Človekove pravice in njihovo varovanje so izhodišče in raison d'être vsega političnega delovanja Viviane Reding, ki je v Evropski parlament vstopila že leta 1979, torej po povsem prvih splošnih volitvah za to evropsko ustanovo. Prav zato je luksemburška političarka, doktorica humanističnih znanosti s pariške Sorbonne in članica luksemburške krščanskosocialne stranke pogosto trn v peti poslanske skupine Evropske ljudske stranke, ki ji pripada njena stranka. Nasprotovala je na primer imenovanju Tiborja Navracsicsa, nekdanjega madžarskega ministra za pravosodje v Orbanovi vladi, ki je spodkopala avtonomijo sodstva, za komisarja za kulturo. In čeprav njegovo imenovanje sprejema in vedno ohranja diplomatsko retoriko, je iz njenih besed čutiti bes. Morda tudi zato, ker Orbanova stranka Fidesz tudi pripada njeni poslanski skupini ...

Da, večkrat začutiš jezo, ko govoriš z njo. Kako se pred odgovori na vprašanja o kočljivih temah evropske politike vedno zravna, sklene prste, te strogo pogleda in začne govoriti povsem mirno, ob čemer najprej dobiš vtis, da so vsi odgovori le 'pro forma izjave za javnost'. A v resnici je kritična; zelo kritična. Tudi ko gre za Palestino, priznanje katere bi po njenem mnenju lahko bila rešitev bližnjevzhodne krize, a so njeni poslanski kolegi potem kot v krču od strahu pred očitajočimi pogledi (in še čim) ZDA in Izraela sprejeli le dokaj mlačno in (seveda) neobvezujočo resolucijo, ki "načeloma" podpira priznanje Palestine.
Z madame Reding sva se srečali dan pred tem glasovanjem. S trikratno komisarko (komisarka za kulturo in izobraževanje, 1999-2004; komisarka za informacijsko družbo in medije, 2004-2009; komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, 2009-2014) sva načeli več trenutno perečih tem, o katerih se razpravlja v evropskih gremijih. Vedno pa je bila v ozadju tema človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi na tej osnovi je kot prva visoka političarka EU-ja lani opozorila na nevarnosti čezatlantskih trgovinskih sporazumov, ki predvsem zaradi netransparentnosti pogajanj burijo duhove. Da, celo poslanci nimajo vpogleda v pogajanja; razen nekaterih posvečenih, menda. Iz odgovorov se zdi, da bi Redingova lahko bila ena izmed tistih, ki ji ni treba čakati na januar, ko bodo domnevno vsi poslanci smeli vstopiti v 'belo sobo' in si brez vsakega sredstva za dokumentiranje (svinčniki, beležnice, fotoaparati itnd. - menda bo vse prepovedano) smeli ogledati besedilo TTIP-a, ki naj bi v imenu svobodne trgovine spodbudil gospodarsko dejavnost in zagotovil rast evropskega gospodarstva do odstotka letno oziroma naj bi vsakemu gospodinjstvu prinesel dodatni letni prihodek 545 evrov. Ampak TTIP/TISA je tako obsežna tema, da sva tudi z madame Reding lahko obdelali le droben delček te političnoekonomske sage s kriminalnim pridihom ...

Jutri boste evropski poslanci glasovali o priznanju Palestine. Kakšen izid si želite?
Moje osebno prepričanje je, da se ta konflikt že predolgo vleče. Morali bi najti rešitev za sobivanje dveh ljudstev, za sobivanje dveh držav. Današnja ureditev, oziroma raje bi rekla neureditev, pomeni človeško tragedijo. Te tragedije je že zdavnaj bilo dovolj in zato moramo najti način, kako bomo končali to tragično zgodbo in kako bomo ljudem omogočili, da bodo živeli v miru; kako bomo dosegli, da družine ne bodo živele v stalnem strahu pred vojno in da bodo mladi ljudje imeli prihodnost v eni ali v drugi državi.
Torej boste glasovali za priznanje Palestine?
Mislim, da bi to lahko bila prava rešitev. Mi je pa zelo žal, da ta rešitev ni bila dosežena po mirni poti in v pogovoru za pogajalsko mizo.

