"Čeprav država (Izrael) ne bi nastala brez priseljevanja, žrtvovanja in pripravljenosti za boj, je mednarodni zagon zanjo nedvomno predstavljala Balfourjeva izjava," je ob obletnici dejal izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je na obisku v Londonu pri britanski premierki Theresi May.

Netanjahu se je britanski kolegici zahvalil, da ga je povabila v London ob obletnici tega "velikega dogodka za judovsko, britansko in svetovno zgodovino". "Pred stotimi leti je Balfourjeva izjava pomagala tlakovati pot do ponovne vzpostavitve neodvisne države judovskega naroda v domovini naših prednikov," je dejal izraelski premier.

"Sto let po Balfourju bi morali Palestinci končno sprejeti judovsko nacionalno domovino in judovsko državo," je poudaril Netanjahu. "Ko bodo to naredili, bo pot do miru neprimerno bližje. Po mojem mnenju bo mir dosegljiv," je dodal.

Mayeva ponosna na vlogo VB pri ustanovitvi Izraela
Pred srečanjem z Netanjahujem je Mayeva v parlamentu dejala, da je ponosna na britansko vlogo pri ustanovitvi izraelske države ter zadovoljna z dobro trgovinsko menjavo in odnosih na drugih področjih z Izraelom. Poudarila je tudi, da je pomembno zagotoviti varnost, stabilnost in pravico tako za Izraelce kot Palestince preko trajnega miru.

Abas: Razlastitev in pregon naroda
Medtem pa se je na ulicah Gaze in na Zahodnem bregu na protestih zbralo več tisoč Palestincev. Protestniki so nosili napise o "obljubi tistega, ki nima v lasti, tistemu, ki si ne zasluži". Nekateri so nosili črne zastave in zahtevali pravico do vrnitve palestinskih beguncev. Palestinski predsednik Mahmud Abas je obletnico izkoristil za ponovno obsodbo izjave. Zapisal je, da je "oblikovanje domovine za en narod vodila v razlastitev in kontinuiran pregon drugega". Posvaril je, da že 30 let podpirajo t. i. rešitev dveh držav, ki pa postaja z vsakim dnem manj mogoča. "Dokler se državo Izrael slavi in nagrajuje, namesto da se jo prisili, da odgovarja za svoje vztrajne kršitve mednarodnega prava, ne bo imela motiva, da konča okupacijo," je opozoril.

Več palestinskih voditeljev, med njimi palestinski premier Rami Hamdala, pa je ob obletnici znova zahtevalo uradno opravičilo Velike Britanije.

Balfour je z obljubo, ki je bila del s pisalnim strojem napisanega pisma lordu Walterju Rothschildu, tedanjemu vidnemu predstavniku judovske skupnosti na Otoku in bogatemu poslovnežu, ne le odprl pot za ustanovitev judovske države dobra tri desetletja kasneje, ampak tudi zasejal seme konflikta, ki Bližnji vzhod razdvaja še danes. Minister je zapisal, da britanska vlada, ki je pismo pred tem potrdila, "z naklonjenostjo gleda na vzpostavitev narodne domovine za Jude v Palestini" in "si bo po svojih najboljših močeh prizadevala za dosego tega cilja". Obenem se je zavezal, da ne bodo storili ničesar, kar bi okrnilo državljanske in verske pravice obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini.

Minister se je pri tem namerno izognil izrazu judovska država - Britanci so kasneje desetletja dolgo vztrajali, da takrat še niso imeli namena oblikovati države - in prav tako namerno ni napisal zgolj "Palestina", temveč "v Palestini" - da ne bi nastal vtis, da je imel v mislih celotno Palestino.

Judje so leta 1917 predstavljali le sedem odstotkov prebivalstva Palestine
Palestinci, ki jih London s svojimi namerami ni vnaprej seznanil, so izjavo vedno obsojali, saj so prepričani, da so Britanci v njej Judom obljubili zemljo, ki takrat sploh ni bila njihova. Palestina je bila namreč leta 1917 še del Otomanskega cesarstva. V času izjave so poleg tega Judi predstavljali zgolj sedem odstotkov vsega prebivalstva Palestine.

Da Britanci leta 1917 niso poznali resničnega stanja v Palestini, med drugim dokazuje vzklik lorda Balfourja "Nikoli si nisem mislil, da je v Palestini toliko Arabcev!" osem let kasneje, leta 1925, ko je moral ob obisku tega območja bežati pred jeznimi Arabci in se zateči na svojo jahto.

Namen izjave je bil sicer pridobiti podporo Judov prizadevanjem Velike Britanije v prvi svetovni vojni. Balfourjevo pismo je predstavljalo pomembno zmago za Rothschilda in Chaima Weizmanna, kasnejšega prvega predsednika (1949-1952) nove države Izrael.

Sionisti, ki so zahtevali domovino za Jude, so bili takrat še razmeroma nova, a že vplivna politična sila v Evropi. Že na prvem sionističnem kongresu v švicarskem Baslu leta 1897 so jasno zapisali, da je njihov cilj oblikovanje "javno in zakonsko zagotovljene domovine za judovski narod v Palestini". To je bil čas antisemitizma in pogromov v Rusiji in vzhodni Evropi. Val priseljevanja Judov v Palestino se je že začel, saj je njihovo število s 24.000 leta 1882 naraslo na 47.000 v letu 1895.

Palestina prešla v britanske roke
Arabci so tej sionistični nameri od samega začetka ostro nasprotovali in leta 1911 je nastala prva politična organizacija, katere cilj je bil boriti se proti njej. Februarja 1920 so potekali prvi arabski protesti, kmalu zatem, aprila leta 1920, pa se je Balfourjeva izjava na konferenci v San Remu, na kateri so se znova zbrali zmagovalci prve svetovne vojne, iz besed prelila v dejanja.

Območje Palestine, ki je bilo od razpada Otomanskega cesarstva pod vojaško upravo, je namreč prešlo v britanske roke. Leta 1922 je nato Društvo narodov Britancem potrdilo mandat za vodenje Palestine in obenem tudi namero vzpostavitve judovske države na območju. V letih 1936-1939 so Britanci krvavo zatrli arabsko vstajo proti britanski kolonialni upravi in proti množičnemu judovskemu priseljevanju v Palestino.

Vzpon nacizma in holokavst, ko je bilo v drugi svetovni vojni v Evropi ubitih skoraj šest milijonov Judov, sta dala dodaten zagon doseljevanju Judov v Palestino in zahtevam za vzpostavitev njihove lastne države.

Ben Gurion leta 1948 razglasil državo Izrael
Po koncu druge svetovne vojne, novembra leta 1947, so Združeni narodi potrdili oblikovanje dveh držav - judovske in arabske - na območju Palestine, pri čemer naj bi bilo sveto mesto Jeruzalem pod mednarodno upravo. 14. maja 1948, takoj po izteku britanskega mandata v Palestini, je strasten sionist in tedanji judovski politični voditelj David Ben Gurion razglasil neodvisno državo Izrael in postal njen prvi premier. Takoj zatem je sledila prva arabsko-izraelska vojna.

Svoje domove je takrat zapustilo 750.000 Palestincev, ki so sami zbežali ali pa bili izgnani. V šestdnevni vojni leta 1967 je Izrael zasedel Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in območje Gaze. Na zasedenih območjih je nato stekla načrtna gradnja judovskih naselbin, ki se nadaljuje še danes in zaradi katere so se bistveno zmanjšale možnosti dogovora in rešitve bližnjevzhodnega konflikta z oblikovanjem dveh držav.