Mama najstnika Maja Bajželj pravi, da je njen sedemnajstletni sin zaradi disgrafije že v preteklosti imel nekaj učnih težav. Kljub temu je šolsko leto vedno končal z dobrim uspehom. Lani se je prepisal na drugo srednjo šolo. Po mesecu in pol se je začelo šolanje na daljavo, zato je bilo časa za spoznavanje in tkanje prijateljskih vezi z novimi sošolci veliko premalo, je prepričana. Kmalu so se začele prve težave. "Sin mi je povedal, da se prek zaslona ne more naučiti ničesar, da si nič ne zapomni, motivacija mu je iz dneva v dan padala, smisla ni našel, veselja ni imel. Mešali so se jeza, žalost, stiska, ni bilo strukture, ni bilo reda. Jezen je bil tudi zato, ker se ni smel družiti s prijatelji, saj mladim v teh letih prijatelji pomenijo največ." Sinova jeza se je sčasoma prelila v agresivno vedenje, pripoveduje Ljubljančanka: "Tudi udaril je kam, kaj poškodoval v stanovanju. Vse to je izviralo iz globoke bolečine, iz stiske." Novembra je za sina in tudi zase poiskala strokovno pomoč, a po dveh mesecih se je najstnik odločil, da na terapije ne bo več hodil. Kmalu po vrnitvi v šolske klopi je sogovornica zbolela za covidom-19, kar je pomenilo, da je moral sin v desetdnevno karanteno. Po tem je nad šolo obupal. "Še danes me zaboli, ko pomislim na to, a tako se je odločil," še pove obupana mama, ki je prepričana, da je sinova stiska posledica dolgotrajne izolacije od prijateljev in šolanja na daljavo.

Mladi ne pridejo do strokovne pomoči

Da je šolanje na daljavo pustilo posledice pri številnih dijakih, pove tudi maturantka Gimnazije Vič. "V določenem trenutku smo hoteli že vsi obupati, vsega smo imeli dovolj, nismo več vedeli, kako naj pomagamo družbi s tem, da smo doma, če s tem ne pomagamo sebi," je pojasnila Maja Kalin, predsednica Dijaške organizacije Slovenije, in povedala, da so nekateri dijaki čutili globljo duševno stisko, anksioznost, depresijo, pri nekaterih so se pojavile tudi samomorilske težnje. "Najhuje pa je, da pri tem nismo imeli pomoči, saj je do strokovnjaka zaradi preobremenjenosti sistema praktično nemogoče priti." Razlog tiči v tem, da se je med epidemijo število urgentnih napotitev k otroškim psihiatrom podvojilo. "Podatki stroke kažejo, da se je za 50 % povečalo število mladostnikov, ki poskušajo narediti samomor, in za 50 % takih, ki imajo težave in motnje hranjenja," je zaskrbljena Jožica Maučec Zakotnik, vodja programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravja 2018–2028 na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Preobremenjeni so tudi šolski svetovalni delavci, ki so po besedah specialistke psihiatrije za duševno zdravje otrok in mladostnikov Melite Bokalič odločilni za njihovo duševno zdravje. "Pedopsihiatri tega ne bomo mogli rešiti. Največja moč je v rokah staršev in okolja, v katerem otroci živijo, to pa so šole, učitelji in svetovalne službe, ki otroka vidijo v vsakdanjem okolju."

Več o tem so povedali v oddaji Koda. Celotno oddajo si lahko ogledate v spodnjem videu!

Zaskrbljeni šolski svetovalci ob koncu šolskega leta

Predsednica šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavec vidi poglavitno težavo v tem, da v zdravstvu ni dovolj strokovnjakov za razreševanje težav, ki jih opazijo v šoli. "In ker ne pridejo pravočasno do pomoči, se stiske mladih stopnjujejo in se lahko resno zapletajo." Svetovalne službe pogosto prevzamejo vlogo spremljanja teh dijakov, a za kaj več so tudi te kadrovsko podhranjene. "Zmanjka nas tam, ko je treba dijakom že tukaj ponuditi svetovanje, to pa zato, da se stiska ne stopnjuje, in zato, da bi vzgojitelje in učitelje podpirali pri tem, da lahko tudi sami učinkoviteje ali pa v večji meri pomagajo otrokom in dijakom v stiski." Da se ne bi razmere še poslabšale, so strokovnjaki pozvali vlado k takojšnjemu ukrepanju, odziva po njihovih besedah ni bilo. "Mi smo pričakovali, da nas bo predsednik vlade povabil na pogovor, da mu povemo, kakšne so težave in kakšne so rešitve ter da tukaj res ne moremo več prepuščati posameznemu ministrstvu, da se bo čisto sporadično odzivalo, ampak da bi se morala nemudoma vsa tri ministrstva – za šolstvo, delo in zdravje – sestati in pripraviti načrt ukrepanja," je jasna Maučec Zakotnikova. "Za zdaj smo po vseh teh prizadevanjih prišli do enega srečanja, kjer smo izvedeli, da se strategija na tem področju ne pripravlja in da za prihodnje šolsko leto pravzaprav ni nobenih načrtov za okrepitev šolskih svetovalnih služb," je razočarana Ajda Erjavec, ki je sredi junija protestno odstopila z mesta šolske svetovalne delavke na Gimnaziji Vič.

Mladostnikom bi bilo treba na pomoč priskočiti že med poletnimi počitnicami

Otrok v stiski med počitnicami ne bi smeli pustiti samih. "Organizirati bi morali vsakovrstne športne in rekreativne programe in ti bi morali biti dostopni v vsaki vasi," je prepričana Jožica Maučec Zakotnik. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da se zavedajo resnosti razmer in zaradi tega na tem področju izvajajo več dejavnosti. "Takšni so že na primer centri za družine po javnem razpisu, ki je bil objavljen konec lanskega leta. Marca so začeli delovati novi centri za družino. Glavne dejavnosti dvanajstih centrov za družino so: pomoč družinam, izvajanje delavnic in počitniških dejavnosti, zelo močno je poudarjeno tudi psihosocialno svetovanje družinam in otrokom," je pojasnil Dušan Mikuž z direktorata za družino na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ob tem je omenil še večgeneracijske centre, ki se posvečajo ranljivim skupinam, in počitniško varstvo otrok. S šolskega ministrstva pa sporočajo, da so med epidemijo dejavno sodelovali v Operativni skupini za izvajanje psihološke pomoči v razmerah epidemije pod okriljem NIJZ-ja ter da so zasnovali nacionalno evalvacijsko študijo o vplivih izobraževanja na daljavo. Prvi rezultati študije naj bi bili znani konec avgusta, na njihovi podlagi pa bodo načrtovali nadaljnje ukrepe. A to je premalo in prepozno, meni stroka: "Če ne bomo ukrepali takoj, bo epidemija na področju duševnega zdravja trajala zelo dolgo. Za duševno zdravje pa seveda cepiva ni," je še opozorila Maučec Zakotnikova.