Palestinsko vprašanje je seveda tudi ali celo predvsem vprašanje kršenja temeljnih človekovih pravic. Da to vprašanje tudi v 21. stoletju ostaja eno ključnih političnih in moralnih vprašanj, je prejšnji teden potrdilo poročilo o mučenju, ki so ga izvajali sodelavci Cie. Kot nekdanjo evropsko komisarko za pravosodje, človekove pravice in državljanstvo in kot političarko, ki se od nekdaj bori za človekove pravice, vas je to poročilo verjetno pretreslo?
Tako bom odgovorila. Pred kratkim sem prebrala statistično raziskavo o tem, koliko Američanov se strinja z mučenjem, ki so ga izvajali sodelavci Cie. Osupli boste. Velika večina jih takšno ravnanje podpira. Če bi isto raziskavo naredili v Evropi, sem prepričana, da bi bil rezultat obraten. Velika večina se ne bi strinjala. Tu gre za velike kulturne razlike med obema celinama. To se kaže tudi v drugih razlikah med pravnimi predpisi v ZDA in državah EU-ja, denimo v smrtni kazni, ki v ZDA še vedno obstaja, v večini evropskih držav pa je bila odpravljena že pred mnogo leti. Precejšnje razlike so tudi v samem razumevanju človekovih pravic. V Evropi si prizadevamo ohraniti to našo etiko in način življenja, ki temeljita na priznavanju temeljnih človekovih pravic. Zato sem se tudi sama vedno borila za zaščito zasebnosti, osebnih podatkov, ki ne morejo pripadati državi ali kakšnemu zasebnemu podjetju, ampak le in izključno posamezniku.
To je tudi jedro 'boja proti Googlu', ki na več frontah poteka v Evropski uniji. Pomemben korak pri varovanju zasebne sfere je bila gotovo odločitev za podporo tako imenovani pravici do pozabe (right to be forgotten), ki naj bi vsakemu posamezniku zagotovila možnost, da od brskalnika (v tem primeru Googla) zahteva izbris zanj morebiti škodljivih podatkov iz iskalnih rezultatov.

Zelo sem hvaležna Evropskemu sodišču, da je s to odločitvijo zelo jasno potrdilo nekaj, kar pravzaprav že ves čas obstaja v naših zakonih, torej da osebni podatki pripadajo posamezniku, ne pa nekemu podjetju. To pravico v imenu svojih komercialnih interesov pogosto kršijo nekatera velika podjetja, ki na naš skupni notranji trg vstopajo od zunaj. Tega nikakor ne smemo dopustiti - predvsem ker gre za dvojno težavo. Gre za to, da podjetja, ki prihajajo od zunaj, ne spoštujejo temeljnih pravic prebivalcev Unije. Poleg tega pa s kršenjem evropskega prava tudi vodijo nelojalno konkurenco, saj evropska podjetja spoštujejo evropsko pravo, neevropska pa ne. V primeru izkoriščanja osebnih podatkov v digitalni ekonomiji gre torej za dve kršitvi: za kršenje človekovih pravic in za kršenje načel konkurence.
Z digitalno sfero je povezan tudi boj za nevtralnost spleta. In bili ste ena izmed prvih evropskih političark, ki se je zavzela za ohranitev nevtralnosti spleta. Zakaj?
Tu gre za pravico do komunikacije. Spletna nevtralnost pomeni, da mora biti svetovni splet kot način komunikacije in pridobivanje informacij vsem dostopen pod istimi pogoji. Tako kot je to urejeno v primeru telefona – dostopnost za vse pod enakimi pogoji. Razvoj, ki se je začel nakazovati s prizadevanji nekaterih multinacionalk, da bi imele večjo moč pri uveljavljanju svojih vsebin na svetovnem spletu, vodi v svet državljanov dveh kast. To pa je nesprejemljivo, sploh zato, ker gre za selektivno posredovanje znanja, ki ni vezano na pomen samih informacij, ampak na kapital, ki stoji za temi informacijami.

Menda je prav ta boj, v katerem spet naletimo na Google, povezan s trenutno največjo koncentracijo lobiranja v Uniji. Je v tej govorici kaj resnice?
