Sedmerica glasbenikov je pod imenom Happy Ol' McWeasel, ki je rezultat zlaganja besed s pomočjo piva in dobre volje, na slovensko glasbeno sceno folk rocka in folk punk vnesla že pred dobrimi 15 leti. Pevec Gregor Jančič, violinist Martin Bezjak, harmonikar Primož Zajšek, bobnar Aleš Voglar, kitarist Aleš Pišotek, basist Matej Kosmačin in Timi Krajnc, ki poprime za bendžo in akustično kitaro, so album nazadnje izdali leta 2015, pripravljajo pa se, da bo 17. marca luč sveta končno ugledal njihov tretji album.

Trinajst skladb, nekatere so nekatere že pristale v rokah poslušalcev, bodo združili pod imenom Such is Life. "Razlika med prvima dvema albuma in tem albumom je, da se zdaj več ne obremenjujemo, ali je to zvok Weaselov, ker smo ugotovili, da je vse, kar naredimo, naš zvok. Mi igramo instrumente, pojemo, se zmotimo, in to smo mi," je dejal Jančič in poudaril, da glasba Weaselov nastaja izključno zato, da imajo nekaj, kar lahko oboževalcem igrajo. Tretji album naj bi bil prvi tisti pravi.

"Če ti življenje da limone, si pač narediš limonado. Poskusili smo zajeti vodilo, da nikoli ne obupaš, vedno poskusiš iz nečesa potegniti najboljše," je dejal Voglar, ki sicer meni, da moraš, če imaš možnost in dar biti slišan, včasih tudi nastaviti ogledalo in iz tega narediš nekaj dobrega. "Na splošno smo ljudje tako neumni, da ne vidimo, da smo na koncu dneva vsi isti in vsi hočemo isto stvar – dober pogovor, dober intervju, eno pijačo brez skrbi pa kaj boš jutri jedel," je še pripomnil pevec, ki je sicer poudaril, da nočejo biti pridigarji, radi pa ljudi povabijo na svojo stran.

Septet bo najnovejši material oživil tudi na koncertu 16. marca, ki bo v ljubljanskem Orto Baru. Dan pozneje bodo v luči praznovanja dneva svetega Patrika zavzeli mariborski Štuk. "To nas napaja z energijo – akcija je enaka reakciji," je še dodal pevec zasedbe, katere bistvo so prav nastopi v živo.

Več o "povizlenju", močnih egih, veliko dobre volje, dvotonskem vlaku, različnih vragolijah, skupini kot resnem hecu, zakasnitvi plošče, o potešenju duše z novimi izzivi, kako jim je dramska razvrstitev pesmi dala vetra, kombiniranju žura in globlji sporočilnosti, o kritiki skozi humor, nahrbtniku preteklosti, sprejemanju (ne)konstruktivne kritike, o tem, koliko ljubezni premorejo Weasli, kako je Mickey Lad življenje in kako pri besedilih več glav več ve, o preganjanju senc z glasbo, predkoncertnem ritualu, o tem, kako jih dober špil dvigne, koronski remisiji, svojevrstnih izkušnjah v tujini in zakaj so jim na Češkem šle kocine pokonci, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Lani ste praznovali 15. obletnico, v teh letih se je razvijal vaš glasbeni slog, menjali so se člani, ustvarili ste pravo družino Weasel. Kaj so vam dala vsa ta leta?

Gregor: Zagotovo so nam leta dala dobršno mero izkušenj, da je kakšna pot krajša, kot bi sicer bila. Omehčala nas pa niso. Rekel bi, da glasbo, za katero želimo stati 100-odstotno, še vedno delamo tako kot od dneva ena – z vso resnostjo, ne iščemo bližnjic. Sama zasedba se je nekoliko spremenila, ampak bistvo je zagotovo ostalo. Tudi vsakega, ki postane nov član družine, hitro posvojimo in on se hitro počuti domače.
Aleš: Nekako se navleče te esence skupine, tisti član, ki pride, se malo “povizli”.
Gregor: In čez čas ugotovi, da lahko računa na to, da IQ pada z vsakim kilometrom. Vsak se s tem sprijazni (smeh).
Aleš: Teh 15 ali 16 let zagotovo ne bi zamenjal. Do zdaj je bila kar izkušnja, upam, da bo tako še naprej.

