Mogoče rešitev sploh ni nemogoča, vsaj tako lahko sklepamo iz izsledkov raziskave, ki jo je opravila raziskovalna skupina z Univerze v Illinoisu. Raziskovalci so prišli do sklepa, da bi le nekaj avtonomnih oziroma samovozečih se avtomobilov, ki bi vozili med avtomobili s "človeškimi vozniki", lahko dramatično pripomoglo k večji pretočnosti prometa.

Dovolj je pet odstotkov avtonomnih avtomobilov
Svoje ugotovitve so preizkusili tudi na testni progi in prišli do sklepa, da bi vsega pet odstotkov samovozečih se avtomobilov lahko precej zmanjšalo število nenadnih ustavljanj in speljevanj ter tako pripomoglo kar k 40-odstotnemu zmanjšanju porabe goriva. Na zelo preprosti krožni testni progi z enim voznim pasom, brez ovinkov in klancev je najprej vozilo 20 voznikov, ki so se kljub nezahtevnim voznim okoliščinam kmalu znašli v zastoju. Ko so koloni dodali le en samovozeči avtomobil, je promet na presenečenje samih raziskovalcev hitro postal povsem tekoč. Kaj je pravzaprav pripomoglo k temu?

Kako nastanejo zastoji?
Najprej moramo ugotoviti, kako pravzaprav nastanejo zastoji v prometu. Vzrokov je lahko več. Nekateri so očitni. Tak je denimo pregost promet, ki preprosto preobremeni ceste, da ne zagotavljajo več pretočnosti, potem pa so tu še prometne nezgode, pomanjkljivosti cestne infrastrukture in podobno. So pa tudi manj očitni razlogi, denimo zastoji, ki po prometnih nezgodah ostajajo še dolgo potem, ko so bile posledice že odstranjene, ali pa zastoj, ki nastaja, ko avtomobili iz prejšnjega zastoja pridobivajo hitrost, ampak le dokler ne naletijo na druge avtomobiliste, pred seboj, in morajo ustaviti. Tako pogosto nastajajo zastoji, za katere nihče ne pozna vzroka.

Vzroki za zastoje lahko izhajajo tudi iz same človeške narave. Če na cesti ni posebnih ovir, bi moral biti promet načeloma tekoč, a takoj, ko preseže določeno gostoto, pride pri voznikih do težnje, da brez posebnega razloga pritiskajo na plin ali pa zavirajo. Promet tako izgubi pretočnost in prej ali slej pride do zastoja. K temu v veliki meri pripomore tudi premajhna varnostna razdalja, ki voznika prisili, da močno zavira in se morda celo povsem ustavi za avtomobilom pred seboj. Od tega trenutka naprej položaj postane neobvladljiv in prometni zastoji lahko trajajo v nedogled. A se na koncu tudi nepričakovano in brez pravega pojasnila nenadoma končajo.

Avtonomni avtomobil kot sredstvo za urejanje prometa
Prometni urejevalci poskušajo zastoje urejati predvsem z osrednjim nadzorom. Na določenih posebej obremenjenih cestnih odsekih promet nadzorujejo z videokamerami ali prometnimi tipali in v skladu s podatki nekatere semaforje pustijo odprte dalj časa ali, kjer je to mogoče, za promet v eno smer odprejo več prometnih pasov, o razmerah na cesti pa tudi neposredno obveščajo voznike, denimo po radiu ali spletu. Žal zaradi kompleksnosti prometa lahko na ta način včasih naredijo celo več škode kot koristi, saj na račun sprostitve prometa na enem odseku lahko zastoje povzročijo na drugem - in tako naprej, dokler spet ne pride do nerešljivega položaja.

Ekipa z Univerze v Illinoisu se je težave lotila precej drugače. Njihova aplikacija je povezana z napravami GPS v mobilnih telefonih, ki jih ima večina voznikov vedno pri sebi. Sistem stalno spremlja položaj, hitrost in smer premikanja mobilnih telefonov, ustrezni algoritem pa s posebnimi izračuni dobljenih podatkov ugotovi, ali promet na določeni cesti poteka tekoče ali pa se ustvarjajo prometni zastoji. V izračune vpletejo tudi teorije o pretoku in nadzoru prometa, načela robotike, prometno psihologijo in transportni inženiring ter ob njihovi pomoči upravljajo samovozeči se avtomobil, ki vozi v prometu. Tako upravljani avtomobil se na ta način spremeni v nekakšen "sprožilec", premično nadzorno enoto, kar pripomore k temu, da stoječi ali ovirani promet spet nemoteno steče. Rezultati so, kot rečeno, presenetili celo raziskovalce, a so ti tudi poudarili, da je sistem šele v povojih in da morajo preizkusiti tudi bolj zapletene razmere, vsaj še menjavanje voznih pasov in promet z večjo gostoto, kjer se bodo samovozeči se avtomobili morali spoprijeti z množico nepredvidljivih voznikov.

Delne rešitve že obstajajo
Nadzor prometa s samovozečimi se avtomobili je mogoče še v povojih, a že sedaj obstajajo sredstva, ki lahko precej pripomorejo k povečanju pretoka prometa, če se jih le uporabi tako kot je treba. Uspeh bi bil že, če bi se vozniki držali razumljivih varnostnih razdalj, ki poleg preprečevanja naleta lahko, vsaj na avtocestah, pripomorejo tudi k odpravljanju nepotrebnega zaviranja in pospeševanja, o katerem smo govorili v enem od prejšnjih odstavkov. Primerno orodje, ki nam lahko pomaga predvsem na avtocestah, je vsekakor aktivni radarski tempomat, ki samodejno ohranja enako razdaljo do avtomobila pred nami. Radarski sistem (lahko tudi videosistem ali laserski radar) namreč meri in spremlja razdaljo od avtomobila pred nami in jo samodejno prilagaja hitrosti, s katero vozimo. Z aktivnim tempomatom opremljen avtomobil v kombinaciji s samodejnim menjalnikom lahko kot "delno samovozeči se avtomobil" vozniku močno pomaga tudi v samem zastoju ali mestnem prometu. Ta mora le še spremljati promet in vzdrževati smer, sama pospeševanja in zaviranja pa opravi kar avtomobil sam.

Čeprav se nam zdi nemogoče, bi torej v prihodnosti, ko bodo avtonomni avtomobili postali realnost, lahko poleg udobne in brezskrbne vožnje v avtomobilih lahko te postale tudi precej bolj tekoče.

V Avtomobilnosti smo govorili o fantomskih zastojih. Če ste zamudili oddajo, si jo lahko pogledate tukaj.

Matija Janežič