Težave, ki pestijo Venezuelo, so vse hujše, celo tako hude, da pod vprašaj postavljajo nadaljevanje vladavine Nicolasa Madura. Police supermarketov so prazne, ljudje se spopadajo s pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin, mleka, sladkorja, moke, mila, toaletnega papirja, plenic in v nepreglednih vrstah čakajo pred trgovinami. Zaradi pomanjkanja so oblasti nakupe celo omejile in uvedle sistem, da lahko prebivalci nakupujejo le en dan v tednu, ob koncih tedna pa so trgovine odprte za vse. V zadnjih mesecih je v bolnišnicah po vsej državi zaradi pomanjkanja zdravil in osnovne medicinske opreme umrlo že več deset ljudi.

Pred šestnajstimi leti je oblast v Venezueli prevzel Hugo Chavez, ki je s svojimi protiameriškimi in protikapitalističnimi ukrepi dolga leta izboljševal življenjsko raven predvsem najrevnejših Venezuelcev in povzročal sive lase Washingtonu. Dve leti po njegovi smrti je njegova "bolivarska revolucija" pred najhujšo grožnjo preživetja, vladni cilj izpeljati miroljuben in demokratičen prehod v socialistično družbo, ki jo je napovedoval nekdanji predsednik, pa je pred resno preizkušnjo. Režimu zmanjkuje denarja za uvoz osnovnih dobrin in za poplačilo svojih dolgov, spopada pa se tudi s padanjem cen nafte.

Cena nafte padla za skoraj polovico
Venezuela, članica združenja naftnih proizvajalk OPEC, ki je z okoli 2,9 milijona sodčkov izčrpane nafte med največjimi izvoznicami "črnega zlata" na svetu, svetovno zniževanje cen nafte močno občuti. Nafta namreč za Venezuelo predstavlja veliko večino izvoza, za Venezuelce pa je bencin cenejši od ustekleničene vode.

Črno zlato se je od junija lani pocenilo za okoli 50 odstotkov in po Madurovih navedbah se je izvozna cena venezuelske nafte, ki se zaradi velike viskoznosti prodaja ceneje od drugih, znižala s 95 dolarjev za 159-litrski sod septembra na 48 dolarjev za sod ob koncu leta. Za znižanje cen nafte in vodenje "naftne vojne", s pomočjo katere naj bi oslabili velike izvoznice nafte, kot sta Venezuela in Rusija, Maduro obtožuje ZDA, medtem pa išče poti, kako dvigniti svetovne cene nafte, da bi venezuelsko gospodarstvo potegnil iz brezna.

Gospodarstvo naj bi se letos skrčilo za sedem odstotkov
Analitiki so že več mesecev trdili, da je Venezuela v recesiji, a uradnih podatkov o tem ni bilo. Januarja pa je venezuelska centralna banka sporočila, da se je venezuelsko gospodarstvo v lanskem tretjem četrtletju skrčilo za 2,3 odstotka, potem ko je bruto domači proizvod (BDP) že v prvem trimesečju upadel za 4,8 odstotka, v drugem pa za 4,9 odstotka in s tem potrdila, da je gospodarstvo v recesiji.

Tudi napovedi za letošnje leto niso obetavne, po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) naj bi se venezuelsko gospodarstvo skrčilo kar za sedem odstotkov, eden od britanskih analitikov pa je pred kratkim dejal, da je Venezuela visoko na spisku držav, ki jim v letu 2015 morda grozi bankrot.

Inflacija med najvišjimi na svetu
Stopnja inflacije, o kateri so nazadnje poročali avgusta, je bila na mesečni ravni novembra 4,7-odstotna. Na letni ravni so se cene medtem zvišale za kar 63,6 odstotka, tako da je venezuelska inflacija z 68 odstotki med najvišjimi na svetu. Madurova vlada se je proti zviševanju cen skušala boriti tudi z zakonsko določenimi znižanji cen in omejevanjem višine najemnin, a večjega uspeha za zdaj ni imela. Najbolj so se zvišale cene stanovanj, hrane in alkoholnih pijač ter cene v restavracijah in hotelih, v revščini pa živi kar tretjina prebivalcev Venezuele.

Dobiček od prodaje nafte za "socializem 21. stoletja"
A kaj je državo pripeljalo do takega stanja? Venezuela danes je talka kombinacije dolgih let slabega upravljanja in korupcije ter padca cen nafte na svetovnem trgu. Boter največjega naftnega "buma" v zgodovini je bil Chavez. Med letoma 2002 in 2012 je Venezuela od prodaje nafte zaslužila kar 800 milijard dolarjev, kar je več kot dvakrat več kot v prejšnjih 13 letih. Večino denarja je Chavez namenil uvedbi "socializma 21. stoletja".