V skupini vas je sedem. Kako je sodelovati tako dolgo v dokaj številčni zasedbi med seboj zelo različnih oseb?
Aleš: Jaz pa tudi vsi drugi člani so pred tem delovali v nekih manjših zasedbah, kjer je bilo štiri ali pet članov. Pri tem številu se načeloma ustvari en center, morda dva. Nas je sedem. Vedno je pomembno, koliko egov je v zasedbi. Pri sedmih članih in petih, šestih močnih egih se ti centri znajo kar razdeliti. Ko imaš znotraj skupine dva, tri takšne tabore, je včasih dinamika delovanja veliko bolj razvejana.
Gregor: Z Martinom sva zadnjič sicer nekaj ugotovila – ker smo tako številčna zasedba, če je nekdo nerazpoložen, drugih, ki so dobre volje, dejansko ne more spraviti v slabo. Ravno obraten učinek je – ker je dobre volje vedno na pretek, ga drugi razvedrijo. Če pa imaš v zasedbi tri ali štiri ljudi, hitreje potegnejo za sabo preostale.

Aleš: Nekatere stvari so zaradi te številčnosti včasih malce bolj kaotične, ko pa zadiha teh sedem skupaj pa je še toliko boljše.
Gregor: Avtomobil z eno tono hitreje ustaviš kot vlak z dvesto tonami, potrebuješ tudi dlje časa, da tega spraviš v pogon. Ko pa ta drvi, ga težko ustaviš.

Zakaj je bil keltski navdih pravi za vas?

Gregor: V osnovi nam je že bila všeč ta glasba, sama skupina pa je dejansko nastala iz čisto preprostega razloga, kot izziv, ker v Mariboru nismo imeli skupine, ki bi igrala na dan svetega Patrika. Tako smo imeli en teden, da smo naštudirali keltske folkpesmi, ki smo jih preoblekli v svoj aranžma, ker smo bili na kup nametani iz različnih skupin rocka, heavy metala in punka . Čeprav so člani pred tem obvladali druge instrumente, zagotovo nobeden izmed njih ni igral bendža ali harmonike v živo. Skladbe smo tako žulili vsak sleherni dan, a v tednu dni smo glasbila usvojili.

Aleš: Če nam glasba ne bi bila všeč in nam ne bi bila blizu, bi se verjetno pri tem enem projektu tudi končalo. Ampak nekako je eno z drugim steklo in tukaj smo še danes. Vseeno se ne poskušamo omejevati samo na irsko glasbo, ampak raziskujemo znotraj folkžanra nasploh.
Gregor: Dan svetega Patrika je razlog, da nas imajo za “štajerske Irce” – nobeden izmed nas ne želi biti Irec, vsak pa rad igra rock'n'roll, glasbo, ki dogaja. To je torej neka naša mešanica folk rocka, folk punka, za čemer stojimo in uživamo v tem.

Ste polprofesionalna bend, želeli ste ohraniti svobodo, da ustvarjate in živite pod svojimi pogoji. Kako usklajujete glasbene dejavnosti in druga področja svojega življenja?

Gregor: V nekem trenutku smo se začeli spraševati, ali si to želimo početi na profesionalni ravni ali bi to raje vzeli kot resen hec. Odločili smo, da obdržimo službe, to, kar delamo zraven, pa delamo z vso resnostjo, a pod svojimi pogoji, takrat in tam, ko nam ustreza, vse vajeti držimo v svojih rokah. Če se greš to profesionalno, bi to pomenilo, da bi pešale družine, morali bi ustvarjati glasbo, ki ne bi bila vedno nam všeč, morali bi se držati nekih časovnic. Sicer na neki način takrat, ko se odločiš za to drugo, neprofesionalno stran, mogoče del romantike umre. Ko si mlad, delaš vse za to, da boš šel na svetovno turnejo, da bi res uspel, ker kot najstnik gledaš vse svoje idole, kje igrajo in kako dobro se imajo. V resnici vidiš samo en vidik, ne vidiš, kaj vse je v resničnosti še zraven.
Aleš: Mislim, da je bila naša odločitev dobra. Res pa je, da če se odločiš za kaj takega, morajo vsi člani enotno stati za tem.
Gregor: Če že ne drugega, nam je bilo prihranjeno to, da bi med korono morali potiskati trgovske vozičke po centru. Imamo hudo srečo, da imamo fleksibilne službe in se da marsikaj izvesti. Mogoče moraš včasih od sebe dati še več od kot pa profesionalna zasedba. Da smo nekje igrali, smo v preteklosti že večkrat naredili kakšno bedarijo – za neki festival smo se na primer v avtomobilu v eno smer peljali 20 ur, odigrali koncert, pet ur spali in se spet 20 ur peljali domov ter potem šli v službo.
Aleš: Veliko v življenju vsakega od članov je vseeno dokaj podrejeno zasedbi. Ampak radi to počnemo. Imamo kar nekaj nepozabnih prigod.

