Danes splet kar pregoreva od informacij, družbena omrežja se lahko v primeru izrednih dogodkov izkažejo tudi za koristen vir informacij. Leta 2001 je bil, če primerjamo tehnološki razvoj takrat in danes, svet precej drugačen.

Usodni dogodki 11. septembra so se zgodili v jutranjih urah po krajevnem času, ko se je vzhodna obala pripravljala na še en delovni dan.

"Hitro mi je postalo jasno, da gre za premišljeno in grozovito izpeljano teroristično akcijo. V tistem hipu vržem s svoje delovne mize vso kramo, ker se mi je zazdelo, da se začenja novo obdobje dopisniškega dela," se spominja dogodkov pred dvema desetletjema radijski kolega Matej Šurc, ki je bil kot dopisnik RTV Slovenija v ZDA takrat v Washingtonu. Ravno dejstvo, da je bil v Washingtonu, mu je omogočilo, da je lahko opravljal svoje delo, v New Yorku bi bilo to nemogoče, ker so bile telefonske linije pretrgane ali preobremenjene.

Več v krajšem pogovoru.

Se spomnite, kje točno ste bili, ko ste izvedeli novico, kateri je bil vaš vir?
V trenutku, ko je prvo letalo treščilo v severni stolp, sem bil v mučni fazi prebujanja. Bilo je približno četrt na devet zjutraj. Sedel sem na postelji, takrat pa žena vklopi televizor in me opozori na "breaking news", da je neko letalo treščilo ... V hipu sem stoodstotno buden. Ko vidim gost črn dim, ki se vali iz severnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra, si rečem, da je ta pilot pa pošteno zgrešil smer. Kličem kolega na Manhattan, ki pravi, da je od vsepovsod slišati oglušujoče zavijanje policijskih in gasilskih siren, da ne ve, kaj natanko se dogaja … No, v tistem hipu se na TV-zaslonu pokaže še drugo letalo, ki trešči v sosednji, južni stolp, in si rečem: tole pa ni zgrešeno, ampak sta pilota prekleto dobro zadela …

Kaj so bile vaše prve poteze?
Hitro mi je postalo jasno, da gre za premišljeno in grozovito izpeljano teroristično akcijo. V tistem hipu vržem s svoje delovne mize vso kramo, ker se mi je zazdelo, da se začenja novo obdobje dopisniškega dela. In res sem potem več kot tri mesece in pol vsak dan, resnično vse petke in svetke, brez enega samega dneva premora poročal o dogajanju v ZDA.

Naslednji hip se vsujejo klici iz ljubljanskih redakcij, med poročanjem pa me zmoti zamolkel pok in šklepetanje šip … Kmalu nato sporočijo, da je tudi v Pentagon, poslopje obrambnega ministrstva, ki je le nekaj milj oddaljeno od mojega apartmaja, treščilo potniško letalo.

Ko opravim delo, se napotim proti Pentagonu. Vidim orjaško luknjo, ki zeva v gorečem pročelju zgradbe, od koder se vali gost dim. Policisti me ne pustijo zraven, ustavim pa uniformiranca iz Pentagona, ki mi pove, da so morali že trikrat bežati zaradi obvestil, da se jim približuje novo letalo. Največja težava tistega dne je bila, da nihče ni vedel, koliko ugrabljenih letal je še v zraku. Več ur je trajalo, da so oblasti popolnoma izpraznile zračni prostor nad ZDA.

Zapeljem v središče Washingtona, kjer pa na veliko presenečenje opazim, da sem sam samcat na Aveniji Pensilvanija med Belo hišo in kongresom. Nikjer žive duše: ne človeka ne avtomobila. Potem se prikažejo policisti in me naženejo domov.

Govorimo o času, ko ni bilo Twitterja in družbenih omrežij, tudi prenosni telefoni so bili še v povojih. Kaj je bila največja (logistična) težava v mestu – je deloval prevoz, so bile na cestah barikade, so telefoni delali? Kdaj so se stvari vrnile v normalno stanje.

Moje stalno dopisniško mesto je bilo v Washingtonu. Če bi bil tistega dne na Manhattnu, najbrž ne bi mogel poročati, ker so bile telefonske linije bodisi pretrgane ali preobremenjene. Pošiljanje televizijske slike pa je potekalo prek satelitov. TV-postaje v New Yorku in Washingtonu, od koder sem sliko pošiljal v Ljubljano, so takrat pregorevale … Po treh ali štirih dneh se je vse skupaj vsaj za silo normaliziralo.

