Trideset let mineva od ustanovitve skupine, ki je šele pred tremi leti izdala svoj prvi pravi album - kar poudarjajo še danes. A Niet pravijo, da še niso povedali vsega.

Igor Dernovšek, Janez Brezigar, Tomaž Bergant, Robert Likar in Borut Marolt so bili znova v studiu in za zdaj je rezultat njihovega dela zaokrožen na tri nove skladbe, ki čakajo, da jih Niet predstavijo svojemu poslušalstvu.

Zase pravijo, da so še vedno glasni. "Ampak vprašanje je, koliko naš glas seže daleč. Za tiste, ki nas poslušajo, smo glasni," je dejal v pogovoru za MMC Dernovšek.

S člani skupine smo se pogovarjali pred eno izmed njihovih vaj, na kateri so se pripravljali za petkov nastop na četrti obletnici Centra urbane kulture Kina Šiške.

"Časi so taki. Časi za ofenzive in časi, ko je treba znati reči 'niet'," piše na strani Kina Šiške, ki bo v petek z vami in Via Ofenzivo praznoval svojo četrto obletnico. Včasih je treba reči "ne". Zakaj vedno več ljudi ne reče ničesar?
Dernovšek: Zato, ker so prestrašeni. Jasno mi je, zakaj si ne upajo reči ne tisti, ki so zaposleni ali so v kakršnem koli delovnem razmerju - ti so prestrašeni, saj jih lahko le ena beseda stane službe. Drugače pa vlada splošna apatija, da se nič ne da spremeniti. K temu je vodilo tudi to zadnje, kar je bilo mišljeno kot pozitivno - ko smo mislili, kaj vse se da spremeniti z vstajniškimi gibanji, protesti, vzponom civilne družbe ... Kaj se je spremenilo? Nič. Isti ljudje so še vedno na oblasti. Stanje pa je vedno slabše.

Kako glasni ste vi?
Dernovšek: Uf, kar glasni. Ampak vprašanje je, koliko naš glas seže daleč. Za tiste, ki nas poslušajo, smo glasni. V medijih se pojavljajo samo politiki ter eni in isti obrazi, drugi ljudje - od glasbenikov do umetnikov, navadnih ljudi, brezposelnih - pa imajo zelo malo prostora, da kaj povedo. Nimajo niti možnosti, da bi se oglašali. Mediji so prepolni samo politike. In to politike, ki jo diktira samo oblast.

Se uporništvo izplača?
Dernovšek: Finančno?

Finančno, eksistencialno ...
Dernovšek: Finančno se nikoli ne (smeh). Tudi eksistencialno mogoče ne. Vsak, ki se gre upornika ali pa je upornik, ima zdaj velike težave v službi. Uporništvo se ne izplača, ampak še vedno mislim, da nismo ovce ali vsaj nekateri izmed nas. Želim si, da ti ljudje ostanejo to, kar so, in se ne vklopijo v splošni apatizem oz. konformizem. Svetujem jim, naj bodo uporniki. Če nas bo veliko, potem se bo dalo kaj spremeniti.
Marolt: Uporništvo se splača enim - tistim, ki imajo za sabo svoje računice. Če jih pa nimaš ter si iskren do sebe in do tega, kar verjameš, na koncu vedno izgubiš. Vsaka revolucija je pojedla svoje otroke. Tudi pri tem vstajništvu, ki je bilo spomladi, ugotoviš, da smo vsi skupaj malo izkoriščeni - vsaj tako se meni zdi.

Ste bili tam?
Marolt: Seveda smo bili.
Bergant: Izgubili smo Janšo, dobili smo pa koga?
Marolt: Janšo smo zrušili, ampak mislim, da smo tudi Jankovića rušili, pa še vedno sedi tam.
Dernovšek: V 80. letih smo Nieti poleg marsikatere druge skupine in umetnikov rušili komunistično oblast precej bolj kot ti ljudje, ki se zdaj hvalijo - ki so takrat še imeli rdeče knjižice in so bili tovariši. Dobili pa smo petkrat slabši sistem.
Marolt: Korito se menja, prašiči ostajajo isti.
Bergant: Ali se lahko predstavim? Sem Tomaž Tomaž Bergant (smeh).