Denar je namenil zdravstveni oskrbi, priskrbel je poceni stanovanja za revne, nekaj denarja je namenil infrastrukturi. Pod njegovo vladavino so zgradili nekaj cest in linij podzemne železnice, a premalo in več let za načrti. Nekaj denarja se je izgubilo v obliki poceni nafte, ki je potovala na Kubo in v druge karibske države, saj si je s tem Chavez zagotovil zaveznike. Izjemno velik del denarja pa so preprosto zapravili ali ga ukradli, nafta pa je prek črnega trga potovala v Kolumbijo ali Brazilijo, pogosto tudi s pomočjo vojske.

Chavez je nacionaliziral tudi več kot 1.200 podjetij, ki zdaj ne prinašajo več dobička, ampak potrebujejo državno pomoč celo zato, da lahko zaposlenim izplačajo plače. Država skozi regulacijo cen obvladuje tudi zasebni sektor, to pa preprečuje naložbe in upočasnjuje proizvodnjo. Vse to je pripeljalo do tega, da je Venezuela odvisna od uvoza osnovnih dobrin, kot so hrana in zdravila. Večino hrane in potrošnega blaga, kar je včasih proizvedla sama, je primorana uvoziti, a še vedno ne dovolj, da bi zadostila potrebam državljanov.

Še preden pa so sredi lanskega leta padle cene nafte, je "socializem 21. stoletja" za Venezuelo postal predrag. Namesto da bi shranila dobiček od prodaje nafte, je vlada le poviševala svoj dolg, ki naj bi letos, glede na projekcije neodvisnih ekonomistov, zrasel čez 50 odstotkov BDP-ja.

Se bliža Madurov konec?
Tako neizpolnjevanje obveznosti za poplačilo dolga kot ukrepi, ki bi jih morali sprejeti, da bi se temu izognili, pomenijo veliko tveganje za režim. Letos državo čakajo volitve, na katerih bi lahko nasledniki pokojnega voditelja Huga Chaveza prvič po letu 1999 izgubili oblast. To bi lahko revolucijo v Venezueli pripeljalo do mirnega in demokratičnega konca. A se vse bolj govori tudi o temnejših možnostih. Kot poroča Economist, se v Caracasu vse bolj šepeta o vojaškem udaru in možnosti, da bi Madura odstavila kar vojska.

Nicolas Maduro, nekdanji voznik avtobusa in naslednik dolgoletnega in priljubljenega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki je zaradi raka umrl leta 2013, nima karizme svojega predhodnika. Podpora mu je v javnomnenjskih raziskavah padla na okoli 20 odstotkov. Informacije iz krogov, ki so mu blizu, pravijo, da ni odločen in da ga bodo razmere v državi povozile. Ostrim ukrepom se upira, ker se boji odpora znotraj svoje zveste volilne baze. Zato njegova prva prioriteta ostaja okrepitev podpore.

Avtoritaren način vodenja in oslabitev opozicije
Maduro je vlado prilagodil svojim potrebam. Zamenjal je nekaj močnih ministrov in jih nadomestil z vojaškimi uradniki. Okoli sebe si je zgradil zvesto politično telo, kjer ne manjka članov njegove in Chavezove širše družine, avtoritarna država pa počasi drsi v totalitarizem. 27. januarja letos je obrambni minister izdal neustavni odlok, s katerim je oboroženim silam omogočil, da v primeru nasilnih protestov uporabijo silo, že Chavez pa je prevzel tudi nadzor nad sodstvom in vsemi drugimi ustavno neodvisnimi stebri države. Skupina odvetnikov, ki je proučila več kot 45.000 sodb, izdanih med letoma 2004 in 2013, je ugotovila, da sodišča niti v eni sodbi niso odločila proti vladi.

Maduro se je lotil tudi venezuelske opozicije, zadnji, ki je to občutil na svoji koži, je bil župan Caracasa Antonio Ledezma, ki so ga zaradi zarote in domnevnega (od ZDA podprtega) načrtovanja državnega udara zaprli. Tako se je v zaporu pridružil še enemu predstavniku opozicije Leopoldu Lopezu in Marti Corini Machado, ki so jo decembra lani obtožili, da je načrtovala Madurov umor.

Upanje ostaja, revolucija gre (za zdaj še) naprej
Kljub temu podporniki Madura in sistema, ki ga je vpeljal Hugo Chavez, vztrajajo, da se bodo zadeve uredile. "Cene nafte se bodo spet dvignile, zadeve pa se bodo uredile," je povedal eden od Madurovih podpornikov, ki so se pred kratkim zbrali na shodu v podporo predsedniku na Plaza Venezuela v središču Caracasa. Alexis Rondón, eden od predstavnikov venezuelske vlade pa je dejal: "Chavez živi. Ne motite se, naša revolucija je močnejša kot kadar koli." "Je pa pred nami težko leto," je priznal. In imel je še kako prav.