na drugo. Stali smo z obrazi drug proti drugemu. Uporniški poveljnik je rekel, da bomo pripadniki njegove vojske. Nato so mi zavezali oči, na roki naredili zarezo, v rano pa vtrli mešanico kokaina in smodnika, da me omamijo. Rekli so mi, naj iztegnem roke. Čeprav mi je v glavi razbijalo in sem jokal, sem to storil. V roke so mi položili kalašnikovko. Bila je tako težka, da je nisem mogel niti držati. Uporniški poveljnik se je postavil za mano, dvignil puško, zgrabil moj prst in ga položil na petelina. Vse bolj in bolj glasno je kričal, naj streljam, zato sem naposled pritisnil na sprožilec. Roka se mi je zatresla, puška pa je padla na tla. Potem so mi odvezali oči in videl sem, kako mi z desne roke teče kri. Ozrl sem se po polju, da bi videl, kaj se sploh dogaja, in zagledal svojega najboljšega prijatelja Kevina, ki je ležal v mlaki krvi. Pri petih letih so me – kot iniciacijo v njihovo vojsko – prisilili ubiti najboljšega prijatelja.

Koliko časa pa ste potem bili otrok vojak?
Dva tedna so nas urili. Med drugim so nas učili, kako razstaviti, sestaviti in očistiti puško. Potem pa so nas poslali prevzet nadzor nad neko vasjo z zalogami hrane in streliva. Ko smo prišli tja, je dal poveljnik otrokom ukaz za napad. Strategija je bila: najmlajši so v prvi vrsti, da nasprotniki ne bi streljali na nas, odrasli na naši strani pa lahko streljajo nanje. Strah me je bilo, a ko se je začelo streljanje, sem se vrgel na travo in se pretvarjal, da sem ubit. Drugi so šli mimo. Ko sem začutil, da ni nikjer več nikogar, sem vstal. Zagledal sem jaso in stekel proti njej. Tri dni in tri noči sem nato tekel skozi džunglo. Bil sem brez hrane in vode, nato pa čudežno prispel v kraj Butembo, ki ni daleč od mojega domačega kraja Beni. V Butembu sem naletel na človeka, ki je poznal mojo družino. Odpeljal me je k njej.

Kako pa je vašo ugrabitev doživljala družina? So sploh vedeli, kaj se je zgodilo?
Mislili so, da sem umrl. V vzhodnem delu države so takrat ljudje, ko je nekdo izginil, domnevali, da je mrtev. Ko je moja družina izvedela, da so v Beniju ugrabili otroke, kar se je tam zgodilo prvič, so domnevali, da sem bil mrtev. Moja vrnitev je bila zato za vse veliko olajšanje. Spominjam se srečanja z očetom. Ležal sem na tleh bolnišnice, on pa je pritekel skozi vrata, me objel in rekel: "To se ne bo nikoli več zgodilo. Obljubim!"

Kako je vaša družina po tej izkušnji nadaljevala življenje?
Ob olajšanju je bilo tudi veliko strahu. Starši so se bali, da bi me znova ugrabili, zato me niso izpustili izpred oči. Oče je postal zelo zaščitniški. Ven sem šel le, če me je kdo spremljal. Oče je postopoma postal tudi moj mentor, najboljši prijatelj in pomočnik pri spopadanju s psihološkimi težavami, ki sem jih imel po izkušnji v vojski. V bistvu imam zato še danes nočne more. Kadar slišim glasen pok, še vedno privre na dan veliko spominov. Včasih po tem več dni ne spim, ne jem ali ne govorim z drugimi. Težko je to opisati ...