Koliko kapitalista je v vas?
Dernovšek: Mi smo pa res en delavski razred. Nismo niti svobodni umetniki - mogoče nimamo več dovolj jajc za to -, smo pa poštar, železničar, novinar, učitelj, fizični delavec.
Marolt: Fizično-intelektualni delavec (smeh).
Dernovšek: Smo tipični delavski razred. Brez izobrazbe.
Marolt: Vsi smo iz takšnega okolja. Vzgojeni smo tako. Mene niso vzgajali tako, da bom srečen, če si bom čim več nagrebel in imel ogromno materialnih dobrin.
Dernovšek: Nimamo podjetniške žilice.
Likar: Nihče izmed nas ni bil tako vzgojen.
Marolt: Mi smo bili vzgojeni v duhu, da je treba biti solidaren in pošten. Tisto, kar si zaslužiš, je tvoje. Ne pa s praznim kovčkom v podjetje in s polnim ven.
Dernovšek: Nismo takšni, da bi se grebli in rinili prek drugih. Ker vsak, ki se prigrebe nekam, izrine nekoga drugega. In mu podtika polena pod noge in zabija nože v hrbet. Samo takšni lahko uspejo.

Je tudi to razlog, da Niet še vedno vztrajate in ste tu, ker niste požrešni?
Dernovšek: To in druži nas oder. Bližje nam je, kot da bi vsako soboto metali na koš. Imamo večji dar za glasbila kot za žogo.

Če nekdo pride do vas in vam reče, da ste starci in za pokoj, kaj mu rečete nazaj?
Brezigar: Mislim, da ne.
Dernovšek: Naj pogledajo Rolling Stonese.
Likar: Če smo mi starci, so potem Rolling Stonesi za odpis (smeh).
Dernovšek: Drugače smo pa po stažu med mlajšimi.
Bergant: Drugače pa, če ne bi imeli česa povedati, bi že šli.
Likar: Za primer - basist Siddharte je starejši od nas vseh.

Zakaj igrajo največ skupine, ki so že več let na prizorišču?
Dernovšek: Ne vem. Verjetno se je to zgodilo zaradi spremembe sistema in miselnosti. Mladi vidijo, da v tem ni eksistence.
Marolt: Skupine danes so še iz časov, ko so se poslušali albumi, in ne singli. Danes pridejo skupine ven in poznaš samo dve ali tri njihove skladbe. Ne boš sploh poslušal njihovega albuma. Takrat si pa kupil zgoščenko ali kaseto in si jo poslušal. Celotno. In si si izbral skladbo, ki ti je bila najbolj pri srcu. Pa ni nujno, da je bil 'singel', kakršnega danes ponujajo skupine in ga izdajo, da ga ljudje preposlušajo, ter z njim vabijo na koncerte ... Takrat si si izbral na primer sedmo skladbo in rekel, da je najboljša.
Dernovšek: To je slabost mladih skupin, medtem ko stare še vedno delujemo na ta način.
Marolt: To ni krivda skupin. To je težava celotnega sistema. Njim bi bilo verjetno veliko bolje, če bi se poslušala celotna skladba.
Likar: Tudi skupine delajo danes tako ...
Marolt: Seveda, ker so prisiljene ...
Dernovšek: Prisiljene so.
Likar: Delajo tako, da lansirajo eno skladbo ali dve. Vse drugo je balast - se pravi, da delajo skladbe zato, ker morajo biti, in izdajo neki album. Zgoščenka je danes samo še vizitka. Žal.
Dernovšek: Tako da je tudi vprašanje zdaj, ko smo začeli delati nove skladbe, ali bomo sploh izdali prihodnje leto album. V teh časih je to skoraj nesmiselno. To je res vizitka, ki visi tam v trgovinah. Tako da se bomo verjetno odločili, da bomo lansirali single - vsaka dva meseca nova skladba. Tako kot smo tudi začeli v 80. letih.
Bergant: Nikoli nismo imeli resnega albuma. Nikoli. Naša edini pravi album je 13. Nikoli prej nismo snemali albuma tako, da bi se zaprli v en prostor.

