Lani ob tem času na orjaškem odru Glastonburyja, sinoči pri nas: eksperimentalna zasedba Metronomy, ki se je že zdavnaj otresla primerjav z rojaki Hot Chip, tlačenja v trend "nu-rava" in posmeha "hipsterskega benda", je bila morda drzna izbira za vrhunec prvega večera iz Finske uvoženega festivala Flow, ki je ta konec tedna prvič zasedel kompleks ljubljanske Tobačne.

Metronomy so tista četverica iz Devona, ki je pred štirimi leti v poštirkanih blejzerjih in hlačah, zlikanih na rob, dokazala, da je turobna britanska obala lahko prav tako fascinanten glasbeni motiv kot s soncem obsijane srferske plaže Kalifornije. Plošček The English Riviera je bil nominiran za nagrado mercury, in revija NME ga je postavila na drugo mesto lestvice najboljših albumov leta. Človek bi mislil, da bo sledil veliki pok: sodelovanje s kakim slavnim producentom, odmeven remiks ali dva, in Metronomy bodo globalna senzacija. A Mount vztraja pri svojem (in na svoji strani Atlantika): po triletnem predahu je lani izšel nostalgično naslovljeni album Love Letters, analogni synth-pop poklon šestdesetim, ki se brezsramno spogleduje z motownom in R&B-jem. Če plošček sam po sebi morda ne prepriča v taki meri kot njegov predhodnik, pa je absolutno lahko žal vsakomur, ki ni tvegal in prišel preverit, kako zveni v živo.

Če ne bi nosili ujemajočih modro-belih oprav, bi Metronomy na odru lahko bili iz štirih različnih bendov (tako pa so videti, kot da so prikorakali iz filma Wesa Andersona). Mount je klasičen britanski rdečelasec z impresivnim falzetom, medtem ko je nigerijski basist Olugbenga Adelekan visok, eleganten in neskončno kul (celo s pričesko Princa z Bel Aira). Bobnarka Anna Prior izžareva karizmo kake Karen o (Yeah Yeah Yeahs ) ali Alison Mosshart (The Kills), klaviaturist Oscar Cash pa je, kot bo Mount pozneje pripomnil na odru, v Ljubljani "doživel najlepša dva dneva svojega življenja".

V natančno odmerjenem festivalskem setu (ura in petnajst minut, z začetkom točno ob pol dvanajsti, kot je bilo napovedano) mora bend "nadoknaditi za izgubljeni čas", kot pravi Mount v opravičilo, da v Ljubljani tokrat nastopajo prvič. Morda so tudi zato dobro zastopane vse stare uspešnice, od Radio Ladio, Heartbreaker in A Thing for Me z albuma Nights Out, pa seveda do Everything Goes My Way, The Look in The Bay z zgoraj omenjenega najuspešnejšega ploščka. Med novimi pesmimi gre najbolj v uho naslovna Love Letters, pa tudi I'm Aquarius, ki premeteno brije norce iz človeške fiksacije na astrologijo. Čeprav pod odrom ni ravno pretirane gneče, pa so ljudje razigrani (do polnoči je bilo le že časa za nekaj piv) in pripravljeni na ples. (Ne, ni se spremenil slovenski nacionalni značaj, le Britancev je bilo presenetljivo veliko.)

S hitrimi prehodi med inštrumentalnimi in vokalnimi, med plesnimi in malce bolj baladnimi komadi, bend prekipeva od energije, in res je nemogoče ne vsaj malce migati v njihovem ritmu. V živo so Metronomy skoraj neopisljiva zmes funka iz sedemdesetih, abientalne elektronike, pop harmoniziranja in na trenutke čisto rockovskih akordov ter skoraj drugogodbovskih bobnarskih vložkov. Zveni naporno za ušesa, a je v resnici nalezljivo evforično. Skupina odlično funkcionira pred manjšim občinstvom, ki ga povleče v svojo intimno zabavo, težko pa si je predstavljati, da bi bil učinek enak, če bi bilo prizorišče natrpano do skrajnih kapacitet.

