O delovanju policije v ZDA ne moremo govoriti, če ne upoštevamo razrednega in rasnega konteksta, meni Schrader, ki poudarja, da je treba primer policijskega uboja Georgea Floyda, ki je sprožil od maja trajajoče proteste, umestiti v dolg zgodovinski kontekst rasne in ekonomske neenakosti v ZDA.

Schrader opozarja na drugačen odnos policije do belih in temnopoltih Američanov, njeno delovanje pa povezuje tudi z ameriško zunanjo politiko v času hladne vojne. Kot prikazuje v knjigi Značke brez meja (Badges Without Borders), je ameriška policija, zato da bi preprečevala levičarske vstaje v državah v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, namreč urila tamkajšnje policije, kar sam označuje za protiuporniške operacije. Delovanje in tehnologije, ki so jih tam preizkušali, pa so se nato uveljavili tudi znotraj samih ZDA, recimo pri nadzoru protestnikov, dodaja sogovornik.

O pozivih h krčenju sredstev za policijo oziroma k ukinitvi policije, k čemur pozivajo številni protestniki, Schrader pravi, da jih je treba razumeti v okviru širšega razmisleka o vlogi države in učinkih političnoekonomskega sistema. Kot je dejal, "gre za težka vprašanja, kako naj reorganiziramo družbo, da bi bila pravičnejša, bolj enaka in manj rasistična".

Vzkliki na ulicah mest po ZDA v zadnjem mesecu se osredinjajo na tri glavne teme, in sicer na policijsko nasilje, rasizem in družbeno pravičnost. Kako prepletena so ta vprašanja in ali lahko govorimo o delu policije v ZDA, ne da bi obravnavali še drugi dve vprašanji?
To je zelo pomembno. V ZDA vsekakor velja, da je izpostavljenost policijskemu nasilju in temu, česar številni sicer ne bi nujno označili za nasilje, torej običajnemu policijskemu delu, aretacijam, kaznim in podobno, močno pogojena z razredno pripadnostjo. Precej bolj verjetno je, da vas bodo aretirali, priprli ali zaprli, če imate nižji socioekonomski status, nižjo izobrazbo ali živite v delih mesta ali podeželja, ki so revnejša. Zato me ne preseneča, da vzklike na ulicah in razpravo v ZDA, ki jih je sprožil grozljiv primer policijskega nasilja, ko je v Minneapolisu policist ubil Georgea Floyda, spremlja širši razmislek o socioekonomski neenakosti in pomanjkanju političnih pravic. Pomemben je tudi kontekst koronavirusa, ki je imel zelo neenakomerne posledice za ljudi po državi glede na razredno in rasno pripadnost.

To pa presega samo policijo.
Tako je. Mislim, da ne moremo razumeti incidenta, v katerem je George Floyd umrl, ne da bi ga umestili v dolg zgodovinski kontekst rasne in ekonomske neenakosti v ZDA. Minneapolis je močno segregirano mesto, tako na rasni kot razredni podlagi, ki se močno prekrivata, tako kot v številnih drugih mestih. Še vedno je nejasnih veliko podrobnosti tega incidenta, a, kot gre zgodba, je policija Floyda obravnavala, ker je bil obtožen uporabe ponarejenega bankovca. Ne vem sicer, kako resnična je ta obtožba, a lahko je razumeti, da bo nekdo ponarejen bankovec za 20 dolarjev uporabil, če je v finančnih težavah. Zakaj bi bil človek, kot je George Floyd, v finančnih težavah? Kratkoročni razlog je stanje gospodarstva zaradi koronavirusa in slabega kriznega upravljanja Trumpove vlade, a tu je tudi dolga zgodovina okrnjenih gospodarskih možnosti in možnosti za pridobivanje premoženja za Afroameričane, ki traja desetletja in stoletja.

