Tako pravi znanstvenica in raziskovalka Janja Stergar, s katero smo se pogovarjali v okviru projekta Uspešna Slovenija. Doktorica znanosti, ki je trenutno zaposlena kot raziskovalka na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, je ena izmed treh dobitnic nagrade za ženske v znanosti, njeno področje raziskovanja pa je kemija.

Za začetek nekaj osnovnega. Zakaj imate radi kemijo?
Kemija mi je bila že v osnovni šoli predstavljena na zelo zanimiv način in ta všečnost se je samo še stopnjevala. Je povsod okrog nas in ne glede na vse, kar smo do dandanes že odkrili, v sebi skriva še veliko neznanega. Ta skrivnostnost in želja po odkrivanju nečesa novega, boljšega za človeka, me v povezavi s kemijo fascinira in mi daje elan za nova in nova raziskovanja.

Prebrala sem, da je vaš moto tisti znani, da volja vedno najde pot? Zakaj ste ga izbrali? Imate osebno izkušnjo, ki to potrjuje?
Življenje nas vodi po različnih poteh, nekatere so ravne, spet druge so vijugaste, tretje strme in četrte vodijo po hribu navzdol ali navzgor ... In včasih so poti naporne in zahtevajo ves naš čas, trud in predanost. V teh trenutkih se moramo marsičemu odreči in si zaželimo, da teh poti nikoli ne bi srečali. Sama sem prehodila že veliko takšnih hribov navzgor in navzdol in vedno je bila volja tista, ki je premagala še tako naporno, trnovo pot.

V obrazložitvi nagrade ženske v znanosti 2014, katere prejemnica ste, piše, da ste proučevali magnetne nanodelce na osnovi zlitin niklja in bakra ter zlitin niklja in kroma za uporabo v samoregulativni magnetni hipertermiji. Vemo, da gre za možnost ciljanega zdravljenja raka, a vendar, lahko nekoliko bolj poenostavljeno pojasnite, za kaj gre pri vašem raziskovanju?
Proučevali smo materiale na osnovi zlitin niklja in bakra ter niklja in kroma za uporabo v samoregulativni magnetni hipertermiji. To je alternativna in obetavna metoda zdravljenja rakastih celic na osnovi segrevanja obolelega tkiva, pri čemer se uničijo rakaste celice z minimalno poškodbo zdravih celic. Odkrito je namreč bilo, da magnetni nanodelci pod vplivom zunanjega magnetnega polja spreminjajo energijo tega polja v toplotno energijo, imajo ogrevalni učinek. Glavni cilj je torej bil pridobiti magnetne nanodelce, ki bodo imeli tako sestavo, da se bodo pod vplivom izmeničnega magnetnega polja segrevali do območja temperatur med 42 in 46 °C. V tem temperaturnem območju namreč rakaste celice propadejo, medtem ko zdrave ostanejo nepoškodovane oziroma je ta poškodba minimalna. Težava materialov, ki so bili do zdaj odkriti, je v tem, da se grejejo do zelo visokih temperatur, kar pomeni zelo zapleteno temperaturno regulacijo. Mi smo uspeli sintetizirati material s takšnimi lastnostmi, ki se greje do temperature 46 °C. S tem sem sama nekako svoj del zaključila, nadaljnja raziskovanja pa seveda še vedno potekajo. In nadejam se, da smo s tovrstnimi raziskavami dodali svoj prispevek k izboljšanju zdravljenja rakastih celic, z minimalno poškodbo zdravih celic.

Ste znanstvenica s področja kemije, vaše raziskovanje bo imelo pozitivne posledice na področju medicine in zdravljenja, torej povsem "človeškega" področja. Kako je s prepletanjem različnih vej znanosti pri raziskovanju? Verjetno je treba vedno razmišljati širše, zunaj "ozkega" okvira svojega področja, če želiš kaj doseči?
Mislim, da je prepletanje različnih vej pri našem načinu raziskovanja, torej v znanosti, nujno. Ni je namreč stvari oziroma raziskovalnega področja, ki bi zahtevalo zgolj eno, ozko vejo področja. Naravoslovne vede so tako ali tako medsebojno močno povezane, je pa danes tako, da si ljudje vse bolj prizadevamo za to, da bi se tudi družboslovje tako ali drugače dejavno povezovalo in prepletalo z naravoslovjem.