Se tudi pri naslednjem albumu, ki nastaja zdaj, ne boste zaprli v studio? In kaj vas je sploh spodbudilo k ustvarjanju novega albuma?
Marolt: Imeli smo tri skladbe in smo šli snemat.
Likar: Mislim, da še nismo vsega povedali, in to nas je spravilo nazaj.
Dernovšek: Zdaj smo tudi zamenjali studio, tako da smo ob tem tudi malo spremenili naš zvok. Delamo sami. Likar je producent. In to je nov izziv. To nas žene naprej. Tako kot je bil 13 prvi album, so bili Rokovnjači nekaj novega, ker smo se lotili odra, zdaj nam je pa zanimivo, ker bomo to ploščo res delali sami: tako producentsko kot ustvarjalno. Tri imamo že posnete, naslednje tri bomo posneli, ko bo material.

13 je bil zelo konceptualen album. Bo tudi njegov naslednik takšen?
Dernovšek: Želeli smo, da je konceptualen in da pove zgodbo nekega mladeniča, ki je imel izgubljene iluzije. Tu pa bomo šli skladbo po skladbi - kolikor nam ustreza. Vprašanje, ali bo to sploh primerno za ploščo.
Marolt: Bo, bo.
Dernovšek: Prvi singel, ki najavlja nov material z naše strani - O, gospod, o, gospa bomo tudi zaigrali v Kinu Šiška. Pod zaporedno številko 18.

Niet ste šli že v toliko skrajnosti, da se vprašaš, ali je sploh še kakšna, v katero niste šli?
Marolt: Elektronika, ampak v to ne bomo šli.
Brezigar: Džez (smeh).
Likar: Do zdaj še ni bilo nobenega večjega 'kiksa'. To, kar čutimo mi, ljudje čutijo. Smo na isti valovni dolžini.
Dernovšek: Nov material je zelo preprost. Mogoče vrnitev k bazičnosti. Sama ideja je bila, da bi vključili več 'hammonda' in se lotili psihedelike, toda fantje niso najbolj navdušeni nad to idejo.
Marolt: Jaz sem bolj za HC.
Dernovšek: Jaz pa sem bolj hipi.
Likar: Jaz pa bolj za boljše tekste.

Hardcore proti hipijevstvu - zdi se, da je pri Nietih zmagovalec jasen v prvi sekundi.
Marolt: Krajša je skladba, prej jo je konec.
Dernovšek: Pri hipijih lahko malo počivaš.
Marolt: On bi rad igral malo bolj v 'easy' (smeh).
Likar: Star je, kaj.
Marolt: Prst ima poškodovan in mora na operacijo.
Dernovšek: Da, temu se reče Dupuytrenova bolezen, zato bomo imeli dva meseca v vsakem primeru odmor.

Koliko več besede ima zdaj Borut pri nastajanju novega materiala, kot ga je recimo imel pri 13?
Dernovšek: Vedno manj, a ne?
Marolt: Nobene besede (smeh). Ne, saj ne. Ko prideš v neko sredino, moraš najprej ugotoviti, kakšni so odnosi, in je težko biti pameten. In ko te enkrat sprejmejo, si enakovreden član, ampak to ne pomeni, da imaš kaj več besede od drugega. Mi se kar precej pogovarjamo.
Bergant: Tu mogoče obstaja še edina demokracija.
Marolt: Tudi spremo se do konca.
Dernovšek: Jaz zagovarjam popolnoma avtoritarni pristop: samo jaz lahko govorim. Ampak oni pa se ne dajo (smeh). Vsiljujejo mi demokracijo (smeh).
Likar: Po tej logiki je v tebi malo kapitalista.
Dernovšek: Ne, ne ... Ludvik XIV. Razsvetljena monarhija.
Marolt: Mi smo pravzaprav anarhisti in se ne damo.
Likar: Igor ima dve pravili. Prvo pravilo: šef ima vedno prav. Drugo pravilo: če slučajno šef živi v zmoti, velja prvo pravilo.
Dernovšek: Tako da nekako dobro delam (smeh).

