Skoraj 70 odstotkov potrošnikov vse pogosteje posega po hrani slovenskega porekla, kar je velik napredek glede na leto 2011, ko je bilo takšnih le tretjina. Vendar agrarni ekonomist Aleš Kuhar meni, da je številka, s katero operira Ministrstvo za kmetijstvo, napihnjena. Prepričan je namreč, da veliko ljudi le misli, da so kupili živilo slovenskega porekla, v resnici pa so le nasedli marketinškim prijemom ponudnika.

"Trgovci uporabljajo prozorne trike"

Ministrstvo želi potrošnike k nakupu slovenskih izdelkov spodbujati z novo oznako izbrana kakovost. Gre za novo nacionalno shemo kakovosti, ki je namenjena kmetijskim pridelkom oziroma živilom s posebnimi lastnostmi, ki se lahko nanašajo na sestavo, okolju prijazno pridelavo, kakovost surovin, dobrobit živali, posebno zdravstveno varstvo živali, način krmljenja, dolžino transportnih poti, predelavo, hitrost predelave surovin oziroma čim manjšo kasnejšo obdelavo pri skladiščenju in transportu. Tako naj bi osvestili vse bolj zmedene potrošnike, ki se ne znajdejo v poplavi evropskih, nacionalnih in komercialnih oznak o kakovosti, poreklu in načinu pridelave ter predelave izdelkov. Aleš Kuhar pravi, da trgovci potrošnike pogosto nagovarjajo z nalepko "slovenski dobavitelj", ljudje pa so nato prepričani, da je izdelek, ki so ga kupili slovenskega porekla. "To ne drži. Dobavitelj je uvoznik, ki uvaža blago. Mi imamo 70 odstotkov slovenskih dobaviteljev, kar ne pomeni, da imamo 70 odstotkov slovenskega blaga, ampak je toliko slovenskih dobaviteljev, ki lahko uvažajo tudi tuje blago."

Slovensko, z dežele, bio, eko, domače …

Shem kakovosti je na ravni Evropske unije več: to so zaščitena geografska označba in označba porekla, zajamčena tradicionalna posebnost in ekološka pridelava. Da številne oznake med potrošnike vnašajo zmedo, priznavajo tudi na kmetijskem ministrstvu. Janja Kokolj Prošek z Ministrstva za kmetijstvo pravi, da potrošniki niso dovolj ozaveščeni in sploh ne poznajo razlogov za posamezne označbe. Za nameček so tu še nacionalne oznake: višja kakovost, dobrote z naših kmetij, ki sicer še ni v uporabi, pa integrirana pridelava in zdaj še izbrana kakovost. Dr. Tatjana Zagorc z Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije novo oznako pozdravlja. "Potrošnik bo na podlagi te oznake vedel, da je izdelek narejen iz slovenske surovine in da za kakovostjo in varnostjo tega izdelka stoji celotna agroživilska veriga. Torej pridelovalci in predelovalci ter certifikacijski organ, ki je nadziral pridobitev te oznake." Vprašanje je, kako se bo oznaka znašla v poplavi tistih, ki potrošnikom že zdaj zagotavljajo bio ali eko pridelavo, pa odsotnost gensko spremenjenih organizmov, pridelavo na podeželju in podobno. "To so marketinške oznake in morajo biti verodostojne. Potrošnika namreč pred neverodostojno oznako ščitijo različni zakoni, ki jih nadzirajo naši državni organi, a na koncu so to vseeno marketinške oznake," pravi Zagorčeva.

Pravila kršijo vsi

Prav pri komercialnih oznakah inšpektorat uprave za varno hrano, kjer so izvedli številne usmerjene akcije nadzora sadja in zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov ter mesa, odkrije največ nepravilnosti. Andreja Bizjak z inšpekcije za varno hrano pravi, da je poreklo ena izmed tistih označb, ki so največkrat zavajajoče. "Ljudje želijo kupovati slovensko, slovenskega pa ni dovolj oziroma trgovci za te izdelke ne morejo zagotoviti cene, kot bi si želeli. Zato pogosto prihaja do označitve, ki jo mi imenujemo zavajajoča." Zavajajoče označbe inšpektorji odkrijejo tudi pri uporabi oznak bio in eko. Inšpektorica konkretno ni želela posebej izpostaviti nobenega trgovca, saj da so napake odkrili praktično pri vseh. "Mi smo ugotovili največ zavajajočih označb na sadju in zelenjavi na stojnicah, tudi na tržnicah, v trgovinah pa predvsem na področju prodaje svežega mesa," je povedala Bizjakova. Sogovornica sicer dodaja, da odsotnost katere koli od oznak ali pa zavajanje z njimi v nobenem primeru pod vprašaj ne postavlja varnosti živil, ki jih je mogoče najti na naših policah.

Cenena ali poceni hrana?

Mnogi, sploh manj premožni potrošniki, po tuji hrani posegajo tudi zato, ker si slovenske ne morejo privoščiti. A sogovornika menita, da slovenska hrana ni dražja od uvožene. "Ne moremo v celoti trditi, da je slovenska hrana dražja. Lahko da so dražji določeni proizvodi. Cena hrane primerljive kakovosti iz uvoza je primerljiva s ceno slovenske hrane. Je pa cenejša cenena hrana," pravi Janja Kokolj Prošek z Ministrstva za kmetijstvo in opozarja, da cena ne sme biti glavno vodilo pri nakupu. "Prav ceneni izdelki med potrošniki ustvarjajo zmotno mnenje, da je njihova cena primerna cena za določen proizvod." S tem se strinja tudi Kuhar, ki meni, da si večina ljudi lahko privošči kakovostno slovensko hrano. "Potrebno se je zavedati, da je cenena hrana proizvedena v tujih obratih, ki so specializirani za proizvodnjo hrane v kategoriji najnižjih cen. Takšna hrana se na policah znajde samo zato, da je najcenejša v kategoriji in od take hrane je treba bežat," meni Kuhar.

Se potrošniki zavedamo, kaj jemo? Jemo lokalno, sezonsko, zdravo? Kljub temu, da se delež potrošnikov, ki kupujejo slovensko hrano, iz leta v leto povečuje, na leto uvozimo za 1,6 milijarde evrov hrane. Na naših trgovskih policah je vse več cenenih izdelkov. Po njej posegajo predvsem tisti, ki zaradi različnih okoliščin pri izbiri živil gledajo predvsem na ceno. Posledice slabih prehranjevalnih navad so že vidne, najbolj ogrožena skupina pa so otroci. Problematiko bodo načeli v oddaji Posebna ponudba v torek, 10. januarja 2017 ob 17:25 na 1. programu Televizije Slovenija.