Današnja zgodba ima na prvi pogled vse primesi klasične trženjske zgodbe. Se pravi, neko podjetje v trajno last ali za določen čas nekemu društvu ali pa estradniku podari avtomobil za uporabo, potem pa ta estradnik ali pa člani društva o tem avtomobilu pred kamero govorijo v samih presežnikih. Ampak današnja zgodba vendarle ima neko malce globlje sporočilo.
Zgodba o sodelovanju dacie duster in Gorske reševalne zveze Slovenije se je začela na Gorenjskem. Zato, ker so po gorenjsko skopi?

Igor Potočnik iz Gorske reševalne službe Jesenice je za Avtomobilnost odgovoril: "Ne bo držalo, da sem skop. Ko smo začeli sodelovanje z Dacio, sem bil predsednik Gorske reševalne zveze. Do sodelovanja je prišlo povsem po naključju. Cena ni bila ključna. V vseh letih sodelovanja smo vrnili le en avtomobil, vse smo odkupili – ker so dobri. Za nas gorske reševalce je bistveno, da pridemo z vozilom čim dlje. Duster je izredno zmogljiv. Prenosi menjalnika so enkratni, reduktorja tako rekoč ne potrebuješ, tudi agregati imajo dovolj moči. V tretji prestavi zmore vožnjo v klanec, ki si je ne moremo predstavljati. Če so kakšne velike stopnice, je morda duster malce zadaj, kar pa zadeva moč za prvo, udarno skupino reševalcev, ki gre v reševanje brez tehnične opreme, pa je nepogrešljiv."

Prvi na poti do ponesrečenca

Ta avtomobil je na neki način izvidnik. Izvidnik za prvo ekipo reševalcev, ki mora v najkrajšem mogočem času priti do ponesrečenega. Ekipa potem sporoča naprej, ali potrebujejo še dodatne ljudi ali pa tehnično opremo, nosila, vitle, jeklenice, vrvi in tako naprej.
"Prva ekipa mora z vozilom priti čim dlje. Da se seznami s poškodbami in s tem, kakšno opremo za reševanje potrebujemo. Da ne nosimo vsega gor, pač pa vzamemo le tisto, kar potrebujemo za reševanje," pravi Potočnik in dodaja, da morajo pogosto z vozilom voziti tudi po vlakah.

"Močnejši terenci so bistveno robustnejši – večji, širši, daljši. Glede na to, da je veliko vlak, ki so zelo ozke, se z večjimi terenci tja težje prebijamo, ker so preširoki. Duster pa je na takem terenu zelo obvladljiv. To, da je majhen, je v bistvu prednost," pravi sogovornik.

V GRS-ju uporabljajo tudi druga, večja vozila različnih znamk, veliko je poltovornjakov. "Pridemo tudi s tovornimi vozili, ampak takrat ni več tiste nuje. Vemo, kaj je s ponesrečenim. Če potrebuje prvo pomoč, se mu nudi na kraju samem," pravi Potočnik, ki nam je razložil, koliko opreme v resnici potrebujejo, da ponesrečenca varno spravijo v dolino.

Za poln keson reševalne opreme

Če želijo enega ponesrečenca spraviti na primer z Ojstrice, mora biti na terenu najmanj 15 reševalcev. Potrebujejo statične vrvi. Ena vrv lahko zasede velik nahrbtnik, potrebujejo pa minimalno dve, oziroma če gre za dolg spust, celo štiri vrvi. Potrebujejo tudi nosila. Nosila so težka, velika, neseta jih dva reševalca. Potem potrebujejo kup opreme za vrvno tehniko. Narediti morajo sidrišča, vsaj štiri, da spustijo ponesrečenca. Druga ekipa vmes postavlja nova sidrišča, da ponesrečenca, ko pridejo do njega, samo prestavijo in spuščajo naprej. Potrebujejo ogromen medicinski nahrbtnik, ki ga ima zdravnik, pa vakuumske opornice, vakuumsko vrečo in helikoptersko vrečo. To pomeni dva ogromna nahrbtnika. Opreme je toliko, da jo komaj stlačijo v keson poltovornjaka.

Dusterje so na GRS-ju še nadgradili. "Avto smo opremili z zvočnimi signali, s sirenami in lučkami, ter svetlobnimi signali. Predvsem zaradi tega, da smo prednostno vozilo na cesti. S tem opozarjamo druge udeležence v prometu, da lahko varno pridemo na kraj nesreče. Načeloma vozila opremimo še z UKV-postajami. Mi smo dodali še strešni kovček in s tem pridobili nekaj prostora – predvsem za turno smučarsko opremo, za smuči, za daljše predmete, cepine. Pridobili smo prostor, da lahko štirje reševalci z osnovno reševalno opremo pripeljejo na kraj nesreče," razloži Potočnik.
Kaj vse smo še izvedeli v pogovoru z gorskimi reševalci, s katerimi smo na terenu preizkusili dacio duster, pa v videoreportaži iz oddaje Avtomobilnost. Več o novem dusterju pa v spodnjih videoreportažah.