Več o samem festivalu v enem izmed prihodnjih člankov, spodaj pa lahko preberete kratek intervju s frontmanom in gonilno silo Metronomy, Josephom Mountom. Nekaj minut za nas si je v zakulisju utrgal popoldne pred ljubljanskim koncertom.

Pred skoraj natančno enim letom ste material z zadnjega albuma, Love Letters, predstavili na festivalu Glastonbury. Ste od takrat "setlisto" kaj prirejali in popravljali? Se vam zdi, da vaš hibrid eksperimentalnega elektropopa deluje drugače v urbanem okolju, kakršno je tukaj, ali pa na prostranem posestvu Worthy Farm (kjer se dogaja Glastonbury, op. n.)?
Pravzaprav smo zelo zadovoljni, da zdajle nismo na Glastonburyju, ha ha. Ko smo tam igrali lani, je novi album ravnokar izšel, zato smo dali večji poudarek novim pesmim, pa tudi živčni smo bili, zaradi njih neprimerno bolj. Od takrat smo imeli še kakih 150 koncertov, silno natrpano leto je bilo. Definitivno smo zdaj na točki, kjer se nam zdi, da setlista "funkcionira". Nam je na neki način vseeno, v kakšnem okolju igramo, za občinstvo pa to najbrž pomeni vsaj kake majhne razlike v odnosu ... Recimo, kaj imaš obuto. V čevljih je lažje plesati kot v škornjih. Upam. (Smeh.)

Pod vse pesmi Metronomy ste podpisani kot avtor besedil, glasbe in producent. Je Metronomy v resnici torej nekakšen bend v enem? Stremite k popolnemu nadzoru nad lastno glasbo, kot denimo Prince? Imajo preostali člani benda kak ustvarjalni prispevek, ali pa so samo najeti glasbeniki?
Če pogledaš kateri koli bend, je v njem po navadi vedno samo en ali dva človeka, ki pišeta glasbo in vse skupaj nekako vodita - nekateri bendi samo raje vzbujajo vtis, kot da so demokracija in vsi enakovredno sodelujejo. Ampak v resnici je to zelo težko izvedljivo: predstavljajte si kakršno koli situacijo, v kateri so štirje ljudje glavni. (Smeh.) Sam sem se z glasbo začel ukvarjati v samoti in sem na to nekako navajen. Če bi bil na primer bobnar v bendu, ne bi hotel biti še producent in ne vem kaj drugega. Saj je še veliko takih primerov, denimo Tame Impala: ko so na turneji, so bend, v resnici pa je to projekt, vizija zgolj Kevina Parkerja. To se mi ne zdi nič slabega.

O genezi albuma Love Letters ste že večkrat povedali, da ste ga hoteli posneti analogno. Zakaj? Uporaba računalnika gotovo večino stvari olajša. Ste iskali bolj intimen zvok?
Trenutno snemam že nov album in vse delam z računalnikom. Vsakdo, ki se ukvarja s kakršnim koli ustvarjalnim delom, pa naj bo to fotografija ali to, kar vi počnete s temle snemalnikom - vedno je zanimivo vedeti, kako so ljudje to počeli leta in stoletja, preden so imeli na razpolago nove tehnologije. Zdaj ni seveda nobene potrebe več, da bi kdo še snemal v zastarelem, analognem studiu: popolnoma preživeti so. Tako kot tudi nikomur ni več treba delati fotografij na film. Ampak če se tega vendarle lotiš, moraš na novo razmisliti o svojem delu in drugače načrtovati že znane korake. Če si postaviš meje, si odpreš nova obzorja na lastnem področju. Hotel sem samo videti, kako bi se obneslo. Ogromno sem se naučil in zdaj veliko bolj cenim vse, kar lahko naredim z računalnikom.

In vas ne moti, če se to stlači v isti koš s hipsterskim čaščenjem "retro" tehnologije?
(Smeh.) Ne, pa saj nisem ... Ne vem ... Hm, ne, ne moti me. Gre mi za učenje, ne za slog. Takole bom povedal: ne bi me zares motilo, če si ljudje to mislijo, ker očitno imam tudi globlje razloge.