Govori se, da se po nastopu v Kinu Šiška obeta skupna turneja z Via ofenzivo. Koliko je to realno?
Dernovšek: Nekje konec preteklega leta se je porodila ideja, da bi sodelovali skupaj z Esadom. Zdi se nam, da smo precej sorodni: tekstovno, po uporniški plati in tudi po letih, čeprav so bili v 80. letih oni en val pred nami. Zanimivo se nam zdi. Via ofenziva mogoče dobijo težje kakšne koncerte, saj niso toliko medijsko izpostavljeni in nimajo toliko uspešnic. Nam pa je tudi všeč, da imamo ob sebi eno kultno skupino in imamo zaradi tega malce krajši nastop (smeh).
Marolt: Ideja je, da se začne ta turneja po novem letu.

Katero skladbo od Via ofenzive bi vi takoj vzeli za svojo?
Dernovšek: Proleter.
Likar: Absolutno.

Če bi bilo treba, katero vašo bi zamenjali za eno njihovo?
Dernovšek: Težko rečem.
Marolt: To bi moral povedati Esad.

Od katere bi se najtežje ločili?
Dernovšek: Nobene. Vsak lahko igra naše skladbe. Zdaj ko obstaja nov sistem, ko moraš vsakogar vprašati za pravice, ali lahko preigravaš tujo skladbo, je zelo zaostreno glede avtorskih pravic. Mene sprašujejo mulci, ali lahko igrajo naše skladbe, in jaz jim rečem: "Logično, igrajte!" Nam je vedno samo v čast, če si skupine izberejo našo skladbo in jo preigravajo.
Marolt: Takrat je bil pravi upor oboževalcev, ko so Dan D naredili priredbo Lep dan za smrt. Ampak, zakaj pa ne?! Naj igrajo. Oni so celo popularizirali skladbo in še celotno obdobje. Tisti, ki je slišal skladbo, je šel še naprej raziskovat in prišel do Niet.

Koliko je povpraševanja za vaše skladbe pri mladih skupinah?
Dernovšek: Večkrat na leto nas kdo pokliče in prosi za skladbe, potem pa nam pošljejo tudi svoje različice. Zelo veliko igrajo Ruskega vohuna.

Kaj pa Nieti in kakšna večja samostojna turneja po Sloveniji - zakaj se zdi, da je to vedno bolj oddaljen projekt?
Dernovšek: Težko je. Navsezadnje je malo prostorov. Slovenija je majhna in mi nismo 'mainstream' skupina. Ne moreš je obkrožiti večkrat kot dvakrat v dveh letih. Zasitijo se in slovenski trg je majhen. Poleg tega je kriza in organizatorji imajo težave. Da pa bi igrali na lastne stroške, pa ne gre. Želeli smo prodreti malo proti jugu, ampak ni šlo. Tam je še manj denarja, druga stvar pa je, da smo vsi zaposleni. Za kakšno resnejšo stvar bi potrebovali vsaj mesec dni. V službah pa je tako, da ti ne dajo več dopusta.
Likar: Živeti pa moramo.
Dernovšek: Zaradi tega pa mi je najbolj žal, da nismo več stari dvajset let. Pri teh letih si lahko rečeš, da boš začel delati čez 10 let, ker služb ni. Upali bi si it v Evropo. Slovenija pa je tako kot pol Münchna. Še vedno pa je to bolje kot ždeti doma. Žal pa ni več tako, kot je bilo v 80. letih, ko je bila "Juga" in smo igrali več igrali tako v tujini kot doma. Takrat se je še dalo, zdaj pa zaradi služb in denarja ne gre.

Nekaj utrinkov z vaje skupine pred jutrišnjim nastopom v Kinu Šiška si lahko ogledate spodaj.