"Vedno je rahlo nadležno, ampak to je ena izmed tistih reči, ki jih ne moreš preprečiti," o nezakonitem "uhajanju" albumov na spletu pred uradnim izidom razmišlja bobnar skupine, Ed Lay, ki smo ga v sredo ujeli tik pred njihovim nastopom na festivalu INmusic. "Je pa po drugi strani vedno lepo, da prideš na festival in med novimi komadi v prvih vrstah ne vidiš 'praznih' obrazov." Sicer pa nekdaj četverica, po novem pa peterica iz Birminghama za hrvaško (in v kar precejšnjem odstotku tudi slovensko) občinstvo res ne bi več smela biti neznanka: v Zagrebu so tokrat nastopili že tretjič, na festivalu INmusic, za katerega se je letos nekaj časa celo šušljalo, da bi se nemara lahko preselil v Slovenijo, pa drugič.

"Vedno je super občutek, igrati nove komade, saj je to material, ki si ga pilil zadnje mesece," o "tremi" pred igranjem novih komadom na glas razmišlja Lay. "Konec koncev so to tudi prve pesmi, ki so nastale, odkar smo petčlanski bend ... kar nekaj časa je trajalo, preden smo na vajah zgladili vse detajle in se uigrali v novi postavi. Je pa na albumu še kakih pet komadov, ki jih še ne igramo v živo, tako da je lepo imeti nekaj, kar hraniš za poznejše koncerte."

Z albumom The Weight of Your Love se Editors namreč niso znašli samo v Zagrebu, ampak tudi na nekakšnem razpotju: potem ko je bil njihov poskus približevanja sintetizatorskemu "art rocku" iz leta 2009, In This Light and on This Evening, morda po krivem deležen rahlega kritiškega prezira, so se - menda prijateljsko - razšli s svojim glavnim kitaristom in klaviaturistom, Chrisom Urbanowitzem, tistim članom, ki ga je menda najbolj vleklo v elektronske vode. Nadomestila sta ga kar dva novinca, Justin Lockey in Elliott Williams.

Zadnji mi nasproti sedi počesan na prečko in z milim obrazom najpridnejšega ministranta - a Lay kaj hitro razblini prehitre sklepe o svoji pridnosti, češ da se najmlajši član na turneji "zelo zabava". "Seveda sem se ob prihodu v bend počutil pod pritiskom, še posebej, ker smo bili tik na tem, da v San Franciscu igramo pred največjim občinstvom do zdaj; nisem hotel zadeve zamočiti še za druge," je skromen Williams. "Eliott in Justin sta se nam pridružila pred največjima koncertoma ne samo za njiju, ampak tudi za 'stare' člane, tako da smo si breme delili," je prizanesljivejši bobnar. "Nihče ni smel preveč 'zasrati'. Zdelo se nam je, da predstavljamo nekaj res velikega - nov bend, ki smo ga pravkar ustvarili. Če bi se izkazalo, da smo v živo zanič, potem morda ni bila pravilna odločitev, da smo ostali skupaj."

V živo so, je treba priznati, vse prej kot "zanič": bend, ki se je v ospredje prebil po zaslugi markantnega baritona pevca Toma Smitha (in neskončnih primerjav z drugimi "postpankovskimi" zasedbami, od skupine Joy Division pa do Interpola), tam pa ostal zaradi svoje magnetične odrske prezence, se je, po videnem v Zagrebu sodeč, otresel rahlega pridiha uigranosti in stagnacije, ki se jih je držal na prejšnji turneji. "Skupina ima še vedno isti kredo," v imenu izvirne zasedbe zatrdi Lay. "Še vedno imamo vse stare pesmi, ki jih igramo v živo - in seveda oboževalce, ki jim zanje ni vseeno. Na nek način pa vendarle SE počutimo kot nov bend; prej se nam je nekje po poti skrhala volja in izgubila iskra. V tem pogledu se zdaj počutimo poživljene in prenovljene. Smo pa še vedno isti bend, ki nove pesmi najraje predstavi tako, da jih igra v živo; če so ljudem všeč, lahko začnejo raziskovati naše prejšnje izdaje, ki jih zdaj niti ni več tako malo."

"Vsak komad na vsakem albumu je bil že primerjan s kakim komadom kakega drugega benda," rahlo naveličano zavzdihne bobnar, ko omenim, da prvi novi singel, A Ton of Love, zveni presenetljivo U2-jevsko, morda celo velikopotezno stadionsko. "Ne vem, če mi gre to zdaj bolj na živce, kot mi je šlo včasih, se mi pa zdi, da je od kritikov rahlo leno in pavšalno, da naš bend - in tole bo morda zvenelo pristransko - bolj primerjajo z drugimi bendi kot katerega koli drugega izvajalca. Ampak kaj naj? Proti temu ne moreš nič."

Če U2 očitno niso njihova najljubša referenca, pa zato raje priznajo, da so se med nastajanjem novega albuma, ki je bil skoraj v celoti posnet v Nashvillu, za navdih pri iskanju ameriško obarvanega zvoka obrnili k skupini R.E.M.: "Tokrat je bilo prvič, da smo šli v Ameriko in poskušali ujeti bolj ameriški zvok, tako da bi bilo verjetno med vplivi treba našteti še bende, kot sta Arcade Fire in The National". V živo silovitega preloma med starejšim in novim materialom ni opaziti (razen morda pri skoraj kantrijevsko obarvanem The Phone Book), se pa zato opazno spreminja mož pred mikrofonom: Smith je v zadnjih letih doživel podobno preobrazbo kot Alex Turner (Arctic Monkeys), ki smo ga na istem odru lahko videli dan prej: iz sramežljivega, rahlo nevrotično trzajočega pevca trpečega videza se je prelevil v samozavestnega frontmana, ki je več kot očitno pripravljen na prehod pred večje arene. In prav ta samozavest je tisti je-ne-sais-quoi, ki Smithovemu baritonu daje novo barvo in ga po dramatičnosti morda celo približuje bradatemu vzorniku, Mattu Berningerju (The National.)

Že naslova albuma (The Weight of Your Love) in prvega singla (A Ton of Love) razkrivata, da Smitha kot glavnega tekstopisca še vedno "teži" ljubezen: "Joj, ne vem, stari. Težka je," se v njegovem imenu zareži Lay. "To je eno izmed tistih čustev, o katerem se nikoli ne naveličaš pisati, kajne? Koga na svetu pa ne zanima. Vem, da se Tom nikoli vnaprej ne odloči, da bo pisal o nečem določenem. Že precej na začetku nastajanja tega albuma je ugotovil, da se pesmi večinoma vrtijo okrog razmerij in ljubezni, zato je v nadaljevanju poskušal ljubezen tematizirati na čim različnejše načine."

Ana Jurc