Sprva ste igrali tudi priredbe irskih tradicionalnih pesmi, pozneje ste se posvetili predvsem avtorskim. Kaj vam je dal ta prehod, prelomnica?

Gregor: Prva tri ali štiri leta smo preigrali pretežno vse festivale v Sloveniji, a še nismo imeli niti ene avtorske pesmi. Zadeva je že kar na začetku odskočila, od te prelomnice pa se nismo več imeli za skupino za zabave, pa tudi drugi so nas začeli jemati kot resno zasedbo, ki piše tudi svojo avtorsko glasbo. Ta je lahko resna, lahko pa je tudi za žur.
Aleš: To se je v bistvu zgodilo spontano in naravno. Prve avtorske pesmi so nastale pred različnimi koncerti – vaje in ogrevanje so bile videti nekako kot žurka.
Gregor: Ko nimaš kaj početi, sedem ljudi je na kupu, nekdo igra harmoniko, čeprav ne ve kaj, a je dobro, nekdo ima slučajno v rokah kitaro ... in potem daš vse skupaj na kup. V Šentjurju v zaodrju je na primer nastala skladba Hairy Grizzly.

Vaša priredba pesmi Danny Boy je bila sicer uporabljena v seriji The Crazy Ones z Robinom Williamsom, v dogovorih ste tudi za uporabo vaše pesmi v računalniški igri Call of Duty, Break Them Bones ste prelevili v slovensko Ni predaje kot himno svetovnega pokala v Mariboru, s pivovarno Bevog ste izdali tudi lastno znamko piva Weezl. Kaj vam da tovrstno sodelovanje v takšnih projektih?
Gregor: Mislim, da so to zelo dobre reference. To je tisto, kar povzroči dodatno izpostavljenost, s tem nase opozoriš tudi tiste, ki načeloma niso tvoja ciljna skupina. Je neki bonus, tudi s finančnega vidika, ni pa to bistvo, zakaj zasedba ustvarja, nekaj, na kar bi merili. Naša glasba, ki nastaja, nastaja izključno zato, da imamo nekaj, kar lahko svojim oboževalcem igramo in se ob tem dobro počutimo, še bolj pa oni.

Za dan svetega Patrika vedno nekaj “ušpičite” – takrat je zasedba nastala, imela prvi nastop, oba predhodna albuma ste izdali na ta dan. Letos boste izdali svoj tretji album. Kako bo po dolgem času spet zapakirati pesmi v celoto?
Aleš: Po letu 2015 smo kakšno leto ali dve porabili za bolj intenzivno koncertiranje, potem pa smo začeli ustvarjati nov material. Same pesmi so tako nastajale že precej časa, za nov album smo bili pripravljeni leta 2019 ali 2020, a je potem prišla korona. Čeprav naj bi bil to najboljši čas za ustvarjanje, saj nismo počeli nič drugega, vse je bilo zaprto, je to na nas vplivalo drugače, vsak si je vzel čas zase. Tako smo tudi ta album preložili za nekaj časa.
Gregor: Na neki način se Alešu čutim dolžnega opravičiti, ker se mora nekatere pesmi učiti na novo. Ritem je za ploščo namreč posnel že pred dvema ali tremi leti, vsi drugi pa smo s tem odlašali, tudi besedila so se pisala pozneje, kot bi se morala. Imamo še to “srečo”, da v studiu radi kompliciramo. Stvari radi dodelamo tako, da nam je všeč in v izziv. Izmed vseh različic potem ena končno deluje, lahko tudi tista prva. Namesto da bi v dveh tednih dokončali vse pesmi, za eno porabimo dva meseca.
Aleš: Včasih spoznaš, da je bila tista prva asociacija najboljša.
Gregor: To se je zgodilo, recimo, tudi s pesmijo Out of My Way. Posneli smo uvod v več različicah, na koncu pa smo rekli, da začetek v celoti odrežemo, da bo pesem taka, kot je bila na začetku, da takoj zažgemo, brez romantike.
Aleš: Zaradi dinamike sedmih ljudi včasih pač kaj traja dlje, včasih pa je kaj prej. Zagotovo pa stojimo za tem albumom.

Ne bojite se eksperimentirati. Z albumom No Offence naj bi opozorili nase, s Heard Ya Say! pokazali, česa ste se naučili od prvega, tretji pa zaokrožitev teh. Je težko ves čas odkrivati neko svežino, a obenem ostajati zvest jedru skupine, ohraniti navihan 'vizlovski' značaj?