Pred tednom dni ste v Hyde Parku nastopili kot predskupina za Blur. Ker vem, da ste odraščali v devetdesetih, ko so bili Blur formativen del britanske glasbene scene, se vam je moralo najbrž zdeti zelo fino, da so vas povabili zraven?
Točno to. Spomnim se, kako smo z družino hodili na počitnice in je moja sestra v avtomobilu prepevala Blur ... Če bi mi takrat kdo rekel, da bom čez toliko in toliko let igral z njimi, mu najbrž ne bi verjel. "Nemogoče, saj bodo takrat že mrtvi!" (Smeh.) Vsekakor se mi je to zdela velika reč, še posebej, ker smo nastopili neposredno pred njimi, torej smo bili glavna predskupina. Bolj se temu, da igraš s svojimi junaki, najbrž ne moreš približati.

Veliko energije že od nekdaj vlagate tudi v glasbene videospote. Naj omenim samo najnovejše: za Love Letters ste rekrutirali slovitega Michela Gondryja, ki predtem nekaj let ni posnel nobenega, spot za I'm Aquarius se očitno navezuje na Kubrickovo Odisejo v vesolju, The Upsetter pa je sploh zelo filmska zgodba o nekakšni prvinski ljubezni z gozdnim bitjem. Kako pomemben je za bend dober videospot v letu 2015, ko MTV ne kraljuje več na svojem prestolu in ko se je način poslušanja glasbe povsem spremenil?
Še vedno je veliko ljudi, ki sedijo pred YouTubom in drug drugemu pošiljajo zabavne posnetke. Seveda ni več tako ... zabavno, kot je bilo v devetdesetih, ki je bil MTV v razcvetu, ampak še vedno mislim, da glasbeniku prihrani ogromno dela pri iskanju občinstva, če ga lahko nagovori z nečim, kar je vizualno zanimivo. Pa tudi zato, ker sem sam iz časov, ko so se videospoti vrteli na televiziji, je imeti lasten spot na neki način ... uresničenje sanj? Razumete, kaj mislim? (Smeh.) Žalostno bi se mi zdelo, če jih ne bi imel. Že tako ali tako so se sfižile moje sanje o tem, kako prodajam kupe CD-jev! (Smeh.)

Ima lahko umetnik kdaj distanciran odnos do nenaklonjenih kritik - ali pa je to nemogoče, če gre za tvoje življenjsko delo? V Rolling Stoneu so na primer o vašem zadnjem albumu napisali: "Pretežno nesrečni na svojih večnih počitnicah." To se mi je zdelo precej duhovito, čeprav ni bilo mišljeno ravno kot kompliment.
Vedno preberem recenzije, ker seveda hočeš vedeti, kaj si ljudje mislijo. Zanimivo se mi zdi, da negativna mnenja praviloma prihajajo iz Amerike ... Očitno me pač ne razumejo. Za seboj imam štiri albume, s precejšnjo gotovostjo si upam reči, da sem poklicni glasbenik. Dovolj zaupam oboževalcem tovrstne glasbe, da jim lahko verjamem, da tudi moja ni obupna. Kadar koli preberem oceno, ki je izrazito negativna, si mislim, da se s piscem verjetno ne bi najbolje razumela, če bi se osebno spoznala. Se pa strinjam, da "pretežno nesrečni" zveni kar duhovito.

Mora glasbenik vedno verjeti, da je njegov najnovejši album tudi njegov najboljši?
Hm. Toliko dejavnikov je, ki se spremenijo med enim in drugim albumom in ko imaš nekaj plošč že za seboj, nisi več tako mlad in naiven, kot si bil na začetku. Seveda je pomembno zase misliti, da si v tem trenutku na vrhuncu svojega dela, ampak obenem se mi bo pa Night Out, naš drugi album, vedno zdel moja mojstrovina. Ko bom star 50 let in bom poslušal, kar koli vse bom pač do takrat še izdal, recimo album z godalnim kvartetom ali kaj takega, se mi bo to zdelo absolutno najboljše do takrat. Je pa na mladosti nekaj neponovljivega: nikoli več ne bom mogel ustvarjati glasbe tako, kot sem jo pri 19 letih. Pomembno je ves čas misliti, da si na vrhuncu ... dokler ne ugotoviš, da nisi.