Marsikdo ne razume, zakaj v oboroženih skupinah sploh potrebujejo otroke. Kako jim – tudi glede na vašo izkušnjo – odgovarjate?
Nedavno sem napisal grafični roman Otrok vojak: Ko dečke in deklice uporabljajo v vojni. V njej je navedenih nekaj razlogov. Velikokrat otroke ugrabijo, ker jih je preprosteje izuriti kot odrasle. Ni jim treba plačevati, operejo jim možgane, odtujijo jih iz domačega okolja in oblikujejo popolne vojake. So neustrašni in – če jih omamiš – naredijo, kar želiš. To se ne dogaja le v Afriki. Otroke so za vojskovanje uporabljali tudi v Kolumbiji, kjer se je nedavno konflikt končal, še vedno jih uporabljajo skupine na Bližnjem vzhodu. V Islamski državi je veliko otrok, kar je žalostno. Eden glavnih razlogov, da sem napisal knjigo in da o tem v zadnjem obdobju govorim vse več, je moja želja, da bi se spremenilo razmišljanje ljudi. Vprašanje ugrabitev otrok in priključevanje posameznikov oboroženim skupinam sta povezana z revščino, slabo izobrazbo in pomanjkanjem gospodarskih priložnosti. Če bi rešili te stvari, bi bilo tudi manj otrok v vojni. Danes je večina konfliktov v svetu posledica pomanjkanja gospodarskih priložnosti. Ko nekdo nima službe, ga je lahko zmanipulirati. To vidimo v Severni Afriki, kjer Al Kajda in Islamska država privabljata z obljubami, da jim bodo plačali. Denar potrebujejo, da nahranijo družine, zato so pripravljeni iti v boj. Ljudje iščejo priložnosti, da nahranijo družino in preživijo.

Kdaj pa ste potem zapustili domovino?
To, da sem bil otrok vojak, je le en del moje življenjske zgodbe. Drugi del je tesno povezan z mojim očetom, ki je bil v Beniju borec za človekove pravice. Zaradi njegovega dela so očetu vojaki pogosto grozili, a zame je bil izjemna osebnost. Postal je moj zgled. Ko se je leta 1998 začela državljanska vojna, je kot aktivist opozarjal na kratenje človekovih pravic. Vojaki, ki so nadzorovali razmere v Beniju, so bili zato jezni. Še huje pa je bilo po tem, ko smo videli, da sta CNN in BBC poročala, da je vojna v naši državi primer tega, kako se Afričani pobijamo med sabo. Oče je na radiu BBC slišal, da so se spraševali, zakaj bi Evropejci pomagali Afričanom, ki se pobijajo med sabo. Tega ni verjel. Zakaj bi se Kongovci pobijali med sabo? Raziskal je to in ugotovil, da ne gre za poboje med Afričani, ampak za spopade zaradi rudnin: zlata, diamantov in predvsem koltana. Koltan se uporablja v elektronskih napravah za nadzor toplotnega pretoka. Njegova nahajališča so v Demokratični republiki Kongo in Avstraliji, a v izobilju predvsem v Kongu. Oče je o vsem tem pisal, mi pa smo zaradi tega postali tarča groženj in napadov. Mamo in starejši sestri so posilili, mene pa so porezali po obrazu. Pogosto so nam grozili, zato smo morali zbežati. Decembra leta 1998 smo odšli iz Benija brez vsega. Jaz sem imel na sebi le majico s kratkimi rokavi in natikače. Šli smo v begunsko taborišče na severu Ugande, kjer smo prebivali pet let. V tem času, leta 2001, je bil moj oče tudi umorjen. Leta 2004 pa smo nazadnje kot begunci prišli v Kanado.

Še danes veliko ljudi beži iz afriških držav. Kako iz Kanade gledate na zdajšnji begunski val?
Sočustvujem z begunci. V nekaterih afriških državah je resnično težko živeti. V Sudanu na primer ljudje nimajo nikakršne varnosti. Ko človek ne more mirno spati, ko ne ve, ali bo naslednji dan jedel, in ko svojemu otroku ne more zagotoviti preživetja - kaj mu preostane? Ne more zbežati drugam kot na Zahod, ki ga na televiziji in v filmih orisujejo kot raj, sam pa živi v peklu. A naj povem, da sam na Zahodu živim že 11 let in ni raj. Tako v Evropi kot v Kanadi je veliko izzivov, tudi tu življenje ni preprosto. Vse napačne predstave Afričanov pa so posledica slabe kakovosti izobraževalnih sistemov v Afriki. Mladi hodijo v šole, a tam jih ne učijo kritičnega razmišljanja. To je ena največjih težav. Osnova vsakega gospodarstva je izobrazba ljudi. A če so Afričani slabo izobraženi, bodo žal razvoj in blaginjo iskali drugje. Zato vidite toliko afriških migrantov, ki v Evropi iščejo boljše življenje. Doma namreč nimajo priložnosti za napredek. Mislim, da je izboljšanje izobrazbe v Afriki eden glavnih izzivov za prihodnost.

