"Nekako tako, kot če bi združili vse velike slovenske inštitute in jih bolje povezali," pojasnjuje 19-letni fant, ki je še letos sedel v šolskih klopeh II. mariborske gimnazije, okoli vratu pa si je obesil že številna priznanja.

Postal je slovenski državni prvak v pomnjenju, z mednarodne kemijske olimpijade v Moskvi se je letos vrnil s srebrno medaljo, lani pa je v Washingtonu osvojil bronasto medaljo. "Ni tako preprosto razmišljati pet ur neprekinjeno," priznava dobitnik odličij v močni mednarodni konkurenci, ki je sicer velik perfekcionist.

Tako je postal zlati maturant - na mednarodni maturi je dosegel 43 od 45 možnih točk - a pravi, da z rezultatom ni preveč zadovoljen, ker bi bilo lahko še boljše. "Načeloma nisem zadovoljen z nečim, kar ni najboljše," pravi.

Boji se tudi, da v domačih logih ne bi mogel do konca razviti svojih zmožnosti: "Morda se tudi o znanosti v Sloveniji premalo piše. Večina nas ve, koliko je Messi dolžen davkov ali kakšno pričesko ima Ronaldo, vendar bi imeli nemalo težav našteti deset slovenskih odkritij." Prav zato se mu je tudi porodila ideja o skupnem centru za slovenske talente, saj je v Sloveniji dovolj daru in želje, da se izkažemo.

Celoten pogovor z mladim slovenskim fizikom si preberite spodaj!

Letos ste se udeležili mednarodne kemijske olimpijade v Moskvi in osvojil srebro. Na kratko, kako je tako tekmovanje sploh videti? Koliko dni ste tam, koliko časa traja reševanje testa, kdaj so potem znani rezultati ...
Tekmovanje traja skupno deset dni in je razdeljeno na praktičen del, ki šteje 40 odstotkov in se piše četrti dan, ter teoretičen, ki prinese 60 odstotkov h končni oceni in je na sporedu šesti dan. Oba pa trajata po pet ur. Samo reševanje nalog je sicer osrednja dejavnost, ampak nekakšen dogovor med organizatorji je, da se bi udeleženci čim manj časa ukvarjali z mislijo na tekmovanje. Zato so vsi dnevi pred testi zapolnjeni z ekskurzijami in ogledi, da sploh ni možnosti, da bi kdo imel učbenike v roki (čeprav marsikateremu Azijcu to še vedno uspe). Pozneje se predvsem družimo. Zadnji, deseti dan, pa nato na slovesni podelitvi izvemo rezultate in prejemnike medalj.

Ali se tekmovalci na olimpijado uvrstijo prek državnih tekmovanj ali vas prijavijo profesorji, se sami ali kaj drugega? Kako se je sestavila ekipa, ki je zastopala Slovenijo?
Tako kot v drugje, tudi pri nas vse poteka postopoma, prek več stopenj. Kemijska fakulteta v Ljubljani organizira več tako imenovanih izbirnih testov, preko katerih se ekipa izbere. Na prvega se lahko prijavi največ pet dijakov iz vsake šole. Nato pa po prvem testu izberejo najboljših 20. Nato sledijo priprave, ki so po navadi ob sobotah, in drugi izbirni test, kjer jih odpade deset. Po spomladanskih pripravah in tretjem testu jih ostane le še šest in po eksperimentalnem delu se izbere četverica, ki odpotuje na olimpijado.

Kaj ste pomislili v tistem trenutku, ko je predsednik ruskega nacionalnega odbora za pripravo nalog prof. Vadim Eremin izrekel stavek: "Med nami ni nikogar, ki bi znal rešiti vse naloge, zato vam za vaše dosežke iskreno čestitam."
Tudi sam jih nisem znal rešiti, zato sem se le smejal. Je pa ta izjava čisto logična, saj so naloge z vseh področij kemije. Verjetno pa ne obstaja človek na tem svetu, ki je neverjeten na celotnem področju te znanosti, kajti vsak doktor kemije je odličen le na enem ali največ dveh. Saj tudi nihče izmed tekmovalcev ni znal rešiti vsega. Tisti, ki so bili najbližje, pa imajo za seboj po več let specifičnih priprav samo na to olimpijado. Zavedati se moramo, da tekmovalci iz ''resnejših'' držav sploh ne hodijo v srednje šole, temveč se samo pripravljajo na ta tekmovanja in s tem samo na te specifične teme, ki so jih potrebovali.

Ali so vam kaj pomagale izkušnje z lanskega tekmovanja, ko ste v Washingtonu osvojili bronasto medaljo?
Seveda, verjetno je prav to bilo odločilno. Čeprav se morda sliši absurdno, vendar ni tako preprosto neprenehoma razmišljati pet ur zaporedoma. Če imaš že eno takšno izkušnjo za seboj, je vse lažje. Nasploh pa sem poznal celoten sistem tekmovanja in mi je bilo lažje.

