Naslednji dan se je pred hišo Jimove sredi žgoče puščave Nove Mehike ustavil bel džip. "Prvo, na kar sem pomislila, je bilo, da je moj sin bolan. A prišli so mi povedat, da je bil ubit v boju. Nisem vedela, kako se odzvati. Začela sem jokati: 'Ne moj otročiček! To je moj edini otrok!'," se spominja Jimova.
Ob 10. obletnici 11. septembra Amerika sklanja svojo glavo v spomin na skoraj 3.000 žrtev. A če nastavite lečo na široki kot, se pred očmi izoblikuje precej večja masa žrtvovanja in trpljenja, neposredni rezultat 11. septembra in ameriškega odgovora nanj.
ZDA so vpletene v vojni v Afganistanu in Iraku že skoraj desetletje - skladno s tem je visoko tudi število smrtnih žrtev in ranjenih. Vojni sta skupaj terjali življenja 6.026 ameriških vojakov. Veliko žalujočih sorodnikov, kot Jimova, prihajajo iz majhnih mest v osrčju Amerike, ki jih je vojna disproporcionalno obremenila.

Nesorazmerni indijanski prispevek

Mnogi, kot Jimova, prihajajo iz etničnih manjšin in nosijo vojaško breme krepko nesorazmerno s svojo demografsko težo. Virginia je prvotna Američanka, katerih pripadniki sestavljajo del aktivne ameriške vojske (1,7 %), dvakrat večjega od njihovega razmerja glede na prebivalstvo ZDA (0,8 %).
Jimova živi v rezervatu Navajev, v mestecu Shiprock z okoli 8.000 prebivalci, od katerih so pretežno vsi ameriški staroselci. Vojni sta terjali življenja treh vojakov iz Shiprocka. Če k temu dodate še žrtve iz bližnje vasi Fruitland (200 prebivalcev) in mesta Farmington (45.000), se število mrtvih povzpne na 7, od tega 6 Navajcev.
Jimova gleda na naraščanje smrtnih žrtev z grozo pravi: "Ne vem, kako naj si to pojasnim. Eden za drugim. Čutiš njihovo bolečino, veš, kako se počutijo, ko izgubijo otroka." Včasih, pravi, je besna na ameriško vojsko in njene voditelje, da so vzeli življenje njenega sina. A se naglo opomni, kaj ji je sin vedno govoril: "Oni so tisti, ki mi podpisujejo ček, mama, oni so tisti, ki mi pomagajo preživljati družino."

Nezaposlenost v nebo
Tak pogled na vojsko je na prevladujoč na rezervatu, kjer je alternativ za redno službo malo. "Vojska mi bo pomagala priti na univerzo in mi pomagala pri moji prihodnosti," pove 17-letno dekle po naboru v Farmingtonu. Njen 20-letni fant se je tudi prijavil.
Narednik Brandon Bowden, zadolžen za novačenje v Farmingtonu, nima nobenih iluzij, zakaj se domorodni Američani rade volje pridružijo vojski. "Mnogi si želijo ugodnosti univerzitetnega zobraževanja, drugi se hočejo priučiti veščin, ki bi jih lahko nato uporabljali, saj je gospodarsko stanje na tem majhnem območju zelo slabo. Le malo jih išče službo, saj je stopnja nezaposlenosti tako visoka."

Podpora drugih mater
videti konca, vse več mladih iz Shiprocka pa se prijavlja v vojsko, so tisti, ki so ostali doma, morali razviti posebne metode za spopadanje z realnim stanjem. Vsak teden se Jimova udeležuje srečanj "Blue Star Mothers" - srečanj žensk s sinovi ali hčerami v vojski.
"Ne gre za to, da bi hoteli vojno ali podpreti ali prepovedati - to ni naš cilj," pravi Judye Sinclair-Liczel. "Tu smo drug za drugega." Kako pa bi opisala breme zadnjih 10 let, ki se zgrnilo na družine, kot je njena? "Vsako jutro se zbudiš in se sprašuješ, kje je tvoj otrok, če je v redu, če je v nevarnosti ali ne. Skrbiš, puliš si lase in jokaš. Nikdar ne postane lažje. Moja dva fanta sta imela skupno v 10 letih 12 misij in stvar nikdar ne postane lažja."

Na srečanju začne Melissa Sharpe, katere sin služi v Afganistanu, govoriti o njem. Njen glas se zlomi, solze ji začnejo polzeti po licih. "Prvič, ko se je vrnil, mi je nekdo rekel, 'lahko spet zadihaš', in točno tako je bilo. Breme je, breme zame in breme je težko in nenehno sem v skrbeh. V prsih mi je nenehno tesno tesno, ko pa se vrnejo, se počutim, kot bi se mi odvalil kamen od srca."
Sin Virginie Jim se ni nikdar vrnil. Zdaj pravi, da živi za njegova dva otroka, njena vnuka Wyatta in Nicka. "Verjetno sem počasi začela gledati na življenje malce drugače. Spremenilo me je. Pomislila sem, zakaj sem tako potrta, ko pa sta tu dva otroka, ki me potrebujeta?"