Če se omejimo na vprašanje policije, kako daleč nazaj moramo, da bi razumeli trenutne razmere v povezavi s funkcijo in delom policije v ZDA? Sta zgodovinski kontekst suženjstva in izvor policije v patruljah, ki so lovile sužnje, še relevantna danes oziroma kako se manifestirata?
Ne moremo kar zanemariti te zgodovine, to bi bila napaka. Policija je seveda še vedno instrument družbenega nadzora, ki so ga večinoma deležni Afroameričani in drugi temnopolti prebivalci. Na drugi strani pa se je od 19. stoletja veliko spremenilo. Patrulje za lov na sužnje so obstajale v razmeroma majhnem delu ZDA, in to razmeroma kratek čas. Policija je v 150 do 200 letih od takrat razvila širok nabor praks, ki se nanašajo na urbana območja in nove kriminalne dejavnosti. Zgodovinsko osnovo moramo sicer imeti v glavi, a moramo upoštevati tudi številne spremembe policije, tako v njeni organiziranosti kot odnosu do lokalnih in državnih oblasti in tehnologiji, ki jo uporablja. Vse to se sčasoma spreminja, v zadnjih 50 letih še posebej tehnologija.

Ravno zaradi te zgodovinske osnove, kot ste rekli, številni policijo označujejo za inherentno rasistično institucijo. Se s tem strinjate?
Odvisno od tega, kaj ljudje s tem mislijo. V New Yorku, ki ga dobro poznam, saj od tam prihajam, je večina policistov na ulici, ki so v stiku z ljudmi, pravzaprav temnopoltih, Afroameričanov, Portoričanov, azijskih Američanov in tako naprej. Newyorška policija tako nadzor nad temnopoltim prebivalstvom izvaja s temnopoltimi policisti, zato bi številni ljudje le stežka rekli, da je policija rasistična, češ da policisti pogosto niso beli. Obenem pa moramo narediti korak stran od posameznih policistov in tega, kaj je ali ni v njihovih glavah, kar je v vsakem primeru težko določiti, in pogledati, kako so razporejeni, kakšne kršitve preganjajo. V New Yorku je policija prisotna predvsem v soseskah s temnopoltimi in latinskoameriškimi prebivalci, kjer preganjajo zelo majhne prekrške, ki jih ljudje včasih zakrivijo, ne da bi se sploh zavedali, da gre za prekrške. Ljudje so osumljeni tudi zgolj na podlagi svojih oblačil. Statistika kaznovanja kolesarjenja na pločniku namesto na cesti, recimo, kaže, da policija v približno desetih odstotkih kazni za to vedenje izda belcem, v 90 pa temnopoltim, pri čemer bi bilo nerazumno misliti, da so takšna tudi razhajanja v tem početju. Če se torej vprašamo, ali je policija v ZDA na splošno rasistična institucija, moramo pogledati učinke in posledice dela policije, namesto da ocenjujemo le odnos posameznih policistov. Ti so lahko rasistični ali pa ne, a ključno vprašanje je, kaj dela policija na splošno.

Sorodna novica Protesti v ZDA: Zahteve po koncu rasizma v državi, ki na rasizmu temelji

Če vas prav razumem, ne smemo mešati rasističnega ravnanja z rasističnimi politikami.
Moramo razmisliti, kako rasistična politika vodi v rasistično ravnanje, čeprav je posamezni policist sam temnopolt ali pa sam sebe ocenjuje kot nerasističnega. Pomembno je, kako mesta delujejo na način, da ustvarjajo ta premoženjski in siceršnji prepad. To je tisto, kar ima rasistične posledice, bolj kot sam odnos policistov.

Posebne enote policije ne vdirajo v študentske sobe na prestižnih univerzah v iskanju mamil. Že razhajanja v uporabi sile v revnejših in premožnejših soseskah povedo veliko.

Seveda. Predavam na bogati in prestižni univerzi in ravno o tem pogosto govorim s študenti. Vprašam jih, ali se bojijo, da bodo tarča racije, če uživajo mamila v svojih sobah. Vsi seveda rečejo, da ne, pri čemer pa se vendarle zavedajo, da je to eden od primerov razlike v ranljivosti, ki jo skušamo analizirati in razumeti, ko govorimo o preseku rasizma in dela policije.