Ste vi pri raziskovalnem delu, o katerem govoriva, imeli v mislih bolnika z rakom, ki mu lahko vaša dognanja pomagajo, ali je pri vašem delu nujno morebitna čustva odložiti na stran, saj se do rezultatov pride le tako?
Sem človek, ki mu je vsekakor mar za sočloveka. Ko nekaj delaš in raziskuješ v tej smeri, da bodo rezultati tvojega dela nekoč koristni za širšo množico ljudi in ne bodo rezultati tvojega dela po zaključku zgolj obležali v predalu, takrat motivacija sploh ni vprašljiva. Občutek, da delaš nekaj, kar bo nekomu morda nekoč rešilo ali podaljšalo življenje, je tisti, ki te spodbudi za takšno delo. Na začetku te čustva ponesejo in ti dajo zagon za delo in trud. Pozneje se ta čustva pretopijo v delo, delo in še enkrat delo ...

Je nedavni dosežek Instituta Jožef Stefan v čemer koli podoben vašemu raziskovanju? Tam so namreč zapisali, da so razvili postopek sinteze nanodelcev železovega oksida, ki omogoča dobro kontrolo njihove velikosti. Zapisali so, da so z nanodelci pripravili nanokompozite, ki vsebujejo magnetne nanodelce v polimerni matrici in da so takšni nanokompoziti primerni za stabilizacijo poškodovanih vretenc hrbtenice ob rakavem obolenju in omogočajo dodatno zdravljenje z magnetno hipertermijo.
Z dosežkom IJS-ja in njihovim načinom je vsekakor mogoče potegniti določene vzporednice, čeprav se za zdaj še nisem posebej poglabljala v njihove rešitve in pridobljena spoznanja. Drugače pa sem sama zelo vesela, ko slišim kakšno podobno novico, kjer še nekdo drug razmišlja v podobni smeri in poskuša na sodobnejši, boljši in učinkovitejši način izboljšati odstotek uspešnosti zdravljenja rakavih obolenj. Še posebej sem vesela, da smo do takšnih rešitev sposobni priti pri nas "doma" in to kljub dejstvu, da je vrhunska znanost v današnjih časih v naši državi zelo podcenjena. Položaj pri nas je dandanes žal takšen, da vrhunsko znanost zapostavljajo tisti, ki v naši državi odločajo o sredstvih, katera se za takšne stvari namenjajo. Politika namreč išče takšne rešitve za gospodarstvo, ki bodo pozitivne rezultate prinesli čez noč, zanemarja pa dolgoročno uspešnost in znanost za prihodnost.

Kako pomembno je vedeti, kaj delajo drugi? Predstavljam si, da je to, če dva neodvisna raziskovalca potrdita/ovržeta isto stvar, lahko samo pozitivno, saj gre za dvakratno potrditev. Ali je pač drugače in si znanstvenik reče, to delajo že tam, bom jaz nekaj drugega?
Pomembno je spremljati okolico in iz nje črpati informacije, ki ti pri tvojem delu lahko koristijo. Vemo namreč, da znanost temelji na pridobivanju novih znanj, katera potrjujejo ali negirajo obstoječa znanja. V naravoslovju je toliko specifike in nekih, na rezultate vplivajočih parametrov, da je skoraj nemogoče reči, da nekdo opravlja isto delo. Zato običajno znanstvenik stremi za svojimi cilji, neoziraje se na okolico in na dejstva, da so se podobne stvari že raziskovale ali se nekje drugje raziskujejo.

Kako kot doktorica znanosti in znanstvenica s področja kemijskih tehnologij ocenjujete stanje na tem področju. Ker je manj izpostavljeno, kot je npr. medicina, o njem tudi manj govorimo. Je odnos države do tega področja (v smislu npr. financiranja raziskav ...) zadovoljiv?
Žal je stanje pri nas tragično, če ne že kar alarmantno. Tukaj nimam v mislih zgolj kemijske tehnologije, ampak znanosti na splošno. Imamo ogromen potencial v kakovostnem, marljivem in sposobnem kadru, kateremu pa trenutna politično-gospodarska situacija ne uspe slediti. Če se konkretno osredotočim na sofinanciranje raziskav, je, po mojem mnenju, država na tem področju zaspala že pred leti. Država je znanost želela krepiti predvsem z evropskimi sredstvi, namesto da bi zagotavljala večino sredstev iz lastnega žepa. Tako smo v veliki meri primorani v to, da rezultate svojega dela predajamo tujim partnerjem in tako posledično krepimo tuja podjetja in zmanjšujemo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Če sva zdaj govorili o dosežkih s področja kemije, pa je vendar res tudi, da je kemija za veliko ljudi predvsem veda, ki se ukvarja z nevarnimi snovmi. Če vzamemo primer iz vsakdanjega življenja; za kakšen prehrambni izdelek, ki ga vzamemo s police v trgovini, po branju deklaracije "laično ugotovimo, da je čista kemija" in ga ne kupimo, ker verjamemo, da nam bo škodil, čistila, šamponi, mila in barve za lase so kemija, pri katerih moramo "paziti" ... Pa saj imamo prav, mar ne? Tudi to je kemija. Lahko prosim pokomentirate? Kako "strah" bi nas moralo biti takšne kemije?
Kot sem že v uvodu omenila, je kemija vsepovsod okrog nas in nas nezavedajoče spremlja na vsakem koraku, v vsakem trenutku. Če se osredotočim na izdelke na policah trgovin, jih resnično veliko vsebuje t. i. kemijo. Ne bi se pa strinjala, da jih ne kupujemo. V veliki večini jih vseeno kupujemo, zakaj? Ker marsikomu žal položaj ne dopušča branja deklaracije, ampak je zgolj cena tista, ki je odločilna za neko odločitev o (ne)nakupu. Omenjeni primer je zgolj eden izmed številnih. Ne bi nas smelo biti strah takšne kemije, ampak marketinga, ki nam to kemijo nosi na police in s teh polic pozneje v naše nakupovalne vozičke.