Gregor: Zadnjič sem poslušal intervju s Kerryjem Kingom skupine Slayer, pa tudi Oasis so večkrat že dejali, da je prvi pravi album vsake skupine tretji. Prvi album narediš brez težav, ker so pesmi nastajale dlje časa in zorele – od takrat, ko si nastal, pa naslednjih nekaj let do izdaje albuma. Na drugem albumu pristanejo skladbe, ki so nekako ostanki prvega, ker še nisi dokončal zgodbe in jih nisi hotel izdati kot polizdelke. Pri tretjem albumu pa moraš vse pesmi narediti na novo, ker si vse že porabil, nočeš se ponavljati in se vprašaš: "Kaj pa zdaj? Kdo smo mi? Je to zvok Weaselov?" Čar tretjega albuma je torej ujeti ravnovesje med tem, kar si, in obenem ponuditi nekaj novega za oboževalce.

Aleš: Prišli smo do trenutka, ko se srečaš s tem, kaj bo zdaj – make it or break it (ali ti uspe ali te zlomi).
Gregor: Razlika med prvima dvema albuma in tem albumom je, da se zdaj več ne obremenjujemo s tem, ali je to zvok Weaselov, ker smo ugotovili, da je vse, kar naredimo, naš zvok. Mi igramo instrumente, pojemo, se zmotimo, in to smo mi. Če je nam res nekaj všeč, pa je malce manj keltsko, a se nam zdi v kontekstu, s tem nimamo težav.

Aleš: Sprejeli smo dejstvo, da mi narekujemo v trenutku, kaj bodo Weasli in njihov zvok, da to ni nikjer določeno vnaprej.

Se po teh letih še vedno naučite česa novega med snemanjem?
Gregor: Vedno znova vidimo, recimo, kako daleč gremo lahko pri Martinu, da ne izgubi živcev (smeh).
Aleš: Dejstvo je, da na vse ves čas nekaj vpliva, stvari črpamo od nekod. Na tej plošči so vplivi nečesa drugega, kot so bili na prvih dveh. Vedno se v nekem smislu razvijamo, mislim, da nikoli ne bomo ostali na mestu. Vedno je nekaj novega, in tudi v prihodnosti upamo na to.

Ne marate se ponavljati, v Last Good Chance ste vključili tudi klaviature, kar ni čisto običajno za vas. Na albumu boste uporabljali tudi druge instrumente, posegli v druge žanre. Je poskusiti nekaj novega strašno ali vznemirljivo?
Aleš: Zagotovo je malo obojega, iz tega je treba najti neko pravo mero. Nekako mislim, da tako čutimo, ko delamo.
Gregor: Zavedaš se, da moraš ljudem vedno ponuditi tisto, po kar so prišli, del svoje duše pa moraš potešiti tudi z novimi izzivi. Prava pot je srednja, ko narediš simbiozo obojega – pesmi, ki je ustvarjena po principu že vseh stotih prejšnjih, ki si jih naredil, in skladbe, ki je zate nov svet. Če hočeš samo drugim ustrezati, ostaneš lačen. Zmagaš takrat, ko potešiš svojo lakoto ter navdušiš in prepričaš druge oziroma poskrbiš, da verjamejo v to, kar počneš. To je tisto, kar vsi iščemo.

Na albumu se bo zvrstilo 13 pesmi, nekaj izmed njih jih je že ugledalo luč sveta. Pesmi bodo mešanica pripovednih in izpovednih, poskočnih in baladnih. Ste imeli v mislih posebno zgodbo, ko ste jih razvrščali in se odločali, kaj boste dali na ploščo?
Aleš: Samo razvrstitev pesmi na plošči nam je pomembna. In nam je kar dala vetra.
Gregor: V tem primeru bi si včasih želel, da bi bil samo trije v skupini. Ampak čar te zasedbe je, da zakompliciramo tudi razpored skladb in se glede tega pregovarjamo cel teden, a potem dejansko vsi stojimo za tem. Čeprav sta mogoče kakšen Gregor ali Primož kdaj užaljena, ker se jima zdi, da sta v neko zadevo vložila že preveč časa in da je njuna res edina pametna pot, tudi onadva na koncu ugotovita, da ima drugi, ki gleda na zadevo z drugega zornega kota, prav.
Aleš: Zaradi te raznolikosti je bilo kar zahtevno. Poslušalci bodo sami presodili, ali nam je uspelo ali ne nekako ohraniti uvod, vrhunec in zaključek.

Gregor: Dramo smo naredili zagotovo, ali nam je dramski trikotnik uspel znotraj razporeda pesmi, bodo pa poslušalci sami ugotovili.

