Če je še leta 2009 v Hali Tivoli njegovo odrsko postavitev sestavljalo nekaj zabojnikov, zbitih iz lesa, in skromna statična projekcija v ozadju, se je Ramazzotti na novi turneji z vizualnimi sredstvi približal šovu, kakršnega uprizarjajo največje svetovne popzvezde. Spuščanje zaves, videoprojekcije na led-zaslonu, igra luči sicer še vedno ne pustijo takega vtisa, kot je to v primeru koncertov Robbieja Williamsa (če vzamemo za primerjavo njegovo turnejo Take The Crown, s katero se je leta 2013 ustavil v Zagrebu), so pa zagotovo nadgradnja nastopov Italijana.

Ramazzotti svoje občinstvo še vedno najbolj navduši, ko pokaže svojo preprostost. Naj bo to s tem, ko sam pripelje na oder klavir, ko poje v prenosni telefon naključnega oboževalca ali ko samo preprosto stopi na rob odra in pomaha desni tribuni. V veliki meri s tem vzdržuje podobo tistega "dobrega starega Erosa", ki ostaja blizu množicam.

51-letni pevec se je tokrat srečal s športno dvorano v Stožicah in njenimi zakonitostmi (predvsem zvočnimi zmogljivostmi). Ko se je ob 20. ur zaslišala uvertura v skladbo L'ombra del gigante, ki sega v leto 2001, je bilo jasno, da ne bo veliko podrejeno minimalizmu. Na zavesi, ki je zakrivala oder, postavljen v obliki črke v, se je začela posebna 3D-animacija pevčevega obraza.

Po dvigu zavese pa pogled na polno dvorano Stožice - polno toliko, kot je dovoljevala kapaciteta prizorišča, saj je bila zgornja tribuna prekrita z zavesami. Brez odvečnih besed je ob spremljavi devetčlanske skupine v kosu postregel z novostma na koncertnem repertoarju (Il tempo non sente ragione in Perfetto).

Prav njegova mednarodno sestavljena skupina pa je tisti del sestavljanke, ki je - odvisno od dela dvorane, kjer je bil obiskovalec - dobila najmanj hvaležno vlogo na račun ozvočenja. A vseeno so Thomas Pridgen na bobnih, George Suha na kitari, Paul Costa na bas kitari, John Boscariol -klaviature, Luca Scarpa na klavirju, Christian Pescosta na tolkalih, Joe Leader na saksofonu ter Monica Hill in Roberta Montanari na spremljevalnih vokalih rutinirano izvedli svojo nalogo.

Glasba pred nagovori
"Ljubljana," je zakričal, preden je prvič in zadnjič sinoči vnesel v svoj repertoar malo kantrijevskega vzdušja ob skladbi, s katero je tudi naznanil novi album, Alla fine del mondo. Stožice so sinhrono ploskale, a skladba je prinesla tudi malo grenkega priokusa vsem tistim, ki so po izdaji singla upali, da bo tokrat Ramazzotti morda malo več eksperimentiral s kantrijem oz. ljudsko glasbo. A Italijan je ostal zvest klasičnim baladnim izpovedim.

"Dober večer, Ljubljana! Kako ste?" je nagovoril Stožice v slovenskem jeziku in takoj v nadaljevanju po italijansko poudaril, da bo ta večer v ospredju glasba. Morda še bolj kot glasba je bil v ospredju Ramazzottijev prikaz svoje vsestranskosti. Poprijel je za električno kitaro (ob skladbah Stella gemella, Sbandando), za akustično kitaro (Il viaggio), pripeljal na oder klavir (Tra vent'anni) in se spuščal v bolj ali manj komične vložke.

V precejšnjo pomoč pri tem mu je bil saksofonist Leader, ki ga je že ob eni izmed njegovih največjih uspešnic Se bastasse una canzona postavil v središče pozornosti in mu prepustil solaže, medtem ko je sam zdrvel čez interpretacijo besedila. Leaderja je po koncu skladbe povabil naprej in skupaj z njim iskal pravo izgovarjavo za besedo, ki se je ponovila še nekajkrat sinoči, in sicer za besedo hvala. A pri svojem "zabavljaštvu" se ni ustavil na tej točki. Nadaljeval je s pritiskanjem na gumbe saksofona (malce v slogu kakšnega Roberta Benignija na San Remu).

Saksofon je s pridom izkoriščal pri drugh zimzelenih skladbah, kot sta Una storia importante in Sei un pensiero speciale, po kateri se je znova podal v interakcijo z Leaderjem, le da je tokrat z njim iskal visoke tone na inštrumentu in se za nekaj sekund prelevil v beatboxerja. A kljub vsemu je bil to večer balad in pripovednih interpretacij. Naj bo to ob luči reflektorja, ki je svetila le nanj (Rosa nata ieri), brez skupine (Tra vent'anni) ali z njihovo popolno podporo. Če potegnemo črto: vizualizacija še vedno nima takšnega učinka, kot ga ima Ramazzotti, ko stopi na oder le ob podpori vseh treh spremljevalnih pevcev in klaviaturista.

V ospredju vokal
Prav zato je del, v katerem se oder prelevi v nekakšno dnevno sobo in združi skladbe Una storia importante, Adesso tu in L'aurora eden njegovih najmočnejših adutov. Že pri Una storia importante je sinoči vsa dvorana začela prepevati in pevec je samo dal znak preostalim članom, da se poberejo z odra, češ da jih ne potrebujejo. Nato pa se je spustil v prepevanje z dvorano.

Svojevrsten pečat so tudi tokrat med občinstvom (vsaj sodeč po sodelovanju) pustile skladbe, ki jih je Ramazzotti posnel v duetih. Težko delo nadomeščanja Anastacie pri skladbi I Belong to You (Il ritmo della passione) je tokrat pripadla Hillovi, vloga Cher Montanarijevi, Cose della vita pa je Ramazzotti odpel sam. Z njo je tudi naznanil zadnji del koncerta, kjer je še enkrat izkazal svoje interpretacijske zmogljivosti ob baladi Musica è, kjer je za nekaj trenutkov odšel z odra in si v ozadju popravil "in ear monitor" slušalke, nad katerimi je obupal že nekje na sredini včerajšnjega koncerta.

Za dodatek rednega dela repertoarja se je vrnil na oder sam z akustično kitaro in v kantavtorski maniri odigral Un angelo disteso al sole. Zaključek je pripadel zadnjemu singlu Sei un pensiero speciale in seveda uspešnicam - že tradicionalno s sambo navdahnjeni Fuoco nel fuoco ter skupinskemu prepevanju (ko so vstali tudi skoraj vsi obiskovalci na tribunah) ob Più bella cosa.

Dve uri, 26 skladb in nogometni pozdrav celotne ekipe na koncu so tako grob izkupiček novega gostovanja Ramazzottija v Sloveniji.