Vsak ponedeljek ob 9.50 marsikateri poslušalec Vala 202 izklopi radijski sprejemnik, ker ne more ali noče slišati zgodbe matere, ki svojega otroka občasno pošlje na obisk k prijateljem, "da bo tako vsaj on jedel", babice, ki za skrb vnuka dobi le 45 centov socialne pomoči, ali prvošolke Tine, ki pravi, da se ji cedijo sline, ko čaka, da sošolke pojedo. Težke zgodbe. Za številne pretežke, za nekatere sinonim za njihovo življenje.

"Jana Vidic z izjemnim občutkom za človeške stiske razgalja vso tragičnost življenja številnih otrok in družin v Sloveniji, njihove zgodbe ji predstavljajo profesionalni izziv, ki ga izpolnjuje po najvišjih novinarskih standardih," so zapisali v obrazložitvi nagrade consortium veritatis/bratstvo resnice za izstopajoče stvaritve, ki ga je Društvo novinarjev Slovenije v četrtek podelilo novinarki dnevnoaktualnega programa Vala 202 Jani Vidic.
V skoraj letu dni, odkar se je omenjena radijska postaja pridružila projektu Botrstvo v Sloveniji, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste Polje, je Jana Vidic predstavila zgodbe 25 družin in jim s pomočjo botrov spremenila življenje.
__________________________________________
Zgodbe družin v Botrstvu so že odprle razpravo med določenim delom poslušalcev, ki se sprašujejo, kje je meja med revščino in razvajenostjo?
Cilj projekta Botrstva, ki so ga pred tremi leti začeli na ZPM-ju Ljubljana Moste Polje, je bilo omogočiti počitnice, obšolske dejavnosti otrok in razvijanje njihovega talenta. Skratka, da so otroci, ki so uspešni pri igranju klavirja, to tudi nadaljujejo. S krizo in z novo socialno zakonodajo se je marsikaj obrnilo na glavo. V družinah, ki so sicer že živele na robu, se je pojavila lakota. Ampak res lakota. Pa ne le to, da nimajo šolskih kosil, ampak to, da ko pridejo domov, jih doma ne čaka nič. Mogoče prav zato pri nas sploh ni bilo zgodb o igranju klavirja in iPodih.

Jaz sem še iz generacije, kjer smo bili vsi srednji sloj in smo vedeli za vsako radirko, kje smo jo dobili, in ni bilo pralnega praška in čokolad. Vsi smo bili tu nekje, enako (ne)bogati. Zdaj pa imamo v istem razredu sošolce, ki imajo nepopisno bogate starše in se jim to tudi vidi na vsaki radirki in iPodu, ter ob njih otroke, ki sanjajo o žemlji.
Za otroka pa je zelo pomembno, da se v otroštvu ne počuti izločenega iz družbe, iz časa, iz prostora, da se ne čuti nevrednega bivanja s sošolci … Izjemno jih je sram. Tako zelo, da imajo naštudirane prave strategije, kako skriti revščino, tudi pred prijatelji, kaj šele pred sošolci ali drugimi, ki jim niso tako blizu.

Pijem veliko vode, da ne občutim lakote, je bila zgodba 14-letnega Sebastijana, ki je imela izjemen odziv v javnosti. Kljub temu pa ljudje še kar ne morejo dojeti, da imamo v Sloveniji lačne otroke.
Naše zgodbe so zagotovo temeljito preverjene. Pogoj, da otrok sploh pride v Botrstvo, je, da ima odločbo centra za socialno delo, iz katere je jasno razvidno njegovo socialno stanje. Predlog za Botrstvo mora podati verodostojna oseba, pa naj bo to socialna delavka, zdravnica, patronažna sestra - nekdo, ki družino pozna. Odločba centra za socialno delo zazna le prihodke in premoženje, ne pa tudi odhodkov. Iz nje ne razberemo, ali ima družina posojila, ali ima otrok kakšne razvojne posebnosti. Otroci s celiakijo potrebujejo hrano, ki mu je nekdo s povprečno plačo skoraj ne more zagotoviti. Ko na terenu vidiš, koliko je revščine, pa dobijo lahko ti podatki na odločbah povsem drugačen pomen. V resnici je res ogromno revščine tudi med ljudmi, ki uradno veljajo za srednji sloj, pa to že zdavnaj niso več.