Vlogo ameriške policije v soseskah s pretežno nebelskim prebivalstvom se opisuje tudi z izrazom "okupacijske sile". Lahko kaj več poveste o tem vtisu glede funkcije policije, kako primeren je?
James Baldwin je v šestdesetih letih o Harlemu govoril kot o okupiranem ozemlju. V svojem raziskovanju in knjigi Badges without borders (Značke brez meja) želim med drugim razložiti ne le, da temnopolti misleci, kot je Baldwin, pravilno primerjajo delo policije v ameriških mestih z okupacijami kolonialnih dežel na drugi strani oceana, ampak da ima ameriška policija dolgo zgodovino urjenja policij v razmerah, podobnih okupaciji. V knjigi pokažem, da so od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ameriški policijski strokovnjaki urili, opremljali in pomagali policijam v 52 državah po svetu, predvsem v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Ti policijski programi so potekali predvsem v državah, ki so se pred kratkim osamosvojile. Tako sicer niso bile žrtve stare kolonialne okupacije, ZDA pa so jim vseeno skušale vcepiti svoj način delovanja policije in policijske tehnologije, pri čemer je bil glavni namen preprečiti levičarske revolucije v teh državah. Zato je izraz okupacija še ustreznejši, kot si je Baldwin lahko predstavljal, saj je bil ta program v času, ko je on to pisal, državnovarnostna skrivnost. Večina ljudi sploh ni vedela, da skušajo ameriški uslužbenci na področju državne varnosti in obveščevalci vplivati na delo policij po svetu.

Vi to delovanje označujete za protiuporniško operacijo (counterinsurgency, ang.), ki so jo potem sprejele tudi same ZDA. Proti komu?
Ta izraz je postal priljubljen v času administracije predsednika Johna F. Kennedyja med letoma 1961 in 1963, ko se je ta policijski program močno utrdil znotraj državnovarnostnih služb. Pomembno je poudariti, da je bil namen protiuporniških operacij preprečiti, da upor sploh izbruhne, preprečiti politično delovanje levičarjev, predvsem komunistov, a tudi sindikalistov in drugih. Skušali so preprečiti, da bi njihova politična mobilizacija in organizacija prerasla v upor in gverilsko delovanje oziroma revolucijo. Pri tem je imela ključno vlogo policija. Ko pa je enkrat prišlo do gverilskega upora, ga je bilo zelo težko ustaviti. Tak primer so ameriške izkušnje v južnem Vietnamu in pred kratkim v Iraku in Afganistanu. Če pa pogledamo delovanje policije v ZDA danes, še posebej njeno politiko "razbitih oken", po kateri naj bi s preganjanjem majhnih prekrškov preprečili resnejše zločine, vidimo vzporednice s političnim razmišljanjem, ki je vodilo protiuporniško delovanje, idejo preprečiti stavke ali razdeljevanje subverzivnih pamfletov, da bi preprečili veliko strašnejše rezultate gverilskega upora. V knjigi predstavim specifične institucionalne in osebne povezave med ljudmi, ki so v imenu ZDA v tujini poučevali policije, in domačo ameriško policijo, predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih. Gre za iste ljudi.

To pomeni, da so ZDA najprej izvozile te politike, nato pa so jih po preizkusu na terenu spet uvozile?
Točno. Nekatere tehnologije je policija, recimo, sprejela po njihovem, kot ste se izrazili, preizkusu na terenu v tujini. Tak primer je prenosni voki-toki (walkie talkie, ang.), ki ga policisti nosijo za pasom. Ta tehnologija v ZDA ni bila običajna pred njihovo uporabo v tujini v šestdesetih letih. Ameriški policisti, ki so sodelovali v protiuporniškem programu, so videli, kako uporabno je za policiste imeti trpežen prenosni aparat za medsebojno radijsko komunikacijo. Šele, ko so to tehnologijo preizkusili v tujini, so jo sprejeli v ZDA. V policijski strokovni literaturi so bili oglasi za voki-toki, ki so sporočali, da je bil določen tip voki-tokija preizkušen na vietnamskih riževih poljih in v džunglah, in da če je deloval tam, bo deloval tudi v ameriških mestih.

