Dve zgodbi. Dva duhova časa, ki ga več ni. Dva nosilca sporočil, ki jih je vedno lažje aktualizirati za današnji čas. Tako bi lahko strnili sinočnji paket panka, kot ga je lahko Kino Šiška v precej razširjeni obliki lahko doživel pred tremi leti na koncertu legend v čast 60. rojstnega dne Igorja Vidmarja pod imenom Igor bodi tukaj zdaj (I B T Z).

Tudi tokrat jih je na skupnem odru združila posebna priložnost - četrta obletnica delovanja Prostora urbane kulture. Po praznovanju z Melodromom, Klemnom Klemnom in Silence so se tokrat organizatorji odločili, da prvi odstavek svojega novega poglavja spišeta "prikazni preteklosti", ki še nista povedali vsega, kar želita.

In čeprav sta skupini v svojem jedru enaki, sta danes - 30 let od svoje ustanovitve - na odru popolno nasprotje. "Korektno si živel, korektno boš umrl. Imel si korektne odnose s korektnimi ljudmi v korektnih časih, bil si korekten zgled korektnosti ..." Uvodni recital je bil sprožilec potovanja nazaj v čas. Čas, ko je Esad Babačić v vlogi prvega glasu Via Ofenzive utrjeval kritično-uporniško držo alternativnih "čet".

Za nepoznavalce anomalija, za ljubitelje legenda, Via Ofenziva je udarila z Babačićevo delavsko poezijo. "Nekoč smo imeli minimalni ritem. Danes postajamo pajaci, ki se izgubljamo v digitalnem ritmu," je v enem izmed nagovorov poudaril Babačić. V slabi uri nastopa ob glasbeni spremljavi, kjer je Babačić deloval kot izgubljen lik časa, ki ga ni več, so izstopale predvsem skladbe Proleter, Dobro jutro ob taktih vsem znane Lili Marlen in Bele rože.

Obogaten "vsakdanjik" Nietov
Vzdušje so s svojimi triminutnimi "blitzkriegi" dvignili šele člani skupine Niet, ki so se v primerjavi z Via Ofenzivo za tovrstno obujanje časa spopadli z drugim izzivom - v primerjavi z Via Ofenzivo so namreč Niet zadnja leta precej bolj koncertno dejavni in izpostavljeni.
Če je bilo za Via Ofenzivo dovolj, da se "le pojavijo" in s tem pustijo sled, je bilo vprašanje večera, kaj lahko ob precej predvidljivem repertoarju še ponudijo, da bi pustili pečat. Igor Dernovšek, Janez Brezigar, Tomaž Bergant, Robert Likar in Borut Marolt so pred ljubljansko občinstvo prišli s konceptualno precej bolj dodelanim repertoarjem, kakršnega ponujajo na svojih koncertih.

Začeli so z udarno četverico: Paranoja, Vijolice, Tvoje oči, Vsak dan se kaj lepega začne. Izkoristili so svoje "popotovanje" v gledališke sfere, ko so ustvarili glasbo za predstavo Rokovnjači in skupaj z delom igralskega ansambla SNG-ja Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj odpeli Bogatuna in Balado za obešence.

Na oder so pripeljali producenta Boruta Činča, ki je sedel za klaviature in tako obogatil zvok pri skladbah, kot so Ruski vohun, Lep dan za smrt, Ti in jaz in noč in večnost. Izkoristili pa tudi so svoje "minute za sarkazem" - enega izmed rdečih niti novega materiala, ki nastaja v studiu Nietov ob novi skladbi O gospod, o gospa. Ter sklenili z Maroltovimi pozivi, da bi občinstvo v še večjem številu z njim prepeval refren skladbe Februar. Niet so odkorakali z odra, iz zvočnikov je začela odmevati njihova balada Beli prah, zbrani pa so še usmerjali svoj pogled proti odru.

Prej kot akcijsko teatralno
Duh panka se je razživel na odru, segel do prvih vrst pod njim (ki so vsaj v zadnjih minutah nastopa Nietov skakale in prepevale na ves glas), a v širšem pogledu pustil obiskovalce stoječe ob spominih na tiste "dobre stare dni". Ni jih pomladil do te mere, da bi še sami spustili zavore in še prostor pod odrom spremenili v duh zlatih let slovenskega panka.

Prostor urbane kulture Kina Šiške se je tako kljub udarnim kitarskim rifom in močnim sporočilom, ki bi običajno spravili množice v središča spontanih 'mosh pitov' ali pa vsaj do (bolj) množičnega udarjanja z glavo, izkazal za teatralno platformo ljubiteljev panka, kjer je večina le strmela v "muzejske eksponate" - Via Ofenzivo in Niete.