Kako ste doživeli Moskvo in Rusijo ter Washington in ZDA?
Vsak organizator se bo potrudil, da po pokazal le blišč in se čim dlje izogibal realnega stanja. Na primer, Moskva sama po sebi je zelo lepa, gromozanska, in dobil sem občutek, da so jo že v srednjem veku vedeli, kakšno velemesto bo to zdaj. Toda ko enkrat prideš iz mesta, vidiš popolnoma drugačno stanje. Washington mi je bil osebno manj všeč, ker je bilo vse zelo strogo in resno. Že samo to, da se zvečer nismo smeli zadrževati na kampusu univerze v Marylandu, ker bi nas lahko prišli nadlegovati preprodajalci drog, pove dovolj.

Kaj pa vam je ostalo najbolj v spominu?
Verjetno sami udeleženci. Težko najdeš takšno zbirko različnih ljudi, ki razmišljajo zelo podobno kot ti, imajo podobne interese in podobne cilje v življenju.

Ali greste na olimpijado tudi drugo leto, v Vietnam - morda po zlato ali predvsem po nove izkušnje?
Žal ne morem, kajti najprej bom star že dvajset let in hkrati že obiskujem univerzo in sem s tem najlepši primer osebe, ki ji več ni dovoljeno sodelovati.

Že dvakrat ste se udeležili tudi državnega prvenstva v pomnjenju in postali celo prvak. Ste z naslovom prvaka že dosegli svoj cilj ali bi želeli še izboljšati svoj rezultat v posameznih tekmovalnih kategorijah - boste torej tekmovali še tretjič?
Na tekmovanje v pomnjenju ne gledam s tako tekmovalnega stališča. Res je, če že sodelujem, potem se potrudim, vendar nikoli si nisem rekel, da grem tekmovat, da bi zmagal. Obakrat je bilo tekmovanje v Mariboru in obakrat med počitnicami. Ker ni bilo boljšega dela, sem se šel zabavat. Enkrat mi je nato uspelo. Letos pa so tekmovanje prestavili na marec in nisem imel časa. Bi pa z veseljem tekmoval še tretjič.

Ali prijatelji sploh še želijo kartati z vami, glede na to, da ste na prvenstvu dokazali, da si lahko v 30 minutah zapomnite zaporedje 84 igralnih kart?
Upam, da. Je razlika med tekmovanjem in lahkotnim igranjem kart. Na tekmovanju je popolna tišina in si skoncentriran le na pomnjenje kart. Če pa igraš karte, misliš na dosti več stvari kot samo na to, ali je srčeva kraljica že padla.

Letos ste maturirali. Kako ste se odrezali in kako bi ocenili težavnost izpitnih pol?
Končal sem mednarodno maturo na II. gimnaziji Maribor. Dosegel sem pa 43 izmed 45 točk, s čimer nisem popolnoma zadovoljen, ker bi lahko bilo bolje. Načeloma nisem zadovoljen z nečim, kar ni najboljše. Glede težavnosti izpitnih pa nimam posebnega mnenja.

Na katero fakulteto ste se vpisali in kje se na svoji poklicni poti vidite v prihodnosti?
Trenutno sem na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in študiram fiziko, čeprav bi v življenju rad postal kemik. Za veliko ljudi je bila moja odločitev zelo čudna, ampak imam svoje razloge. Menim namreč, da je najprej treba obvladati osnove, preden začneš s podrobnostmi. In po mojem mnenju je fizika (skupaj z matematiko) osnova vsega okoli nas. In šele ko bom dovolj dober v fiziki, bom preklopil na kemijo, ki mi je sicer bolj všeč. Rad bi pa izdeloval nove snovi, ampak rad bi vedel, kako se izdelujejo, zakaj se tako izdelujejo, kako se obnašajo v naravi in zakaj jih lahko uporabimo. V glavnem rad bi vedel celotno sliko, in ne samo nekega majhnega detajla, s katerim se marsikdo zadovolji.

Ali ste kdaj resno razmišljali o selitvi v tujino?
Priznam, sem, vendar ne zato, ker bi mi v Sloveniji kaj manjkalo, temveč predvsem zaradi tega, ker se bojim, da tukaj preprosto ne moreš do konca razviti svojega potenciala. Morda se tudi o znanosti v Sloveniji premalo piše. Večina nas ve, koliko je Messi dolžen davkov ali kakšno pričesko ima Ronaldo, vendar bi imeli nemalo težav našteti 10 slovenskih odkritij. Vendar v Sloveniji je dovolj talenta in predvsem želje, da se izkažemo. Zato sem si nekako zadal za cilj, da bi v Sloveniji ustvarili nekakšen center, kjer bi združil vse slovenske talente in bi lahko nemoteno ustvarjali raziskave, ki bi povezovale vsa področja v naravoslovju (nekako tako, kot če bi združili vse velike slovenske inštitute in jih bolje povezali).