Lobisti so od nekdaj izvajali pritiske na evropske poslance. Ampak ob vprašanju nevtralnosti spleta lahko rečem, da so pritiski na poslance precej jalovi. Večina nas vztraja pri visokih načelih za zaščito zasebnosti, za zaščito osebnih podatkov in pri nevtralnosti spleta. Prvi boj, ki ga tu bijemo, ni boj z lobisti, ampak boj s svetom EU-ja, v katerem sedijo predstavniki 28 držav. In v tem organu pravice državljanov niso prav pogosto na dnevnem redu. Torej problematičen ni Evropski parlament, težava je svet Evropske unije.
Parlament je nekoliko zapostavljen, tudi ko gre za pogajanja o trenutno najbolj razvpitih sporazumih. Gre seveda za pogajanja o čezatlantskih trgovinskih sporazumih TTIP in TISA, protesti proti katerim so pred kratkim spet zajeli Evropo. In vi ste bili prvi v skupini evropskih komisarjev in visokih politikov, ki ste opozorili na morebitne negativne posledice teh sporazumov. Predvsem ste opozorili, da TTIP ne bo zagotovil zadostnega varovanja osebnih podatkov.
Ko sem prvič spregovorila o teh sporazumih, sem vzela v roke osnutek za pogajanja o sporazumu TISA, ki je sporazum o trgovini s storitvami. Ta sporazum bi dejansko na glavo postavil celotno industrijo storitev. TISA je za EU zelo pomembna, ker na Evropsko unijo odpade kar 24 odstotkov prometa v svetovni industriji storitev, zato lahko države Unije s sporazumom veliko pridobijo. Trenutno je namreč tako, da je Evropa najbolj odprta celina, na kateri lahko zlahka poslovno dejavnost izvajajo tudi tuji subjekti. Naša podjetja pa so drugod po svetu pogosto soočena z različnimi necarinskimi ovirami za trgovanje in vodenje poslovne dejavnosti. Zato izgubljajo denar in tako je vnaprej izgubljenih mnogo delovnih mest v EU-ju.
Zato se moramo boriti za recipročnost, vendar pa moramo pri tem jasno določiti 'rdeče črte', čez katere ne smemo v pogajanjih in prestop katerih bo pomenil odpoved nekaterim standardom in vrednotam, ki določajo način življenja v Uniji. Naše delovno pravo, okoljevarstvena pravila, pravila zaščite naših javnih storitev, zdravstvenega sistema, izobraževanja – vse to so elementi, ki jih nikakor ne smemo ogroziti. Navsezadnje moramo tudi kulturno raznolikost in način življenja obvarovati pred morebitnimi negativnimi posledicami teh sporazumov.
Poleg tega so pogajanja o teh sporazumih izredno netransparentna. Komisija ima vso pristojnost in celo poslanci nimate vpogleda v pogajanja, kaj šele, da bi lahko vplivali na njih - čeprav gre za oblikovanje pravnega režima, ki bi lahko na nekaj področjih celo spodkopal suverenost držav članic Unije. V mislih imam predvsem predvideno ustanovitev komisij ali nekakšnih provizoričnih sodišč, ki bi onstran nacionalnih pravnih organov razsojala v primerih, ko bi ekonomski subjekti, predvsem multinacionalke, katero izmed držav tožili za oviranje svobodne trgovine ...
Res bi ta sporazuma lahko ogrozila suverenost držav, če ne bomo reformirali pravnega instrumentarija teh sporazumov. Ker komisije – izraz sodišče tukaj ni čisto natančen – same po sebi ne morejo ogroziti suverenosti držav. Morate vedeti, da trenutno že obstaja več kot 1.400 podobnih bilateralnih trgovinskih sporazumov, ki tudi predvidevajo imenovanje komisij za presojanje v sporih med podpisnicami sporazumov. Torej tu ne gre za neki pravni novum. Nov je obseg teh sporazumov in zato tudi njihov vpliv na delovanje gospodarstva držav in pravzaprav celotnega življenja v njih. Na šibke točke teh sporazumov je pokazala CETA, torej sporazum podoben TTIP-u, ki ga je EU to jesen podpisal s Kanado.