Drugi, tehnološko naprednejši primer je uporaba brezpilotnih letal za izvajanje nadzora. Baltimore je, recimo, eno izmed mest, kjer oblasti, če se ne motim, tako nadzirajo tudi nedavne proteste.
Ne gre sicer za brezpilotna letala, ampak letala s pilotom, a ta tehnologija nadzora iz zraka izvira iz tehnologije, razvite za ministrstvo za obrambo za uporabo v državah, kot je Irak, zdaj pa jo uporabljajo v Baltimoru. Če bi zdaj odprl okno, bi se morda slišal zvok letala, ki kroži nad mestom. Ta letala letijo nad mestom vsak dan, pri čemer snemajo vse, kar se v njem dogaja. Podjetje, ki to izvaja, to opisuje kot Google Earth (aplikacija, ki prikazuje površino Zemlje, op. a.) s TiV-om (naprava, ki omogoča gledanje televizijskega programa za nazaj, op. a.). Ta tehnologija tako omogoča snemanje celotnega mesta za npr. pet ur, nato pa lahko policija v primeru zločina ob določenem času in na določenem kraju pregleda posnetke in ugotavlja, katera vozila ali kateri ljudje so bili blizu prizorišča, nato pa jim sledi v času nazaj in izsledi, od kod so prišli. Tako uporabo tehnologije zagovarjajo njeni podporniki, številne kritike pa skrbi, da se uporablja tudi v namene, ki presegajo preiskovanje umorov ali drugih resnih zločinov, recimo za nadzor protestnikov ali drugih posameznikov. Ta tehnologija se ves čas razvija in njena uporaba v Baltimoru je eden od načinov za njeno preizkušanje na terenu. Zdaj se torej zdi, da se to terensko preizkušanje izvaja znotraj ZDA, ko se bo tehnologija izpopolnila v mestih s pretežno temnopoltim prebivalstvom, kot je Baltimore, pa jo bodo morda uporabili tudi na tujem.

Je izraz distopična policijska država pretiran? Vsi so ves čas nadzorovani, sodni nalogi niso več potrebni.
Mislim, da imajo Američani lažno predstavo o ustavnih zaščitah. ZDA so ponosne na svojo ustavo in Listino pravic, a zaščite iz 4. amandmaja, ki ljudem zagotavljajo zasebnost in zaščito pred pretiranimi vladnimi preiskavami, so bile sčasoma močno oslabljene. Ravno nadzor z letali v Baltimoru kaže, kako šibke so te ustavne zaščite v praksi.

Drugo vprašanje je militarizacija policije, ki se najbolj jasno kaže v obliki vojaškega orožja in opreme, vi pa poudarjate, da zgolj njihov odvzem ne bo pomenil demilitarizacije policije. Kaj s tem mislite?
Popolnoma drži, da je policija po ZDA vse bolj vojaško opremljena, vse pogosteje uporabljajo oklepna vozila z naprednim orožjem. Eden od razlogov je ta, da imajo civilisti dostop do zelo močnega orožja, policisti pa opozarjajo, da so zaradi tega v nevarnosti. Obenem sicer policija le redko opozarja na ohlapno zakonodajo na področju orožja, praviloma podpira pravico do orožja iz drugega ustavnega amandmaja. A te vidne oblike militarizacije policije, ki jih ljudje opazijo, saj so zelo strašljive, moramo postaviti ob bok oceni, kako policija dejansko izvaja nasilje. Res je, nekatere ljudi v racijah ubijejo posebne enote, na drugi strani pa je Georgea Floyda ubil policist zgolj s svojim telesom, svojim kolenom kot orožjem. Ni šlo za to, da je bil ta policist militariziran. Dodal pa bi, da imajo ZDA dolgo zgodovino militarizacije policije, še pred tem sprejemanjem težke oborožitve, ki se je začelo v poznih devetdesetih letih oziroma po 11. septembru 2001. Policijski strokovnjaki so dolgo predlagali, da bi bili policisti bolj podobni vojakom oziroma da bi morali biti na podoben način disciplinirani in organizirani, da bi morali prestati zahtevno urjenje in se ves čas uriti v streljanju. Skozi 20. stoletje so strokovnjaki o teh reformah, ki bi jih sam imenoval profesionalizacija, govorili kot o vojaškem preoblikovanju policije. Mislim, da je zavajajoče gledati na militarizacijo kot na trenutek, ko sta se policija in vojska nenadoma zlili ena v drugo in je postala meja med njima porozna. Sama policija je namreč to mejo več desetletij delala porozno.

