To, kar zagovarja, tudi živi in uresničuje v vsakdanjosti. Geografinja, okoljevarstvenica, prostovoljka, aktivistka, ena izmed pobudnikov največje slovenske prostovoljske akcije Očistimo Slovenijo Petra Matos je iskriva sogovornica, ki z žarom zagovarja svoja prepričanja in okoli sebe vidi ogromno projektov, ki bi se jih dalo uresničiti.

Javnosti ste postali znani kot ena izmed vodij projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki je leta 2010 in letos znova združil ogromno število ljudi, da so v svojem prostem času šli čistit okolico in odkrivat črna odlagališča odpadkov. Na noge spraviti 270.000 ljudi je izjemen dosežek. Kako nanj gledate z rahle časovne distance?
Pred dnevi sem bila na konferenci Očistimo svet, ki je bila v Rusiji. To, kar smo naredili v Sloveniji, je res fenomenalno. In ne gre le za organizacijsko ekipo, nas prostovoljce, ki smo vse skupaj organizirali. Akcija je pokazala, da imamo kot narod velik potencial, ljudje smo se pripravljeni povezati, če vidimo, da gre za pravo stvar. Veliko dobrega je v nas, potrebujemo le nekoga, ki bi nas povabil, potisnil. Saj ni treba, da so vsi ljudje vodje, a potrebuješ iniciatorje, ki bodo množico popeljali, da bo delala dobro.

Verjetno je veliko lažje reči: »Nič ne morem narediti!«, dvigniti roke in čakati, ali se bo samo kaj spremenilo. Velikokrat je priročen izgovor, da bi za to morala poskrbeti država. V vašem društvu Ekologi brez meja ne čakate, da bi stvari urejala država ali občina?
Da, mi predvsem delamo in nimamo toliko časa za govorjenje. Velikokrat ljudi ustavi ravno mišljenje, da je odgovornost države, da stvari uredi. Letos sem bila na izobraževanju o prostovoljstvu v Ameriki. Tam na to gledajo povsem drugače, že njihov pogled na človekovo usodo je drugačen – lahko sem revež, a je na meni, da bom nekaj iz sebe naredil. Zelo močno je tudi mišljenje, da je od ljudi samih odvisno, kakšna bo država. Vso to čakanje, da bo politika nekaj naredila, ne prinese nič dobrega. Svoje usode ne smemo preveč prepuščati drugim. Če bi vsak naredil, kar je v njegovi moči, bi bila Slovenija lahko veliko uspešnejša. V kriznih časih je potencial povezovanja še večji. Za premike potrebujemo aktiviste, ljudi z energijo, da spodbudijo kolesje.

Kljub temu pa so potrebne spremembe tudi na sistemski ravni. Ima slovenska politika posluh za takšne ideje, za predloge aktivistov, mladih, nevladnih organizacij, ki razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov?
Na začetku projekta Očistimo Slovenijo so nas vprašali, ali smo nori. Ko nam je šlo vedno bolje, pa se je tudi politikom zazdelo, da bi bilo dobro biti zraven. Naša interna šala je bila, da bomo vedeli, da smo uspešni, ko bodo začeli politiki trditi, da so oni pobudniki akcije. In res se je to zgodilo. Seveda ne moremo vseh metati v isti koš. Mnogi politiki in uradniki so pripravljeni pristopiti k dobrim stvarem. A velikokrat iz uradov na ministrstvih zeva nemoč. Tudi mi vemo, da se morajo stvari na sistemski ravni spremeniti, sploh glede divjih odlagališč, a kolikor se le da, poskušamo delovati med ljudmi. Verjamem, da lahko ogromno dosežemo s pristopom od spodaj navzgor. Na koncu bo politika vedno delala tako, kot je všeč množici. Zato je potrebno, da vsi podpremo dobre projekte, ljudi, ki se borijo, pa čeprav le s podpisom.

Naj navedem en primer. Naše društvo se je borilo, da bi uvedli okoljsko dajatev za plastične vrečke za enkratno uporabo, del te dajatve bi namenili tudi podjetjem, ki jih izdelujejo, da se prestrukturirajo. Ko smo prišli do ministrstva, so nam zatrdili, da bodo pozneje spreminjali celotno zakonodajo, ne le glede ravnanja z vrečkami. Tudi proizvajalci vrečk so pritisnili na ministrstvo in tako se na koncu ni zgodilo nič. Vzporedno pa smo začeli tudi z ozaveščevalno kampanjo in trgovci so ugotovili, da je popularno ne ponujati plastičnih vrečk, na blagajne so napisali, da z zavračanjem vrečk pomagamo skrbeti za okolje. Ugotovili so, da gre to njim v prid, saj si s tem zmanjšujejo stroške. Z medijsko odmevnim pristopom proti plastičnim vrečkam smo dosegli, da skoraj ni več trgovca, ki bi na blagajnah množično delil te vrečke. Pisal nam je jezen direktor družbe, ki izdeluje plastične vrečke, da mu je proizvodnja padla za 40 odstotkov. Zato je treba stvari tudi sistemsko reševati. Trajnostni razvoj mora upoštevati tako okolje kot tudi gospodarstvo in socialo – prav zato smo želeli, da bi del dajatve na plastične vrečke šel tudi industriji za prestrukturiranje, industrija je temu nasprotovala in si s tem naredila medvedjo uslugo. Ko enkrat trendi postanejo močni, ozaveščenost visoka, se pač morejo temu prilagoditi tudi proizvajalci.

