Znanstveniki so nove tehnologije, na katerih temeljijo cepiva mRNA proti covidu-19 – taki sta denimo cepivi Pfizerja in Moderne –, začeli preučevati pred osmimi leti. Raziskave, na katerih temeljijo cepiva proti covidu-19 na osnovi DNA, tj. vektorska cepiva – na primer cepiva podjetja AstraZeneca, družbe Janssen in ruski Sputnik V –, pa so se začele že pred 15 leti, in sicer kot podlaga za zdravljenje raka. Pri obeh vrstah cepiv je namen enak: vnesti v celice genski zapis za izdelavo virusnih beljakovin, ki bodo celice spodbudile k izdelavi protiteles in nas s tem zaščitile pred boleznijo. »Razlika je samo v tem, da je genski zapis v obliki informacijske RNA lahko neposredno uporabljen za sintezo beljakovine, pri vektorskem cepivu pa se genski zapis dostavi v obliki molekule DNA, ta pa mora vstopiti ne samo v celico, ampak tudi v jedro, ker samo v jedru so na voljo mehanizmi za sintezo informacijske RNA,« pojasni dr. Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in doda, da tovrstna cepiva v nobenem primeru ne povzročajo sprememb dednega zapisa človeka.

Kaj se po cepljenju zgodi v telesu?

Da bi razumeli, kako delujejo cepiva, moramo razumeti, kako deluje imunski sistem. Ta je ves čas na preži, in ko v telo vstopijo mikrobi – virusi ali bakterije –, potrebuje teden ali dva, da izdela ustrezna protitelesa. To je čas, ko smo bolni. V tem času limfociti b začnejo proizvajati protitelesa; ta se vežejo na mikrobe in jih tako onemogočijo, hkrati pa tudi označijo, da jih fagocitne celice hitreje požrejo in uničijo. Po vsaki okužbi v telesu ostane nekaj tako imenovanih spominskih celic: te si določen mikrob zapomnijo in ob naslednjem srečanju z njim telo proizvede protitelesa že v nekaj dneh, zato bolezen ne izbruhne. Podoben odziv se zgodi po cepljenju. »Namen cepiv je sprožiti imunski odziv in oblikovanje imunskega spomina, kot temu pravimo. Se pravi, da se v našem organizmu oblikujejo spominske celice, ki prevzamejo nalogo vojske, da nas ščiti ob vsakem naslednjem stiku s povzročiteljem iste bolezni,« pojasni dr. Bratkovič. Odziv telesa po bolezni in cepljenju naj bi bil torej precej podoben, a obstaja pomembna razlika, še opozarja dr. Bratkovič: »Pri cepljenju vedno pride do vnetja. To je lahko lokalno, pri obsežnejšem sproščanju vnetnih dejavnikov pa je lahko tudi sistemsko in se zaradi tega počutimo utrujene, lahko dobimo vročino, imamo bolečine v mišicah itd. Ampak vse to praviloma izzveni v dnevu ali dveh, nimamo opravka z boleznijo in zapleti, ki bi bili lahko povezani z okužbo.«

Od kod razlike v učinkovitosti cepiv?

Pri treh od štirih cepiv, ki jih je Evropska agencija za zdravila že odobrila, sta potrebna dva odmerka, pri cepivu družbe Janssen pa eden. Učinkovitost trenutno odobrenih cepiv v Evropski uniji je med 69,9 in 95 odstotki, pri čemer je učinkovitost Pfeizerjevega in Moderninega cepiva več kot 90 odstotkov, učinkovitost AstraZenece in Janssena pa med 69,9 in 90 odstotki. Za večjo učinkovitost cepiv na osnovi mRNA so možni trije vzroki, meni Bratkovič: »AstraZeneca v nasprotju z Moderninim in Pfizerjevim cepivom uporablja naraven protein S koronavirusa, pri teh dveh podjetjih pa so s proteinskim inženirstvom zamenjali dva aminokislinska ostanka, zato je protein S manj fleksibilen in bolj imunogen, kar se je izkazalo za dobro. Drugi možni vzrok je ta, da se imunski sistem pri vektorskih cepivih lahko odzove tudi na vektor (v primeru AstraZenece so to beljakovine, ki tvorijo ovoj adenovirusa), zato je možno, da se – največkrat pri prejemu drugega odmerka – imunski sistem usmeri bolj proti virusu kot proti tistemu antigenu, ki ga imunskemu sistemu želimo ponuditi. Poleg tega Pfizer in Moderna uporabljata informacijsko RNA, ki je nekoliko spremenjena in je malo manj imunogena, kar pomeni, da manj aktivira receptorje prirojene imunogenosti. Tega nadzora pri vektorskih cepivih nimamo.« Ob tem dr. Bratkovič poudarja še, da so vsa cepiva, izdelana za boj proti osnovni različici koronavirusa, manj učinkovita pri vseh nadaljnjih mutacijah virusa.