Kako bo nova protitobačna zakonodaja učinkovala na zmanjšanje kajenja pri nas, smo se pogovarjali s Kristino Maurer-Stender iz Svetovne zdravstvene organizacije in pomočnikom direktorja največje nevladne organizacije na svetu, Kampanje za otroke brez tobaka (Tobacco Free Kids Campaign), Robertom Eckfordom, ki sta se te dni mudila v Sloveniji.

Slovenija se je pri pripravi predloga nove zakonodaje na področju uporabe tobaka in tobačnih izdelkov odločila, da bo poleg evropske direktive sprejela še nekaj dodatnih ukrepov, kar jo postavlja ob bok državam z najstrožjo tobačno zakonodajo na svetu.

Kristina Maurer-Stender: Slovenija je izbrala celosten pristop in ni edina. Kar nekaj držav v Evropi se je odločilo za podoben način zmanjševanja števila kadilcev. Gre za to, da ne boste uvedli le visokih trošarin, ki vodijo do visokih cen tobačnih izdelkov, ali pa prepovedali kajenje na javnih mestih, ampak je Slovenija k problematiki pristopila bolj celostno. To je najbolj učinkovit pristop.

Robert Eckford: Res je, da je bil do zdaj tak zakon sprejet samo v Avstraliji, ampak Slovenije ne bi smelo skrbeti, da bo poleg Avstralije edina. Veliko je držav, ki bodo kmalu sprejele podoben zakon. Velika Britanija, Francija, Irska in Madžarska ga bodo zagotovo sprejele do maja. Norveška načrtuje sprejetje podobnega zakona v oktobru, v Čilu in na Novi Zelandiji je v parlamentarni obravnavi, zelo intenzivno predlog pripravljajo v Kanadi. Tako da Slovenija ne bo osamljena.

Tobačna industrija zakonu, razumljivo, nasprotuje. Menijo, da bo enotna embalaža dala zagon črnemu trgu. Tihotapci cigaret pa bodo imeli veliko manj dela s ponarejanjem embalaže. Menijo tudi, da gre pri enotni embalaži za grobo kršenje intelektualne lastnine.

Robert Eckford: Razlog, zakaj tobačna industrija tako močno nasprotuje enotnemu pakiranju, je jasen, nasprotujejo mu zato, ker vedo, da bo učinkovalo. Zakaj bi bili drugače proti? Enotno pakiranje bo vplivalo na njihov profit in zmanjšalo bo kajenje. Nihče ne govori, da bo samo enotna embalaža zmanjšala število kadilcev. A ne deluje v izolaciji, je le eden od ukrepov, ki pomagajo.

Kristina Maurer-Stender: Slovenija ima vizijo, da bi nekega dne postala država brez tobačnih izdelkov. Država brez tobaka pa na globalni ravni pomeni, da je odstotek ljudi, ki v državi kadijo, pet odstotkov ali manj. Tega ni dosegla še nobena država na svetu. Vemo pa, kakšni ukrepi so potrebni in ti so vključeni v predlog slovenskega zakona. Enotna embalaža, ki je zelo vroča debata v slovenskih medijih, je le eden od ukrepov. Tu je še prepoved kajenja v avtomobilih v prisotnosti otrok, prepoved kajenja v parkih in na otroških igriščih, ki je pomembna zato, da zaščitimo naslednje generacije, ki, upamo, ne bodo kadile in ne bodo odvisne. Potem so tu še višji davki, ki so prav tako predmet burne debate. To so torej ukrepi, ki bodo pomagali vladi, pa tudi drugim vpletenim stranem, da bi uspeli ta zakon implementirati, ko bo enkrat sprejet.

Trenutno v Sloveniji pokadimo okoli pet milijard cigaret letno, Slovenija si je zadala cilj, da do leta 2025 zmanjša število letno pokajenih cigaret za tretjino. Je ta cilj dosegljiv?

Kristina Maurer-Stender: Na podlagi naše simulacije bi Slovenija, v kolikor bi bil takšen predlog zakona sprejet, takšen kot je, brez kompromisov, saj je zakon zelo strog, v petih letih dosegla za 27 odstotkov manj odraslih kadilcev, kot jih ima zdaj. Rezultati močne akcije lahko v nekaj letih pripeljejo Slovenijo, pa tudi druge države, ki bodo sprejele podobno zakonodajo, do ogromnih zdravstvenih učinkov. Ko ljudje manj kadijo, so bolj zdravi in v končni fazi manj stanejo državo oz. njen zdravstveni proračun.

Robert Eckford: Vemo, da učinkuje zaradi dokazov iz Avstralije, ki je pred kratkim izdala Poročilo o učinkovanju izvajanja protikadilskega zakona. Vsi kazalniki kažejo, da se kajenje zmanjšuje hitreje kot pred uvedbo enotne embalaže. Če imate že prepoved reklam, prepoved sponzorstva in promocij, zakaj bi dovolili tobačni industriji, da se reklamira skozi embalažo? To je le smiseln naslednji korak v napredni regulaciji zmanjšanja kajenja, ki se prodaja skozi reklamiranje. Zakaj je to pomembno? Ker bo delovalo. Ne bo preprečilo kajenja, bo pa znižalo število kadilcev skupaj z vsemi ostalimi predvidenimi ukrepi.

Za zdravljenje bolezni, ki so posledica kajenja, se iz naslova trošarin in DDV od prodanih tobačnih izdelkov ne nameni nikakršnih sredstev. Država za sofinanciranje programov za preprečevanje začetka kajenja, posebej pri mladih, in za programe opuščanja kajenja namenja približno 70.000 evrov na leto. Za primerjavo, sosednja Avstrija porabi za osveščanje o škodljivosti kajenja 12,5 milijona evrov na leto.

Kristina Maurer-Stender: Slovenija je manj uspešna pri tako imenovanih javnih kampanjah. Komunikacija z volivci, ki oblikujejo javno mnenje v državi, je zelo slaba, saj ti ne vedo, kaj tobak povzroča odraslim, kaj povzroča otrokom, ki so tobaku izpostavljeni. Ti vplivi so zelo negativni. Šele ko to veš, se lahko odločiš, da boš prenehal kaditi. Ljudje bi morali vedeti, kaj tobačna industrija počne in zakaj. V Sloveniji je moč zaznati močno nasprotovanje interesov med zdravstveno in tobačno politiko, ki temelji na profitu. Javnosti je potrebno povedati, zakaj se Slovenija odloča za tak zakon, kaj je na tehtnici. V Sloveniji zaradi uporabe tobačnih izdelkov vsak dan umre 10 ljudi, okoli 3.600 ljudi na leto, in mislim, da lahko strinjamo, da je že ena žrtev zaradi nečesa, čemur se lahko izognemo, preveč. Mislim, da je javna debata o tem, zakaj se je vlada odločila za sprejem tega zakona, pomembna zato, da dvigne podporo javnosti za sprejem strogega protikadilskega zakona.