Agonija newyorških dvojčkov in na tisoče ljudi v njih se je predstavila kot nezaslišan televizijski spektakel. Ubogi ljudje, ujeti med zveriženo jeklo in steklo, so umirali tako rekoč v živo. To je bila resničnostna predstava, ki bi si jo težko zamislila tudi najbolj sprevržena domišljija. Takrat je krožilo nešteto nepreverjenih informacij, tudi ameriški mediji so pogosto ravnali ihtavo in pretirano čustveno. Informacij je bilo preveč, za preverjanje pa največkrat ni bilo časa, tako da se sprašujem, ali sem v tistih dneh slovenskim gledalcem dal pravo mero zanesljivih informacij o največjem terorističnem napadu na ZDA. Poslušalca in gledalca pač ne zanima, zakaj ne moreš dobiti čiste telefonske linije, ali zakaj si obtičal pred policijsko barikado. Ne zanima ga, da težko dihaš, ker vdihavaš strupene pline, ki silijo iz ruševin. Zanima ga vsebina, ki mu jo sporočaš!

Kako ste sami doživljali tiste dni? Kakšni so bili odzivi vaših prijateljev in znancev?
Takrat je bil zračni prostor nekaj časa zaprt, potem so uvedli izjemno stroge pogoje za potovanje z letali. Kmalu po napadih sem se odpravil snemat v New York. Šel sem z vlakom. Najprej mi je newyorški snemalec povedal, da ima novo kamero, ker je staro dal v popravilo, in to prav v poslopje Svetovnega trgovinskega centra. Ko se je odpravljal ponjo, se mu je stolpnica pred nosom sesula. "Še dobro, da sem se obiral," mi je navrgel s turobnim nasmeškom.

Na prizorišču "ground zero" oz. točke nič je takrat še potekala reševalna akcija, čeprav je bilo bore malo upanja, da bodo našli preživele. Preprosila sva varnostnike, naj naju spustijo bliže in ob orjaških kupih zveriženih ostankov sem zagledal dolgo vrsto nosil s posmrtnimi ostanki žrtev. Obrnil sem se stran in se razjokal, potem pa rekel snemalcu: "Tako, zdaj pa na delo." Intervjuvala sva mimoidoče, vsi po vrsti so imeli solzne oči. Neki možak je, še preden sem ga kar koli vprašal, začel preklinjati Osamo bin Ladna. "Kako pa veste, da je bil on?" Nakar mi zabrusi: "Poglej to luknjo! A ne vidiš, kaj nam je storil?"

Ste se zbali za svojo varnost?

Ne! Res ne. Pa saj nisem imel časa.

Če zdaj pogledate retrospektivno, se vam zdi, da je takrat svet res stopil v neko novo obdobje, v katerem se kaže, da nihče, tudi velesila, kot so ZDA, ni nedotakljiv.
Amerika vojaška doktrina veleva, da se država brani zunaj svojih meja. Zato je po svetu toliko ameriških oporišč. Pred 11. septembrom 2001 so bile ZDA zadnjič napadene 7. decembra 1941, ko je Japonska zbombardirala ameriški Pearl Harbour na Havajih. Potem so Američani stopili v vojno.

Velik del krivde za 11. september gre pripisati ameriškim obveščevalnim in varnostnim službam. Resda so posamezniki opozarjali na nevarnost islamskih skrajnežev, Al Kaide in Osame bin Ladna, vendar takratna administracija predsednika Georgea Busha mlajšega teh svaril ni jemala resno. Po moje bi sleherna druga država po tako obsežnih terorističnih napadih poskušala izslediti njihove načrtovalce, jih zajeti ali likvidirati mimo oči javnosti. Ne pa ZDA! Bush je zbombardiral Afganistan in Irak. Tako je on razumel boj proti terorizmu, a vse to je zgolj generiralo nasilje: povračilni ukrepi so sledili maščevanju druge strani. V spirali nasilja je umrlo na stotisoče ljudi in zapravljeno je bilo na stotine milijard dolarjev. Zgrešena ameriška politika zdaj, po dvajsetih letih, doživlja katastrofalni konec v Afganistanu.

Predsednik Joe Biden bo moral krepko premisliti, kam usmeriti državo.