Naslov je Such is Life – želeli ste povedati, da je življenje takšno, kakršno je, z lepimi in slabimi trenutki, pomembno je, kako nanje reagiramo in se iz tega kaj naučimo. Je to vaša poanta življenja?
Gregor: Jaz bi rekel, da bi to moralo biti pravilo vsakega. Ne pravim, da me morajo ljudje poslušati, ampak to je moje prepričanje – da se morajo nekatere stvari pač zgoditi, od tebe pa je odvisno, kaj iz njih potegneš. Tudi, če so te slabe, jih lahko spreobrneš v nekaj dobrega. Tudi člani naše skupine tako razmišljajo – verjamemo v marsikaj, kdaj pa smo pripravljeni tudi pogoreti in se iz tega tudi kaj naučiti. Marsikatero priložnost smo zamudili, ampak zaradi tega nismo jezni, ker smo takrat v tisto iskreno verjeli. Čeprav bi se nam na koncu dneva kaka druga pot bolj izplačala, bomo prav zaradi te izkušnje naslednjič prehodili krajšo pot.
Aleš: Če ti življenje da limone, si pač narediš limonado. Poskusili smo zajeti vodilo, da nikoli ne obupaš, vedno poskusiš iz nečesa potegniti najboljše.
Gregor: Pa tudi dober izgovor je – če ti album ni všeč: “Such is life, take it or leave it" (Tako je življenje, vzemi ali pusti). Še vedno ga imaš lahko za podstavek za pivo (smeh).

Kdaj ste si nazadnje rekli: “Such is life.” (Tako je pač življenje)?
Gregor: Ko sem poslušal album, na katerem se je slišal zvok s, ki ne bi smel biti odpet. Prekršil sem to svoje pravilo in sem vseeno poklical Martina, naj ga zbriše. V tem primeru ne more biti: “Such is life”. Včasih tudi samo življenje presenetiš, ne življenje samo tebe.
Aleš: Jaz pa sem si nazadnje to rekel v trgovini včeraj, ko se je nekdo vrinil pred mano v vrsto (smeh). Mislim, da imaš vsak dan majhne in velike zmage ter poraze. Takšno je življenje.

Menite, da je zasedba dobra platforma za izražanje (ne)zadovoljstva, da imate nalogo, da svetu poveste, kaj si mislite, ustvarite neko kritično razmišljanje. Prevladujejo angleška besedila, ta so pogosto tudi sarkastična, predvsem pa iskrena, nastajajo spontano. Je težko kombinirati vsebino in žur, kot pravite?

Gregor: Nam to ni težko, nekateri pa si težko predstavljajo, da imajo včasih Weasli tudi globljo sporočilnost. Vir besedil je nasploh trenutek navdiha, ne rečemo si, zdaj bomo pa o tem pisali. Mislim pa, da ima vsak glasbenik, umetnik oziroma vsak, ki pred sabo drži mikrofon, do določene mere poslanstvo opozoriti družbo, ko ga ta “biksa”.
Aleš: Če imaš to možnost in dar, da si slišan, moraš včasih tudi kaj pametnega povedati, na kaj opozoriti, in mi se trudimo, da poleg dobre volje in veselja podamo tudi kakšno kritiko, nastavimo ogledalo. Na neki način je greh, če tega ne izkoristiš in ne poskusiš iz tega narediti nekaj dobrega.

Je obdelovanje resnejših tem skozi humor in sarkazem pravi način, kako se lotiti kritike?
Aleš: Zagotovo se boš nekoga bolj dotaknil in mu prej prišel blizu tudi skozi humor. Marsikdo je bolj dovzeten, če mu rečeš, kaj je ali ni v redu, ko mu malce zlezeš pod kožo. Zagotovo poskušamo tovrstne zadeve podajati na tak način – če se nekdo prej malce omehča, potem prej vpije kakšno idejo. Preprost primer – v šoli se včasih učenec nekaj nauči šele, ko učitelj ubere drugačno pot, na primer duhovit način skozi igro.

Velik poudarek dajete tudi na videospremljavo pesmi. Tudi pesem 100 Years je dobila vizualizacijo v obliki animacije, ki jo je naredil Tomaž Praunseis. Animacija je tudi torej neki način, da se resne zadeve lotite na bolj šaljiv način?
Gregor: Za videospot smo našemu režiserju Tomažu Praunseisu dali besedilo in rekli, naj naredi, kar koli si želi, samo da bo na koncu dobro. Osredotočil se je na to, kar tudi samo besedilo pravi – da se že od vekomaj ukvarjamo z istimi težavami, nikoli pa se nismo ničesar naučili. Na splošno smo ljudje tako neumni, da ne vidimo, da smo na koncu dneva vsi isti in vsi hočemo isto stvar – en dober pogovor, dober intervju, eno pijačo brez skrbi, pa kaj boš jutri jedel. Ta skladba je recimo ena tistih z resno sporočilnostjo, sama igra inštrumentov pa je mogoče malo bolj vesela, navihana. Enako velja za videospot.
Aleš: Videospot pesem potegne v malo resnejšo smer – da se izrazi neka kritika. Če kdor koli, tudi če le eden, kaj od tega odnese, super.
Gregor: Nočemo biti pridigarji, tisti, ki bi dejali, da je prav samo to, in ne ono drugo, sveta ne jemljemo kot črno-belega. Radi pa povemo, kaj nam je všeč, in ljudi vedno vabimo na svojo stran, kjer se mi dobro počutimo. Če jih za sabo potegnemo veliko, je to odlično.