Zakaj ste se odločili svojo tragično zgodbo deliti z drugimi?
Iz dveh razlogov. Prvi je, da bi ljudem v zahodnih državah razložil vzroke za konflikte in vojne v Afriki, drugi pa, ker je zame to v bistvu neke vrste terapija. Prvič sem o tem spregovoril v zadnjem letniku srednje šole na pobudo enega od učiteljev. Ko sem razlagal zgodbo, je bila zame to terapevtska izkušnja. Postopoma pa sem s tem začel tudi vzpodbujati mlade v Severni Ameriki k razmišljanju o vprašanjih, ki jih niso poznali: o vojni, o otrocih v vojskah itd. Želim, da se ljudje zganejo in naredijo kaj glede razmer v svetu, pa naj gre za otroke vojake ali revščino. Ko govorimo o razvoju, vedno mislimo, da je to vprašanje za politike in odrasle. To je narobe. Mlade je treba vzpodbuditi k razmišljanju o teh vprašanjih, saj so oni prihodnost.

Kaj po vašem mnenju lahko stori posameznik za boljši svet?
Mislim, da je ključno izobraževanje. Govorim predvsem o kritičnem razmišljanju o perečih vprašanjih. Ljudje včasih oblikujejo mnenje na podlagi novic in časopisnih naslovov, ne razumejo pa ozadja dogodkov. Vzemimo primer begunske krize. Veliko ljudi begunce vidi kot ljudi, ki prihajajo, da bi vzeli njihove službe in priložnosti. A poglejmo z druge strani. Na te ljudi v njihovih domovinah streljajo. Naj ostanejo in čakajo, da jih ubijejo? Poglobljeno razumevanje razmer je bistveno. Treba je brati in raziskovati zgodovinsko ozadje različnih vprašanj. Poleg tega za boljši svet ljudje lahko tudi donirajo različnim organizacijam ali pa preprosto namenijo svoj čas in kot prostovoljci poskušajo spremeniti svoje okolje. Če pa govorimo o Afriki, mislim, da posameznik ne more rešiti težav. Lahko jih družba z izvolitvijo politikov, ki Afrike ne bodo videli le kot priložnosti, da pridejo do njenih naravnih bogastev. Tako zahodni kot afriški politiki bi morali v Afriki videti gospodarske priložnosti in vlagati v afriške podjetnike, tako kot bi to storili v Evropi ali Kanadi.

Kako pa ocenjujete dozdajšnjo politiko Zahoda do Afrike?
Mislim, da so bile politike OZN-a in drugih organizacij sprejete z dobrimi nameni. A lahko gremo korak naprej. Vzemimo primer univerzalne osnovnošolske izobrazbe. Izgradnja šol v Afriki je dobra stvar, a mislim, da bi se morali še bolj posvetiti izobraževanju učiteljev. Ti morajo učence naučiti kritičnega razmišljanja, ne le pisanja. To bi se moralo spremeniti. Revščine na primer pa nikoli ne bomo rešili z denarjem. Že stoletja se za odpravo revščine v Afriki daje ogromno denarja, pa še vedno obstaja. A revščino lahko odpravimo le tako, da vlagamo v afriške podjetnike, v mlade Afričane s poslovnimi idejami za rešitev njihovih skupnosti. Ni rešitev, da pridejo ljudje z Zahoda ali Kitajci in Afričanom povedo, kaj morajo storiti. Afričani poznajo svoje probleme, naj jih rešijo sami. Vlagatelji pa jim lahko pomagajo. Ni treba torej dajati denarja za revščino, ampak za podjetništvo. Tudi v Afriki so razmišljujoči ljudje. Obstajajo. Treba jim je le pomagati.