Če vas smem samo malo zmotiti. Ker ste ravno omenili CETO (Celovit ekonomski in trgovinski sporazum med EU-jem in Kanado), ki bo sicer začel veljati šele leta 2016, me zanima, zakaj številni opozarjajo, da kljub podpisu sporazuma pogajanja o načinu njegovega uresničevanja še nikakor niso končana in da bi lahko celo spodkopala celotno materijo sporazuma ter ga tako naredila odvečnega, še preden bi ga začeli uresničevati.
Delo res še ni končano. Sistem ustanavljanja takšnih komisij želimo reformirati tako, da bi ustvarili okolje, ki zagotavlja varne investicije, ki pa obenem ne prepoveduje državam podpisnicam, da bi sprejele nove zakone, ki bodisi delovnopravno ali okoljevarstveno regulirajo neko področje in tako tudi vplivajo na trgovino. Takšni zakoni morda povišujejo stroške proizvodnje in trgovine, vendar pa jih ne moremo imeti za oviro svobodne trgovine, ker imamo ozadje v zakonih, ki so povezani z načinom življenja ljudi v državah podpisnicah. Kajti v preteklosti je bilo že več primerov, ko so multinacionalke tožile posamezne države prav zaradi takšnih primerov. In pogosto so celo zmagale. Zato je v pogajanjih glede sporazuma TTIP z ZDA treba doseči odločitev, ali naj se možnost ustanavljanja takšnih komisij vključi v besedilo sporazuma ali ne; za sporazum o trgovini s storitvami (TISA) takšne komisije niso predvidene.
Jutri bodo tukaj v Evropskem parlamentu podelili filmsko nagrado LUX, za dobitnico katere glasujejo poslanci. Gotovo bo padlo nekaj velikih besed o pomenu kulture, a po drugi strani je nekaj poslancev ob strani povedalo, da zadeve, kot je LUX, sploh ne spadajo v parlament. In čeprav so že v 3. členu Pogodbe o Evropski uniji med zapisanimi cilji na primer tudi ohranjanje kulturne raznolikosti in varovanje kulturne dediščine (in to je zapisano celo pred ciljem vzpostavljanja monetarne unije (!)), se zdi, da je EU še vedno predvsem skupni trg. Da so vse neekonomske politike zapostavljene ...
To je na neki način zgodovinska nujnost. Prve evropske ustanove, predhodnice EU-ja, so po drugi svetovni vojni ustanovili, da bi omogočili rekonstrukcijo evropskega gospodarstva. In od vsega začetka je bil zato tudi cilj vzpostavitev skupnega notranjega trga, ki kot sistemsko okolje daje našim podjetjem velike možnosti za razcvet. Kajti če evropsko gospodarstvo ne bo cvetelo, preprosto ne bomo dovolj bogati za financiranje drugih neekonomski politik. In tudi zdaj se ravno vzpenjamo iz krize in ključni cilj Jean-Clauda Junckerja in njegove komisije je seveda dati zagon gospodarstvu. Lahko mi verjamete, da iskreno obžalujem, da trenutno nimamo dovolj denarja za kulturo in znanost, saj zame Evropska unija nikakor ni le stvar ekonomije in denarja; Evropska unija so predvsem ljudje in njihova kultura ter njihov način življenja. Ampak dejansko je tako, da gospodarska politika mora imeti prioriteto.
Kot trikratna komisarka ste bili v vseh mandatih odgovorni tudi za področja, ki nikakor niso dobičkonosna. Najprej ste bili pristojni tudi za kulturo. Od takrat je minilo že 10 let, ampak vseeno bi vas želela vprašati, ali je Evropski uniji v tistem času uspela kakšna kulturnopolitična poteza, ki se je na dolgi rok obrestovala.
Takoj pomislim na film. Kot komisarka sem zelo veliko pozornosti namenila filmski industriji. Še vedno se spominjam, da je bila pred 15 leti evropska filmska industrija povsem na dnu. Vsi so bili prepričani, da se nikoli več ne bo mogla kosati s Hollywoodom, da evropski film nikoli več ne bo konkurenčen. A so se motili. Tudi s pomočjo evropskega financiranja evropski film danes cveti; osvaja celo oskarje. Res, zelo sem ponosna na evropsko filmsko industrijo in moramo narediti vse, da ohranimo ta žar, ki zadnja leta preveva evropski film. In tudi Evropski parlament sem nekaj prispeva. Podeljujejo nagrado LUX in vsako leto jo podelimo filmu, ki morda ne bo imel več milijonov gledalcev, ampak tudi takšnim projektom moramo pomagati in jih nagraditi, če si to zaslužijo.