V najnovejši izdaji 100 Years, ki je napovedala album, omenite, naj ljudje dvignejo pesti, naj se vidijo odprte glave, zdaj naj bi bila priložnost, da se svet spremeni na bolje. Kaj bi bil po vaše prvi korak v pravo smer na tem področju?
Gregor: Prvi korak v pravo smer je vedno to, kar nam nikoli ni uspelo in čedalje manj nam uspeva – da bi se ljudje med seboj poslušali. Ni pomembno, s katerega brega si, vsak ima svoj prav v določenih pogledih. Treba se je začeti poslušati. Ker se tako lahko začnemo učiti in razumeti, ni nujno, da tvoja volja obvelja. To, da je vmes pregrada in da nočeš slišati drugega mnenja, je tisto, kar je največja težava na tem svetu, tako v politiki kot tudi v ljubezni.

Aleš: Če bi bil vsak pripravljen na manjši kompromis, poslušati drugega, predvsem pa to, da bi se držal načela: “Ne počni nekomu tega, česar ne bi hotel, da nekdo naredi tebi,” mislim, da bi bilo veliko stvari na svetu drugačnih.

S svojo glasbo želite ljudem dati tudi upanje in energijo v boju za boljši jutri. Uporniška Break Them Bones gre o tem, da bojne rane iz preteklosti še okrepijo človeka, gre se za neustrašnost in vztrajnost. Se je iz preteklosti treba učiti in iti naprej ali jo ves čas nositi s sabo?
Gregor: Preteklost, pretekle napake in grehi ne smejo biti tvoje breme, moraš pa se znati iz njih nekaj naučiti. Tudi če so slabe stvari, moraš poskusiti iz njih začeti razvijati nekaj dobrega.
Aleš: Ta nahrbtnik ne sme biti pretežek, treba je gledati naprej, a ne pozabiti starih napak. Življenje ni črno-belo, vedno je kombinacija.
Gregor: Dandanes se kot družba znamo obremenjevati samo s preteklostjo, nimamo pa rešitve za prihodnost. To je težava, a obenem je dobro za tistih pet ljudi na svetu, ki dejansko vodijo celotno družbo. Tega ne uvidimo. Tako se raje med sabo pregovarjamo in slepo verjamemo v napačne ideale, tisti zgoraj pa si manejo roke na naši nesreči.
Aleš: Preteklost je lahko dobra manipulacija za ljudi, da se ti z nečim zamotijo.

V več pesmih se boste torej spet dotaknili pomembnosti ostajanja na svoji poti in vere v samega sebe, pustiti preteklost za seboj in iti naprej. Je težko doseči to raven, da se ne obremenjuješ z mnenjem drugih?

Gregor: Banalna, bedna, a na hec obrnjena prispodoba – ko se pol leta gledaš pred ogledalom in dejansko vidiš, da imaš nekaj kilogramov preveč, se čez čas sprijazniš, da ti neka srajca več ne paše. Od tistega trenutka dalje se s tem ne obremenjuješ več, in če so nekomu tvoji odvečni kilogrami všeč, naj se ti pridruži, če ne, pa pač ne. Če se bo človek obremenjeval, bo sam sebe potopil. Ti moraš samo verjeti v dobre stvari, in to je to.

Aleš: Kar se tiče naše ustvarjalne plati – vedno sprejmemo neko konstruktivno kritiko, obenem pa delamo to, kar nam "paše", a poskušamo, da drugih pri tem negativno ne vznemirjamo preveč. Dokaj hitro prepoznaš “bullshit” ali pa nekaj konstruktivnega. In če je pač kar nekaj, mu pač zavrtiš našo pesem Out of My Way (smeh).