Zdi se mi, kot da zelo apatično sprejemamo vladne ukrepe. Zakaj se ljudje ne odzovejo?
Ne vem. Zdi se mi, da so ljudje bolj introvertirani. Te stiske držijo bolj zase, ker je to sramota, ki jo držijo za štirimi stenami. Nihče ne bo šel na cesto kričat, da je reven. Delam z res majhnim številom ljudi, zato tega ne bi upala trditi za vse, a kot vidim, žal iščejo predvsem samodestruktivne "rešitve".

Imate pri tem v mislih samomor?
Tudi to, žal. Izhoda ne vidijo v tem, da gredo na ulice ali pišejo protestna pisma. To nakazujejo skozi vprašanja, komu dati otroke, če bi se meni kaj zgodilo. In jasno je, kaj bi se jim lahko zgodilo … Na ZPM-ju imajo, žal, že nekaj družin, kjer eden izmed staršev ni zdržal predvsem pritiskov raznih rubežnikov.

Zgodbe, ki jih predstavljate iz tedna v teden, so vedno hujše. Poznam nekaj ljudi, ki so mi dejali, da, ko slišijo na sprejemniku glasbo za napoved Botrstva, ga raje ugasnejo. Tudi sami ste mati treh otrok. Kakšno breme je to za vas?
Čeprav sem zelo sočutna, vendarle vedno lažje, ker vidim, da smo nekaterim družinam res pomagali. V veliko zadoščenje mi je tudi, da zaradi sodelovanja v naših zgodbah še nihče ni imel težav. Noben otrok v šoli ni bil stigmatiziran, nobenega niso prepoznali. So se pa res premaknile neke stvari.

Ena največjih stvari pri vseh družinah, s katerimi smo delali, je spoznanje, da niso sami. Da so s pomočjo naših poslušalcev premostili vsaj tisto krizo, za katero so mislili, da je ni mogoče. Ena družina je celo dobila stanovanje od anonimnega darovalca. A že to, da se v trenutku, ko mama pove, da nima denarja za elektriko, javi nekdo in reče, da bo plačal priklop in vse stroške, je veliko. Ne veste, koliko jim pomeni, da se javijo donatorji, ki bi otrokom plačali kosilo v šoli. Rešujejo male težave, ki dajejo staršem upanje in potrditev, da niso sami vsega krivi in da bodo morali sami vse rešiti.

Pred vašim mikrofonom se je dobesedno zlomilo veliko mater, očetov, otrok - ste se kdaj tudi vi? Navsezadnje vstopite v njihov dom in mraz v stanovanju, o katerem nam pripovedujete, občutite na lastni koži.
V bistvu me je zlomilo le enkrat, ko so neki mami le nekaj ur po mojem snemanju vzeli vse tri otroke. Nikoli se nismo spuščali v to, ali je bilo to upravičeno. A to, da si se še nekaj ur pred tem pogovarjal z otrokom, ki je imel čisto druge načrte in želje v življenju …

… ki je imel upanje?
Da, ko pridem tja, jim prinesem nekaj upanja. Pogovor z otrokom je povsem nekaj drugega kot pogovor med dvema izmed staršev. In pri tej zgodbi mi je bilo res hudo. Nisem pričakovala, da se bo tem otrokom v le nekaj minutah sesul svet. In se jim je, ker je šlo za dolgoročen odvzem. Ti otroci bodo živeli verjetno zelo drugače, kot so razlagali meni v mikrofon še nekaj ur prej. In nikakor jim nismo mogli pomagati.

