Po preštetju več kot polovice glasov na volitvah je Cajeva zbrala 58,1 odstotka podpore, kandidat Kuomintaga Eric Chu pa 32,5 odstotka. Chu je po porazu izjavil: "Eric Chu je vse razočaral. Izgubili smo. Nacionalisti smo bili poraženi," je dejal na robu solz in obenem napovedal tudi svoj umik kot predsednik stranke.

Tak izid so napovedovale že javnomnenjske ankete. Glavni razlog za prepričljivo zmago opozicije je nezadovoljstvo javnosti zaradi politike odhajajočega predsednika Ma Jing Džeuja v zvezi s Kitajsko, za katero mnogi Tajvanci menijo, da je preveč naklonjena Pekingu. Cajeva je ob morebitni zmagi napovedala nadaljevanje politike statusa quo, a odnosi s Pekingom se bodo v prihodnje verjetno kljub temu zaostrili.

Glavne teme predvolilne kampanje so bile prazna blagajna pokojninskega sistema, varnost hrane, visoke cene nepremičnin, pešajoče gospodarstvo, socialno skrbstvo, starajoče prebivalstvo in nizka rodnost.

Sodeč po javnomnenjskih anketah pa naj bi DPP prvič do zdaj osvojil tudi večino mest v parlamentu, torej več kot polovico. "To bo zgodovinska sprememba, vendar moramo biti zelo previdni. Ne želimo se vrniti v stare čase konfrontacije," je dejal generalni sekretar DPP-ja Joseph Wu.

Kakšno politiko voditi do Kitajske?
Stranki se najbolj razhajata pri vprašanju odnosov z ljudsko republiko. Kuomintang zagovarja tesnejše odnose, medtem ko je DPP naklonjena večji neodvisnosti 23-milijonskega otoka. Kot poroča Uroš Lipušček, sodelavec RTV Slovenija iz Pekinga, tudi študentje, ki predstavljajo "tretjo silo", nasprotujejo politiki postopnega približevanja Kitajski, češ da v gospodarskem pogledu ni prinesla napredka, v političnem pa vodi Tajvan v naročje Pekinga.

Odkar je Ma Jing Džeu leta 2008 prevzel predsedniški položaj, sta Tajvan in Kitajska podpisala 23 sporazumov. Strani sta vzpostavili neposredne letalske povezave in zdaj je čez Tajvansko ožino 120 poletov na dan. Zbliževanje je vrhunec doživelo novembra lani s srečanjem kitajskega in tajvanskega predsednika Ši Džinpinga in Maja v Singapurju, prvega med stranema po 66 letih. Peking Tajvan še vedno šteje za 23. kitajsko provinco.

Gospodarska navezanost na Peking
Kitajska je za Tajvan največji izvozni trg in mnogi se bojijo, da bi Peking preveliko odvisnost otoka od kitajskega trga izkoristil za pritiske za združitev. Gospodarska rast v Tajvanu je bila v zadnjih letih zelo anemična, saj komaj presega en odstotek.

Tajvan živi samostojno življenje od leta 1949, ko so se kitajski nacionalisti po Mao Cetungovi zmagi pod vodstvom generala Čangkajška umaknili na otok Formozo, kot se je takrat imenoval Tajvan.

V spodnjem posnetku si lahko ogledate oddajo Globus iz lanskega novembra, ki jo je pripravila Nataša Prislan Culiberg, ko je v Tajvanu iskala odgovor na vprašanje, ali se bo po predsedniških volitvah začela država odmikati od Pekinga ali pa se bo z njim še tesneje povezala.