Del življenja je seveda tudi ljubezen, ki bo prav tako imela mesto na vašem albumu. Med njimi je tudi nekako že izdana Last Good Chance, zanjo ste posneli filmski videospot na gradu Štatenberg.
Gregor: Ljubezen nas žene naprej, upam, da ne sovraštvo. Ljubezen je vedno del Weaslov, zagotovo jo nekaj premorejo – ali prijateljska ljubezen med nami ali pa kar se tiče ljubezni do življenjskih sopotnikov. Kakšno besedilo je tudi namenjeno našim ženam in dekletom.
Aleš: Kakšna pesem je nastala tudi v stanju razočaranja, bojda takrat nastanejo najboljše pesmi.
Gregor: V preteklosti se je zagotovo zgodilo, da sem jezen odromal iz hiše in si mislil, zakaj je meni tega treba, ter tako napisal res iskreno besedilo na poti do trgovine in nazaj. Vmes sem sam sebe nekaj naučil in videl, da ni tako hudo. Besedilo je imelo na koncu drugačen zaključek, kot sem sprva mislil.
Aleš: Je kot neka osebna majhna transcendenca, nek ventil je.

Gregor: Res glasna skupina smo na primer, ko Aleš jezen “ruži” po bobnih, ker ga v službi nekdo razjezi (smeh).

V pesmih bo tudi tokrat mešanica življenjskih situacij, spodbud, a tudi fikcije, pripovedk. Na primer Mickey Lad je bolj pripovedna zgodba. Od kje navdih zanj?
Gregor: Mickey Lad je izmišljen junak, ki bi ga vsi radi poznali in ga na neki način poznamo. Mickey Lad je tisti, ki včasih kakšno ušpiči, ampak je v osnovi zelo dobrega srca in mu ne moreš zameriti. V bistvu je Mickey Lad življenje – včasih ga polomiš, ampak če ga iskreno polomiš, z dobrimi nameni, ti je vse oproščeno. Kitice je napisal Kosmačin, jaz pa refren – dopolnjevala sva se. Včasih je tako, da kdo napiše celotno besedilo ali del tega, jaz pa dopolnim do konca. Tudi obratno se zgodi.
Aleš: Več glav več ve.

Dejali ste, da je igranje v tem bendu kot joga, vir sproščanja. Glasba naj bi bilo po vaše najboljše zdravilo za melanholijo. V See You Tomorrow pozivate, da naj poslušalci pojejo z vami, in to naj bi jih osvobodilo. Lahko z glasbo torej preženemo svoje sence, osvobajamo čustva in energijo?
Gregor: Pesem, bojni krik, povedati nekaj na glas, zakričati ali zakleti pomaga, že zaradi tega, ker sprostiš svojo negativno energijo. Ta pesem je napev vsem tistim, ki mislijo, da morajo od sebe nekaj dati, pa nimajo za to pravega orodja. To je bistvo skladbe – zapoj, povej na glas, kaj ti gre slabo ali dobro, in spusti stvari iz sebe, mi smo tvoje orodje za to, če si tega le želiš. Mi pojemo zate, zato da se lahko priključiš našemu pevskemu zboru, ki včasih šepa, včasih pa dobro poje. Besedilo je sila preprosto, vsak ga lahko poje, tako da pridite zraven!
Aleš: Če posplošimo – z glasbo lahko prežene tudi senco, ne glede na to, kaj ta je.

Skladbe bodo na odru v Orto baru zaživele 16. marca, dan pozsneje pa tudi na mariborskem Štuku. Se veselite “žegna”, proslave občinstva?
Aleš: Zagotovo, a smo vseeno malo na trnih, saj nas vseeno zanima, kaj si občinstvo misli o novem materialu. Upam, da bo sprejem novih pesmi čim bolj pozitiven.
Gregor: Tudi, če nobenemu ne bo všeč, bomo na odru vseeno videti, kot da se imamo vrhunsko (smeh). Nastop bomo profesionalno izvedli tudi, če nas bodo obmetali s steklenicami. Če že verjameš v idejo, pojdi z njo do konca, tudi če nobenemu ni všeč.
Aleš: Odločili smo se, da je potrebna nadgradnja vsega skupaj. Želimo, da je malo boljše in večje tako vizualna kot tudi zvočna oziroma tehnična plat, ki je mogoče obiskovalci sicer ne opazijo.

Imate pred koncertom poseben ritual?
Gregor: Vedno damo roke skupaj. Tudi če mi greš danes na jetra, ker si res slabe volje in te nekaj žre – ekipa smo in gremo “all in”.
Aleš: S tem ritualom presekamo tisto morebitno dotedanjo slabo karmo, začnemo znova, preden gremo na oder.
Gregor: Aleš me je opozoril, da pred koncerti vedno rečem, da ne bo ljudi. Nikoli ne reči tega, kar si želiš.