Sicer pa sem si že na začetku postavila pravilo, da družinam ne nosim denarja in materialnih stvari. A mi to ni vselej uspelo. "Olupila" sem že vse prijateljice in včasih tudi popustim, saj hodim snemat kar nekaj časa vnaprej. In ko vidiš, v kaj si prišel, ne moreš biti človek, če ne bi nekaj prinesel s sabo. Vselej smo prinesli vsaj darilo naše hiše, zadnje čase nam s paketi hrane pomagajo donatorji, za kar jim velika hvala, saj je otrokom vrečka čokolina ali čokoladni namaz za kruh, kot da bi se jim odprla nebesa. Otroci so res solzni od sreče, ko jim nekdo prinese vrečko čokolina.

Pri predstavitvi zgodb so pogosto govorci prav otroci, nekateri na robu solz, nekateri v solzah. Katere so etične dileme, s katerimi se srečujete pri svojem delu?
Največja je absolutno ta, da nastopajo v zgodbah otroci. To je tudi moja osebna dilema kot mame, in to pred vsako zgodbo posebej. Pred snemanjem se z vsako družino pogovorimo o tveganju, ki jim ga izpostavljanje prinaša. Omogčimo jim popolno anonimnost, kar pri nekaterih naših poslušalcih ni dobro sprejeto. Želijo, da se otroci izpostavijo, da lahko vsak dobi podatke. Revščina je mnogo večja stigma, kot si mislimo, predvsem pa otroci niso krivi zanjo, nikoli.

To, da ne izdate identite posameznikov v zgodbi nekateri poslušalci težko razumejo. Zakaj je tako?
V skoraj vseh zgodbah se pojavljajo otroci, ki imajo spremenjena imena, tako da nihče ne more dobiti njihovih podatkov. Nihče v naši redakciji, razen mene, ne ve, kdo so te družine. Ne more vsak, ki bi podaril nekaj, stopiti v stik s to družino. Tega pa ne more izvedeti iz več razlogov. Prvič, da se zaščiti identiteta otrok, ki si nepopisno prizadevajo, da se za njihovo revščino ne bi izvedelo. Če lahko dobi njihov naslov ali ime in priimek vsak, ki me pokliče, me lahko pokliče tudi njegov sošolec ali soseda. Če bi mi dajali te podatke, je to zame tudi moralno sporno, pa čeprav se starši s tem strinjajo. In drugič, teh otrok potem ne moreš več zaščititi, saj je stigma strašna.

Kako velika težava je izguba zaupanja ljudi v delo humanitarnih organizacij?
To je velika težava. Piše mi veliko ljudi, ki bi radi pomagali določeni družini, a ne prek ZPM-ja. Potem jim razložim, da imamo vpogled v vse račune in zakaj je pomembno, da denar ne prihaja na njihove osebne račune. Nekateri se še vedno obrnejo in rečejo: "Potem pa hvala." Mislim, da je tako prav, saj sem prepričana, da mora biti darovanje dvosmerno, da mora biti zadovoljen tako tisti, ki dobi, kot tisti, ki da. Zato je bolje, da se tisti, ki se s tem ne strinjajo, za darovanje ne odločijo.

Botrstvo je z Valom 202 vzbudilo širše zanimanje javnosti in tudi medijev. Se vam zdi dobro, da se o tem čim več govori, ali so mediji znova le pograbili neko temo, o kateri trenutno malo več pišejo, potem pa bo znova pozabljena?
Težko rečem. Upam pa, da ne glede na to, ali o tem govori Val 202 ali moji novinarski kolegi, je dobro, da se o tem govori. Nam se javljajo ljudje, ki so v podobnih stiskah kot družine, predstavljene v Botrstvu, ki živijo z majhnimi pokojninami in se na neki način v teh zgodbah bede prepoznajo in iz svojega malo dajo tisto malo še naprej.

Moja želja je, da se stvari uredijo sistemsko in da si priznamo, da delež prebivalstva živi mnogo slabše, kot si mislimo. Vprašanja kosil za otroke ne morejo reševati empatični poslušalci. Razumem namen zakonodaje, ki je vse to obrnila na glavo in bi jo v nekaterih točkah tudi podpisala, ampak to, kar je prinesla v realnosti, je zlom najnižjega razreda. Če bi vse te zgodbe prinesle sistemsko rešitev, je moja misija končana.