Cene hrane in brezalkoholnih pijač so se v 17 letih zvišale za dobrih 72 odstotkov. Alkoholne pijače in tobak so bili v začetku 21. stoletja cenejši kar za 159 odstotkov, stanovanjski stroški, voda, elektrika, plin in druga goriva za domačo rabo za 118 odstotkov, gostinske in hotelske storitve za 97 odstotkov, izdelki in storitve v skupini izobraževanje pa za 80 odstotkov. Cene oblačil in obutve so se dvignile za blizu sedem odstotkov, več nas staneta tudi zdravstvo in transport. Dražji so tudi osebni računalniki, zabavna elektronika, časopisi in knjige, pohištvo ter počitniški aranžmaji.

Cena košarice izdelkov v Sloveniji in Italiji

V Italiji, kjer je povprečna plača za tretjino višja kot v Sloveniji, so cene izdelkov primerljive. To smo najprej preverili v trgovini v Sežani, nato pa še čez mejo, v Trstu. Nakupovalni listek je bil enak, iskali smo čim bolj primerljive izdelke. In račun: za liter trajnega mleka, šest jajc, pol kilograma testenin, poltretji kilogram krompirja, liter sončničnega olja, liter pomarančnega soka, 25 dekagramov sira, kilogram pomaranč, paket svinjskega kareja, pol hlebca belega kruha in zobno pasto smo v Sežani odšteli slabih, v Trstu pa dobrih 25 evrov. V Italiji smo več plačali za kruh, mleko in jajca, v Sloveniji pa za testenine, sok, sir in zobno pasto. Slednja je bila pri sosedih za skoraj 60 centov cenejša. Pod črto pa smo na tej in oni strani meje za nakup plačali približno isti znesek. Vse lepo in prav, če se ne bi močno razlikovale tudi nekatere druge številke. Povprečna plača je bila lani v Italiji višja za 500 evrov. Urna postavka skoraj za dobrih šest. Na boljšem so tudi italijanski upokojenci. Lani so vsak mesec v povprečju na račun prejeli 1039, slovenski upokojenci pa le 621 evrov.

Povprečna plača v Sloveniji julija dobrih 1.070 evrov

Preverili smo, kako se v Sloveniji živi s povprečnimi prihodki. Odgovor ni enoznačen. Kot nam je povedala režiserka Ivana Djilas, samozaposlena v kulturi, ki ima dva šoloobvezna otroka, soprog je glasbenik, živijo bolj kot ne iz meseca v mesec. "Po veliko letih dela z relativno dobrim zdravjem, se pravi, da lahko veliko delam, v gospodinjstvo pa prispevava dva, dosegava na ta način recimo nek srednji sloj življenja." Prihodki so odvisni od projektov in niso redni; družina odplačuje kredit za stanovanje, ki je obenem delovni prostor, dva avtomobila sta zaradi narave dela nuja, dodatno breme je fizioterapija za enega od otrok. "V glavnem smo srečni, ko lahko poravnamo vse obveznosti," pravi Djilasova in dodaja, da so počitnice za tipičen "sezonski poklic", saj gledališča poleti zaprejo svoja vrata, priboljšek, ki ni dosegljiv vsem. "Če čez poletje delamo, lažje preživimo poletje, to pomeni, da ne moremo na počitnice, če pa ne delamo, imamo pa čas za počitnice, ampak nimamo denarja za počitnice, tako da so te počitnice ena taka frustracija vsako leto."

Mladi zadovoljni, a ne morejo do stanovanja

Doktorski študent medicinske fakultete, zaposlen kot mladi raziskovalec, nam je povedal, da je s plačo, ki znaša nekaj manj kot tisoč evrov in je torej nekoliko nižja od slovenskega povprečja, zadovoljen. Stanovanjski in življenjski stroški odnesejo dve tretjini prihodkov. "Preostanek, ki ga privarčujem, namenim za kakšne počitnice, privoščim si jih nekje dvakrat na leto," pove sogovornik, ki dodaja, da razmišljanje o lastnem stanovanju ostaja pobožna želja. "Ne predstavljam si nakupa svojega stanovanja brez pomoči staršev, velik dodaten strošek bi mi predstavljal avtomobil, ki ga trenutno nimam. Imam pa to srečo, da živim v Ljubljani, kjer je na voljo veliko alternativ." Sogovornik nam je tudi povedal, da je njegov socialni položaj v primerjavi s položajem nekaterih njegovih kolegov bistveno boljši, saj mnogi kljub doseženi visoki izobrazbi ne uspejo dobiti službe, čeprav se bližajo 30. letom.

Četrtina upokojencev pod pragom revščine

Za komentar kakovosti življenja smo prosili tudi upokojenko iz Medvod, ki sicer prejema pokojnino, bistveno višjo od povprečne. Ta je julija znašala okoli 640 evrov. "Glede na to, da sem se na starost lotila prenove hiše, živim na limitu. Vsak mesec se znajdem na limitu. Ampak na to sem se zdaj kar navadila. Vendar sem zadovoljna," pravi Marija Tome, ki svoje vsakodnevne potrebe prilagaja zmožnostim, v trgovini sicer ne izbira nujno najcenejših izdelkov, a je pozorna na ceno. "Največji strošek je energija vključno z elektriko, kurjava, avto. Jaz sem že razmišljala, koliko bi privarčevala, če bi avto dala na stran. In hrana. Mislim, da je to eden največjih stroškov, bi jo kar dala zraven." Kje so šele tisti – med upokojenci je takih kar četrtina – ki zaradi nizkih pokojnin živijo pod pragom revščine. Podobno je tudi z mnogimi zaposlenimi. Ali kot se je nedavno slikovito izrazila izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andreja Poje: "Sramotno je, da morajo ljudje, ki delajo 174 ur na mesec, iskati pomoč človekoljubnih organizacij, da sploh lahko preživijo."