Vmes naj bi skupina postala tudi malce apatična, ustvarjalnost je zamrla, ker je pandemija covida-19 onemogočila koncerte, vi pa velik poudarek dajete na žive nastope. Kaj vam pomeni ta izmenjava energije z občinstvom?
Gregor: To je vse, to je bistvo zasedbe. Ne glede na to, ali je pod odrom sto, dva tisoč ljudi ali dva človeka. Ko je tam en človek in posluša, raje, kot da bi bil doma pred televizijo, in je dejansko ves svoj čas posvetil nam – takrat gremo na polno. To nas napaja z energijo – akcija je enaka reakciji. Če obiskovalcem ne daš vsega, tudi če tehnično ne gre vse po načrtih, če se na odru “šparaš”, od njih ne moreš pričakovati maksimuma. Vsak dober špil nas še bolj dvigne.
Aleš: Energija živih koncertov je pomemben dejavnik za to skupino. Morda smo zato med korono rahlo šli v neko remisijo – živi koncerti so naša bit.
Gregor: Album je za to, da ga lahko v živo izvajaš kot del repertoarja.

Kaj si želite, da občinstvo torej odnese z vaših koncertov?
Gregor: Čim manj bušk, če pa so, pa naj bodo zaradi dobrega razloga.
Aleš: Zame osebno je dosežek, če se nekdo, ki ima slab dan, zaradi koncerta počuti bolje, vsaj za tisti dve uri. Če mi nekomu tako uspe polepšati dan, sem naredil več, kot sem kdajkoli upal.
Gregor: Amen.

Letošnje leto ste začeli na Češkem. Se tuji koncerti vseeno razlikujejo od domačih?
Aleš: Pred 10 leti je veljalo, da če je slovensko skupino povabil organizator iz tujine, je bila že sama organizacija na nekoliko višji ravni, kot smo bili vajeni doma. Bil je napredek, kar se tiče logistike, tehnike in same izvedbe. Zdaj je ta razkorak precej manjši, tudi slovenska scena se je precej razvila. Tujina je bila vseeno zelo dobra izkušnja, zanjo smo zelo hvaležni. Seveda pa si navajen relativno majhnega trga Slovenije, kjer po nekaj letih koncertov lahko postaneš precej prepoznaven. Ko prideš v tujino, se to začne od začetka.

Gregor: In to v vsaki državi.
Aleš: Res je, da so zdaj tu platforme, kot je Spotify, in družbena omrežja, prek katerih ti ljudje lahko sledijo. Vseeno te glavnina ljudi na koncertu ne pozna, tako pa se moraš potruditi, da zgradiš zaupanje, da te ljudje vzljubijo. To svojevrstna, prav posebna izkušnja.

Čakala naj bi vas tudi turneja po drugih evropskih državah, kot so Francija, Nemčija in Anglija.
Aleš: Trenutno se še dogovarjamo. V Franciji je nekaj že potrjeno, Anglija je še v dogovorih. Kot kaže, bo pestra festivalska sezona. Povpraševanja so tudi prek luže.

Oba prejšnja albuma sta izšla tudi na Japonskem. Ste že kdaj koncertirali na Škotskem, Irskem ali Japonskem?
Gregor: Tujina nam sploh ni tuja, a tam še nismo igrali. Velike načrte smo imeli, vložili ogromno financ v medijsko kampanjo, ki se je na koncu zaradi Otočanov izjalovila. Ampak že to poletje se morda vračamo v Anglijo na razne festivale. V preteklosti je z nami v stik že večkrat stopila irska produkcija, na primer njihove nacionalne televizije, in prosila, ali bi lahko uporabili našo pesem. Glede na to da imajo takih skupin na pretek, je to kar zanimivo. Je pa res, da imajo veliko zasedb, ki so usmerjeni v tradicionalno folkglasbo, ne pa rokerjev, ki igrajo folk rock.

Aleš: Zagotovo so sicer razmišljanja tudi o Japonski. Bilo je že povpraševanje, a je vmes prišla korona, celotna stvar pa mora še dozoreti – to ne more biti le en koncert, ker je za to preveč logistike. Moralo bi prerasti v neko turnejo. Nikoli ne reci nikoli.

Kakšen je občutek, ko iz ust tako domačih kot tujih oboževalcev na oder slišite besedila, ki so se jih naučili na pamet?
Aleš: Presenetljivo je, mene je “vrglo na rit”, ko smo januarja prišli na Češko, kjer smo bili prvič, in so ljudje na vseh treh koncertih zraven peli refrene tako, da si jih slišal na oder. V takem trenutku ti grejo mravljinci po telesu, vse dlake pokonci. Tega občutka ne bi zamenjal za nič.
Gregor: Najlepše je, če se te sliši. In mi smo bili že večkrat slišani.