Slovenija je obljudena dežela starih senikov in skednjev - te lastniki gostinskih lokalov vedno raje razdirajo in se pohvalijo, da je "točilni pult izdelan iz 200 let starega skednja z Gorenjskega" - ter tudi kozolcev. Občina Šentrupert se, recimo, promovira kot dežela kozolcev, ki ima prvi muzej na prostem.

Tako se zdi ideja, da se star skedenj, ki je bil nekoč namenjen skladiščenju sena in traktorjev in ki na neki način ohranja spomin na to, da smo bili včasih Slovenci kmečki narod, priredi v prostor za dogodke, ena tistih, ob kateri se vprašaš: "Le kako se tega nisem spomnil jaz?"

Ko z glavne ceste, ki vodi proti Brniku, naglo zavijete desno na posest, ki je bila v času nekdanje Jugoslavije v lasti kmetijske zadruge, vas na levi strani spremljajo mogočni Storžič, Kočna in Grintovec. Nekoliko niže vzdolž makadamske poti pod sinje modrim nebom pogled umirja zeleno-rumeno koruzno polje, ki ob šelestenju vetra kar kliče po nepooblaščenem prisvajanju agrolastnine (beri: robutanju).

Sredi polj stoji mogočno spokojni skedenj, pred katerim se košatita odcveteli lipi. Njegovim trpkim lesenim deskam, ki so jim življenje izpili sledovi časa, vdihuje sprana in oklestena sivina svojevrsten šarm. "Tega sva se domislila z možem, ko sva iskala primeren prostor, kjer bi se poročila," pripoveduje Nina Pavec. Sprva sta hotela 'usodni da' dahniti pod Veliko planino, ker pa je bilo napovedano slabo vreme, "sva po okoliških vaseh začela iskati primerno lokacijo". Ker sta oba s kamniškega konca, "sva se nekoč vozila tu mimo in pogledala skozi reže. Dobila sva več, kot sva pričakovala."

Kompleks ju je tako navdušil, da sta ga najela, opravila manjše popravke in ga obudila v življenje. "Največ dela je bilo z ureditvijo okolice, saj je bilo vse zapuščeno. Sanirali smo tla v skednju. Postavili leseni podenj in popravili streho," razlaga sogovornica. Smernice pri opremi prostora in okolice so bile "čim manj posegati v naravo". V notranjosti skednja so ob strani naložene bale slame, ki imajo bolj estetsko kot izolirno vrednost. Tudi oder je izdelan iz bal slame, zgornja površina pa utrjena z lesenim podestom. Po širini prostora so izobešene nanizane žarnice in beli lampijončki.

Čeprav je notranja oprema prilagojena posameznemu dogodku, so po celotni posesti kot zrnje na polju skriti emblemi z napisi, ki simbolizirajo poročno slavje. "Midva sva poročni par", "Rekla sva DA" in lesene puščice z napisi "Ljubezen", "Sreča". Ideje, ki jih je Nina Pavec dobila večinoma na spletu in v mrzlih zimskih popoldnevih sama izdelala v garaži. "Od najine poroke ni ostalo skoraj ničesar več, razen majhnega lesenega hloda z zarezo za prstane," pove.

Na zunanjem stranskem delu skednja je urejen t. i. lounge, kjer stole in sedežno garnituro zamenjajo bale. Eklektičen dovtip podeželskosti doda viseči lestenec, ki je ponoči edini vir zunanje svetlobe, podnevi pa prozorni izobeski odbijajo lesket sončnih žarkov. Tik ob betonskem stebru, ki nosi konstrukcijo nižje strehe, visi gugalnica slovenske oblikovalke Kaaita, ovita v bel čipkast trak.

Pripadajoči del skednja je tudi travnata površina pred objektom. Tudi ta je spremenjena v neke vrste sobo na prostem. Na vejah lip, ki v vročih dneh nudita globoko senco, visi baročno zlat okvir. Namesto kavča so po travniku razporejen bale do katerih segajo bele tančice s pagode, ki plapolajo v vetriču. Medtem na sosednjem pašniku smukata travo kravi (ena je letos poleti povrgla telička), in zgodilo se je že, da sta pobegnili na travnik z lipama, "zato smo ju, ko smo imeli dan odprtih vrat, skupaj z gosti lovili po travniku," doda v smehu Nina Pavec.

Fotografije: F-capture photography, Polona Bartol, arhiv Skedenj, Katja Štok (2-4, 8-12, 14-16), Gregor Valenčič

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.