Katero pa je vaše najljubše področje te znanosti in zakaj?
Težko bi se opredelila samo za eno področje. Na kemijo gledam kot na skupek različnih področij. Vsakič znova me marsikaj preseneti, fascinira. Kot takšna mi je morda še najbolj priljubljena znanost, ki temelji na lastnostih in poznavanju nanomaterialov. Nanotehnologija se namreč zelo širi in nam v bližnji prihodnosti nudi neslutene tehnične in komercialne zmožnosti in priložnosti.

Po podatkih Evropske komisije je skoraj polovica doktorjev znanosti žensk. Čisto drugače pa je, ko zbiramo številke o znanstvenicah na pomembnejših položajih. Zakaj mislite, da je tako in kakšna je vaša izkušnja znanstvenice v (še vedno večinoma moški) znanstveni sferi?
Pomembnejši položaji zahtevajo precej več časa in odpovedovanj, kar sama štejem za enega izmed ključnih vzrokov nesorazmernosti moških in žensk na vodilnih položajih. Ženske med drugim rojevajo, imajo drugačne prioritete, so morda tudi manj karierno obremenjene ter pogosto odločene postavljati družino pred visokim položajem. Moje osebne izkušnje govorijo v korist ženskam, saj sem do zdaj delovala v kolektivih, kjer so ženske zasedale pomembnejše položaje, prav tako je v korist ženskam govorila struktura zaposlenih glede na spol.

Kakšne so vaše izkušnje z iskanjem zaposlitve? Kot mlada znanstvenica, doktorica znanosti in uspešna raziskovalka bi pričakovali, da bi se laboratoriji pulili za vas. Je res tako, ali je slovenska resničnost drugačna?
Če bi bila v tujini, recimo v ZDA, bi verjetno res lahko samo čakala in spremljala, kako se zate pulijo številne multinacionalke. Žal je pri nas slika precej drugačna in hitro padeš na realna tla, kjer se hitro zaveš, da ti morda doktorat prej predstavlja breme kot pa prednost na trgu dela, še posebej na našem, štajerskem področju.

Se vidite tudi na delu v tujini? Ste že tehtali prednosti in slabosti selitve v drugo državo?
Slovenija mi je omogočila 20 let "brezplačnega" šolanja in izobraževanja. Zdaj želim s svojim delom državi nekaj vrniti in delno pripomoči k boljšemu jutri za prihodnje generacije. Ljudi v tujino žene predvsem želja po višjih zaslužkih, medtem ko je pri meni denar sekundarnega pomena. Družina, prijatelji in nekaj malega patriotizma so tisti jeziček na tehtnici, ki vedno znova odtehtajo v korist temu, da je "doma" vseeno najlepše. Upam, da bo tudi država začela konkretneje razmišljati v tej smeri in načrtno izkoriščati kadrovski potencial, ki ga premoremo in tako preprečiti "beg možganov" iz Slovenije.

Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Dajmo konkretno izkoristiti potencial, ki ga premoremo. Tisti, ki imajo v državi možnosti in pristojnosti sprejemati odločitve na najvišjih "instancah", naj delajo razumno in v dobrobit celotne skupnosti. Vrnimo ljudem zaupanje in vero v uspešno Slovenijo, ki ni ne leva in ne desna, ne modra in ne rdeča, ampak preprosto naša. Naši cilji naj bodo visoki, a vendar realni. Naj nam ne bo izziv postati "druga Švica", ampak naj bo izziv postati "druga Slovenija".