Kot ekologinja zagovarjate čim tesnejšo povezanost ljudi z lokalnim okoljem, s pridelovalci hrane, z varčevanjem z energijo. Kakšne so vaše izkušnje, je to danes še vzdržno v večjih skupnostih?
Moje življenje je zelo spremenila izkušnja bivanja v ekovasi v Indiji, kjer živi okoli 2.000 ljudi. Delala sem kot prostovoljka, sadili smo drevesa in živeli do okolja povsem prijazno, pa vendar udobno in kakovostno. Tam sem spoznala, da se da živeti trajnostno že danes in da zato ni treba v jame. Zdi se mi, da smo prevečkrat sužnji našega potrošniškega, razsipnega načina življenja. Če imaš minimalno plačo, delaš tri dni na teden le za vzdrževanje svojega avtomobila s katerim se v glavnem voziš le v službo. Že z majhno spremembo načina življenja bi se lahko osvobodili tega sodobnega suženjstva. V urbanih skupnostih je veliko primerov, ko ima na primer cel blok skupaj pralnico, delijo si avtomobile, se ogrevajo na obnovljive vire, stavbe gradijo iz naravnih materialov, izmenjujejo si obleke, delajo na tem, da čim bolj zmanjšujejo porabo virov in s tem tudi privarčujejo ter bolj udobno živijo. Toliko je načinov, če bi le želeli in vedeli kako. Je pa treba čim več samoiniciative in dobrih zgledov.

Kaj bi bila torej po vašem mnenju prva stvar, ki bi jo v Sloveniji morali storiti, da bi zmanjšali porabo in s tem stroške. Zdaj varčujemo na sociali, verjetno bi pa lahko prej še kje drugje?
To so težka vprašanja in niso v zavidljivem položaju tisti, ki se morajo z njimi spopadati. Veliko je potenciala na okoljskem področju – namesto da obdavčujemo ljudi oziroma plače, bi na primer lahko bolj obdavčili tiste izdelke, ki se jih ne da ponovno uporabiti. S tem bi spodbujali tudi podjetja, da preoblikujejo izdelke in omogočijo, da se čim več reciklira, kar ponovno ustvarja nova, lokalna delovna mesta. To so novi pristopi, a na način, na katerega smo do zdaj delovali, ne bo šlo več naprej. Denar še zdaleč ni največja ovira, prekoračujemo meje na vseh področjih, zato tudi naš planet tega ne bo več zdržal.

Prebrala sem, da se je za pediatrično kliniko porabilo 100 milijonov evrov, v zadnjih poplavah pa je bilo za 200 milijonov evrov škode. V enem dnevu je odplavilo dve pediatrični kliniki. Če se nam zdi, da je težava le ekonomska kriza, se zelo motimo. Čaka nas še ogromno drugih izzivov in morali bomo radikalno spremeniti naš način življenja. Rešitev vidim v spremembi posameznika. Ljudem se zdi, da če bodo izgubili nekaj udobja, bodo manj srečni. A to ne drži. Vsi dobro vemo, da sreča ni odvisna od materialnih dobrin, ampak vseeno namenjamo večino energije »kupčkanju« in »življenje je tisto, kar se nam zgodi, ko smo zaposleni s tem«. Vsak ima moč, da zase izbere drugačno pot.

Kakšen se vam zdi odziv ljudi na takšne ideje? Čutijo, da smo na točki odločitve, v katero smer se bomo razvijali?
Večina ljudi še nima prave predstave, kaj bi lahko bila alternativa sodobnemu potrošništvu, niso še videli ničesar drugega in pač živijo tako kot vsi drugi ... Zato se mi zdi pomembno ljudem pokazati primere dobrih praks. Videti morajo, da se do okolja in drugih prijazno življenje splača. Ozaveščenost je bistvena, v šolah že raste generacija upanja. Ne vem pa, ali imamo dovolj časa, da čakamo na njih.

Bi se vi bili pripravljeni tudi politično angažirati za zagovarjanje svojih idej? Pogosto slišimo, da v Sloveniji manjka konkretna, močna in dosledna zelena politična opcija.
Takšna stranka res zelo manjka, vendar nimam teh ambicij. Saj nas vabijo, a mi smo nevladna organizacija in na tem področju vidim poslanstvo. Ljudje nam zaupajo, zato lažje prodremo s svojimi idejami in smo učinkovitejši. Seveda bi bili lahko učinkoviti tudi sposobni politiki. Sama sem aktivistka in si ne predstavljam dela v parlamentu. Je pa res, da v politiki potrebujemo stranko, ne le ozko zeleno, ampak takšno, ki si bo prizadevala za trajnostni razvoj na vseh področjih – socialnem, okoljskem in ekonomskem.