Prišli sva torej do kulturne politike. Z njo je povezana ena burnejših anekdot te jeseni. Za komisarja za kulturo, izobraževanje, šport in mladino so namreč imenovali tesnega sodelavca madžarskega premierja Viktorja Orbana, ki ne skriva, da želi konservativno nacionalno obnovo države, da zavrača liberalno demokracijo in da se zgleduje celo po Putinu. Tiborja Navracsicsa, nekdanjega madžarskega ministra za pravosodje in zunanje zadeve, so po zagovoru poslanci zavrnili, proti njemu so protestirali celo ugledni evropski kulturniki z Michaelom Hanekejem na čelu. Kaj vi menite o njegovem imenovanju?
Tibor Navracsics je bil minister v Orbanovi vladi in je tako branil politiko, ki prav gotovo ni v sozvočju z načelom individualnih človekovih pravic, kot ga zagovarjamo v Uniji. Ampak zdaj ni več član te vlade, ampak je član Komisije, ki je odgovorna za 28 držav in 500 milijonov ljudi. Zato je moral priseči pred evropskim sodiščem in priseči k spoštovanju listine temeljnih človekovih pravic. Naša naloga je, da ga začnemo presojati znova in v njegovi novi funkciji, zanj pa bo bolje, da čim prej pozabi, kaj je delal prej. Kajti zdaj mora implementirati evropsko politiko.

Zelo dobro razumem umetnike, ki so protestirali proti njemu, saj so dobili komisarja, ki med svojim mandatom ministra za pravosodje ni deloval v skladu z načeli človekovih pravic, ki veljajo v Uniji. Upam, da je gospod Navracsics slišal njihovo opozorilo in protest, kajti če kot komisar omenjenih načel ne bo spoštoval, bo prekršil svojo prisego in ne bo mogel ostati na tem položaju.
Pred letom dni pa je druga skupina kulturnikov obiskala Strasbourg. Šlo je za skupino filmskih ustvarjalcev pod vodstvom režiserja Coste Gavrasa, ki so zahtevali izključitev kulturnih vsebin iz čezatlantskih dogovorov, o katerih sva danes že govorili. Pozneje so to zahtevo z veliko večino sprejeli tudi poslanci, a večina dvomi, da bodo kulturo res lahko obvarovali pred tem, da bi bila v sporazumih obravnavana kot običajno trgovsko blago.
Kultura je izključena iz sporazumov. Izrecno je izključena in bo ostala izključena. To so zelo jasno povedali tudi pogajalci, to so sporočili javnosti in državnikom tako na ravni nacionalnih držav kot vodilnim politikom Evropske unije. Kulturo smo vedno videli kot nekaj, o čemer se ne moremo pogajati. Kultura ni proizvod kot avtomobil. Tesno je povezana z ljudmi, z zgodovino in zato o njej ne moremo govoriti kot o trgovskem blagu in zato smo jo izključili iz mednarodnih trgovinskih sporazumov.

Želela sem še dodati, da pa je nekatere kulturne proizvode vendar zelo lahko preinterpretirati v proizvode digitalne ekonomije ali v kakšno kategorijo storitev, vendar je madame Reding morala oditi. Že tretjič je namreč zazvonil zvonec za glasovanje o novi ombudsmanki. Izid tako ali tako poznamo, pripomni Redingova v tonu, iz katerega se zdi, da se ji glasovanje ne zdi posebej zanimivo. Kandidatka je le ena, stara ombudsmanka Emily O'Reilly, ampak kot je še dodala Viviane Reding, je bila O'Reilllyjeva dobra ombudsmanka, ki si zasluži ponovno izvolitev. Da, ta zadnja pripomba je bila 'tipična Madame Reding'. Deluje strogo, malo suhoparno, a zna pohvaliti in iz stroge drže se vendar iskri neki žar; da, Redingova je gotovo zaklad evropske politike; predvsem zato, ker ji Evropa res ogromno pomeni. Je njeno življenje.
Polona Balantič