Ta "profesionalizacija" policije tudi zamegli mejo med civilistom in upornikom z vidika pristopa policije do ljudi.
Tako je. Še posebej v času hladne vojne je retorika policije, bodisi Zveznega preiskovalnega urada (FBI) ali majhne lokalne policije, brisala mejo med zločincem in političnim upornikom. Politično delovanje, povezano s komunizmom, so imeli za zločinsko dejanje, zločinci pa naj bi destabilizirali liberalne demokratične družbe in odpirali vrata za komunistični prevrat ali politično nestabilnost. Če policija svojo nalogo razume kot preprečevanje politične nestabilnosti, zelo hitro pride do tega, da enačijo upornika in zločinca. To vidimo tudi danes. Trumpova administracija in tudi lokalne policije protestnike, ki zahtevajo odločne in trajne spremembe našega političnega sistema, označujejo za zločince, policija te proteste označuje za nekaj, kar je treba preganjati, protestnike pa da je treba zapirati. ZDA imajo dolgo tradicijo policijskega enačenja politične in zločinske dejavnosti.

Kako pomembna sta bila 11. september 2001 in t. i. vojna proti terorizmu, ki je sledila, za delovanje policije? Zdi se mi namreč, da ta točka nekako povzema vse tri stvari, o katerih sva govorila, torej militarizacijo policije, rasizem in imperializem.
11. september je na neki način dramatično spremenil ZDA, nekako pa je le poudaril dolge tradicije v državi oziroma je dodelil nova opravičila za tradicije, za katere so nekateri mislili, da se poslavljajo. Na videz nove oblike rasizma zoper muslimane izvirajo iz starejših oblik rasizma zoper Afroameričane in priseljence. Res je tudi, da so vojne v Iraku in Afganistanu ter zdaj po širšem Bližnjem vzhodu in Afriki ponudile platformo za preizkušanje novih tehnologij, o katerih sva govorila in za katere je zdaj jasno, da jih ne bodo uporabljali le v tujini, ampak tudi doma. Kar je novega pri Trumpovi administraciji, pa je priznanje in proslavljanje uporabe nekaterih vojaških idej v ZDA.

Drugi problem, s katerim se v povezavi s policijo spoprijemajo v ZDA, so njena velikost, njena finančna sredstva in politična moč, ki jo ima. Številna mesta namenjajo velik del proračuna za policijo, veliko več kot za izobraževanje, zdravstvo ali socialna vprašanja. Kako je prišlo do tega?
To je pomembno vprašanje. Na eni strani so močno narasle industrije, ki so ključne za policijo na področju tehnologije, orožja, opreme. Predstavljajo velik del gospodarstva. Obenem pa tudi lokalne oblasti velik del proračuna namenjajo za policijo. V večini mest predstavljajo sredstva za policijo med 10 in 15 odstotki t. i. diskrecijske porabe. Vsako mesto ima del proračuna določenega, v delu pa se lahko odloča, za kaj ga bo namenilo. Policijska sredstva prihajajo iz dela, za katerega se mesta prosto odločijo. Gre za precejšnja sredstva, in ko ljudje zahtevajo, da se policiji odvzame sredstva (defund the police, ang.), želijo, da se ta delež zmanjša, prihranke pa uporabijo za socialne storitve, da jih namenijo za reševanje vprašanj brezdomstva, odvisnosti od mamil, težav duševnega zdravja in drugih zdravstvenih vprašanj. Sredstva naj bi se tako odvzela policiji in se namenila za druge storitve, kar bi zmanjšalo ranljivost ljudi v srečanjih s policijo. Ravno težave z brezdomstvom, odvisnostjo od mamil in duševnim zdravjem namreč ljudi pripeljejo v položaj, kjer se srečajo s policijo, ta pa ni nujno najboljše orodje za reševanje tovrstnih družbenih težav. Veliko bolje bi bilo, če bi se s temi ljudmi ukvarjal nekdo, ki je usposobljen za zmanjševanje napetosti, ne pa nekdo, ki odgovori s smrtonosno silo.

Tako ni dovolj zgolj odvzem sredstev, ampak je nujna njihova prerazporeditev.
Ne gre zgolj za krčenje sredstev za policijo, kot da bi šlo za politiko zategovanja pasu, ki smo ga videli v ZDA in delih Evrope, po kateri bi preprosto zmanjšali obseg javne porabe. Ljudje ne zahtevajo tega. Ravno nasprotno, zahtevajo večjo porabo na mestni, državni in zvezni ravni za redefiniranje in povečanje varnosti ljudi.

Kako bi pa razložili koncept ukinitve policije (abolishing the police, ang.), kar zahtevajo številni protestniki?
Rekel bi, da si obe ideji nista nasprotni. Medtem ko je krčenje sredstev za policijo metoda oziroma odgovor na vprašanje, kako to doseči, je ukinitev policije horizont, smer oziroma pot proti končnemu cilju in odgovarja na vprašanje, kaj doseči. Gre za združljivi ideji in večina ljudi vidi poziv k zmanjšanju sredstev za policijo kot korak v smer redefiniranja vloge države in tega, kakšen odnos imajo do nje ljudje. Vprašanje ukinitve policije pa je treba umestiti v širšo razpravo o splošnem preoblikovanju političnega in ekonomskega sistema v ZDA. Mislim, da nihče zares ne verjame, da bi bilo mogoče ukiniti policijo ali zapore, kar je spremljajoča zahteva, ne da bi spremenili preostanek sistema. Ljudje, ki to zahtevajo, menijo, da je potreben radikalen razmislek o demokraciji, tem, kako naj bi bila videti in kako naj bi bila urejena mesta, kakšno naj bi bilo gospodarstvo. Gre za težka vprašanja, kako naj reorganiziramo družbo, da bi bila pravičnejša, bolj enaka in manj rasistična. Vse to je ključno pri vprašanju ukinitve policije. Razmišljati o ukinitvi policije zgolj v smislu zapiranja policijske postaje v vaši soseski ali najbližjega zapora ne more zaobjeti kompleksnosti tega, o čemer govorijo ljudje.

Te radikalne zahteve, ki sicer niso nekaj novega, pa so zdaj v ospredju, ker so pozivi k reformi policije vedno znova propadli?
Policijske reforme so bile učinkovite, če mislimo, da je bil njihov namen okrepiti policijo in ji pomagati povrniti del legitimnosti, ki jo je izgubila zaradi grozljivih incidentov, kakršni so se dogajali v šestdesetih letih ali leta 2015, ko je bil v Baltimoru ubit Freddie Gray, ali danes v primerih Georgea Floyda ali Breonne Taylor. Namen policijske reforme je popraviti odnos med policijo in širšo javnostjo, pomagati policiji obnoviti svoj status. V tem smislu reforme niso sicer dosegle prekinitve incidentov, kot je bil uboj Georgea Floyda, jim je pa uspelo prepričati politike, da skuša policija rešiti nekatere težave, zaradi česar naj bi si zaslužila nadaljevanje financiranja, ki ga ti politiki sprejemajo. Kar je novega zdaj, je to, da ljudje razumejo, da te reforme ne zmanjšujejo možnosti takšnih ubojev ali kampanj množičnih aretacij, kot smo jih videli v New Yorku v okviru politike "ustavi in pretipaj" (stop and frisk, ang.). Ljudje vidijo, da reforme spreminjajo policijo toliko, kolikor policija sama dopusti, in ne spreminjajo krivičnih posledic, zaradi katerih so na ulicah protesti. Zaradi tega so tokratni protesti intenzivnejši. Ljudi je danes težje preslepiti kot v letih 2014 in 2015, ko je Obamova administracija po protestih gibanja Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter, ang.) vložila nekaj truda v policijske reforme. Zdaj, pet, šest let pozneje, smo v enakem položaju in ljudje se ne pustijo spet prevarati. Zato ob intenzivnejših protestih tudi širijo zahteve po zmanjšanju sredstev za policijo.

Pogovor o policijskem nasilju in rasizmu torej ne bo dosegel ničesar, če ne bo vključeval tudi razmisleka o vlogi same države in učinkih ekonomskega in političnega sistema.
Tako je. Vidimo, da so protesti močno osredinjeni na delo policije. A pomembno je razumeti, da do njih prihaja v kontekstu novih razmislekov v ZDA o tem, kako naj bi bila videti pravičnejša, bolj enaka in rasno pravičnejša družba. Pandemija covida-19 je razdejala gospodarstvo v ZDA in po svetu in ostaja vprašanje, kako bo videti njegovo okrevanje, a že pred pandemijo je bil v ZDA močan občutek, da je trenutni ekonomski sistem nevzdržen. Uspeh kampanje Bernieja Sandersa, čeprav ni dobil predsedniške nominacije, kaže, da si ljudje res želijo dramatičnih sprememb. Pred pandemijo je bilo veliko ljudi osredinjenih na katastrofalne podnebne spremembe in razprava o tem vprašanju se ne bo kmalu končala. Vsa ta vprašanja se prekrivajo.