Nick Cave & The Bad Seeds na prvi pogled niso idealna zasedba za ljubljansko Areno Stožice in Stožice se ne zdijo idealna lokacija za izvajalca, ki nas je v preteklosti razvajal v pravljičnem ambientu Križank in malo manj pravljični domačnosti Hale Tivoli, kjer bi se sinočnji koncert po prvotnih načrtih tudi moral odviti. Cavov opus se razteza na spektru med tiho intimo in ekstatično kakofonijo, v njem pa odzvanjajo motivi smrti, nasilja in religiozne tematike: stadionske himne to niso. In vse to lahko povemo, še preden smo sploh omenili pregovornega slona v prostoru: Avstralčev novi album Skeleton Tree, ki je jedro trenutne svetovne turneje, je nastal v obdobju neposredno po tem, ko je njegov 15-letni sin Arthur umrl v tragični nesreči.

Glasbenik sam nas je izrecno posvaril pred vlečenjem preprostih vzporednic med osebno tragedijo in umetniškim izdelkom. Pa vendar: album se začne z neizprosnima verzoma "You fell from the sky / Crash landed in a field Near the river Adur" in se zgosti v šopek osmih srce parajočih meditacij o izgubi, hrepenenju in nemoči; "Nothing really matters when the one you love is gone," ječi v pesmi I Need You. Kako naj taka razprtost razrvanosti in bolečine preživi v betonski skledi, kjer bo več kot deset tisoč navdušencev, ki si Cava malce posestniško lastimo (v Ljubljani je ne nazadnje reden gost), mahalo s telefoni? "To ni koncert, to je maša," je dahnila Hrvatica poleg mene, in prenapetosti takih izjav ne bi verjela, če ne bi doživela sinočnjega koncerta. Navidezna vulgarnost ambienta je nekako samo še podčrtala kontradiktorno, bolečo lepoto večera.

V svoji klasični opravi ozko krojene obleke in neverjetno zloščenih čevljev je zdaj že 60-letni Nick Cave nastop začel brez okolišenja: na barskem stolčku, s pesmijo Anthrocene in razrvanim stokom pesniškega subjekta, naj se ljubljeni "prosim vendarle že vrne domov". Že nekaj pesmi kasneje rekvizit izgine in pred nami je "stari" Cave, tako zelo znani in zdaj vendarle drugačni: še vedno večino koncerta preživi na ozki pisti pred prvo vrsto, kjer se pusti malikovati iztegnjenim rokam oboževalcev in kjer izrecno išče intimen, pa čeprav bežen stik s posameznimi poslušalci. V prvi vrsti je človek priča za leto 2017 skoraj neverjetnemu fenomenu: ljudje sramežljivo skrivajo telefone in fotoaparate, ko se namrgodeni pogled barda upre naravnost vanje. Tudi grabežljive roke nikoli nepovabljeno ne segajo po pevčevih nogah ali torzu.

Kasneje bo svoje žilavo, vitko telo tudi zalučal med ljudi, in to z brezbrižnostjo, ki je njegova leta in stopnja slave zagotovo ne narekujeta. A tako kot Heraklit ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi ta koncert ne bi mogel biti ponovitev nastopa v Hali Tivoli pred štirimi leti, pa tudi, če bi bil izbor pesmi popolnoma enak. Če sta Caveovo srepeče, izzivalno strmenje in kroženje z boki nekdaj oddajala nezamenljivo seksualen, pa čeprav rahlo melanholičen naboj, so zdaj v igri popolnoma druge sile: očitno smo v družbi umetnika, ki svojo bolečino vedno znova raztaplja in osmišlja v delu.

V drugi polovici nastopa se nove pesmi prepletajo s standardnim repertoarjem "največjih uspešnic" Caveovega kanona: podaljšane, nadgrajene, meditativne izvedbe antologijskih Tupelo, From Her To Eternity in seveda Red Right Hand - priložnost, da the Bad Seeds dokažejo, da znajo ustvariti tudi veličasten hrušč in ne le nežnih baladnih podlag (Warren Ellis je še vedno derviš na violini). Pesmi so se v dolgih letih razrasle, pridobile nove pomene ali predrugačile prejšnje. Vsaka posamična skladba je nova izkušnja, pa čeprav ga morda v živo slišiš že petič. Klasika The Ship Song kar naenkrat zveni kot tesna sorodnica nove elegije Girl In Amber, pa čeprav je med njunima nastankoma več kot četrtstoleten razmik. Po vsem tem je The Mercy Seat, morilčev poslovilni nagovor z električnega stola, skoraj lahkoten komad za razrahljanje ozračja.

Določeni prijemi so klasično stadionski: "Tukaj lahko pojete zraven, če hočete ..." navrže ob prvih taktih balade Into My Arms. In potem tulimo refren, morda celo brez ozaveščanja tega, kako netipično "stadionska" skladba je ateistična ljubezenska elegija, natrpana z verskim podobjem. In kljub vsem tem izletom v arhive ni električna energija v prostoru niti malce popustila med vračanji k najnovejšemu albumu.

Med nenadkriljive spomine se bo marsikomu zapisal tudi podaljšek, ki se je začel s težavnim ritmom ploskanja ob The Weeping Song. Cave se nekako - in na nesrečo svojih varnostnikov - znajde sredi parterja, najbrž ves čas na robu kaosa, kjer na svoje "vernike" polaga roke kot kak ritualni zdravilec. Ob vrnitvi na oder s seboj pripelje kakih petdeset najhitrejših plezalcev iz prvih vrst, si jih postavi za hrbet in z boki odsuče neopisljivo sugestivno, kaotično izvedbo pesmi Stagger Lee. Za sklepno pesem večera, nosilni singel prejšnjega albuma Push The Sky Away, četico na odru uporabi kot zborček, ki šepeče pripev in z repetitivno gesto "odriva nebo".

V dveinpolurnem nastopu smo s Caveom nihali na premici med vznesenostjo in obupom; težko je z besedami pojasniti, zakaj in kako je bilo to kolektivno doživetje posameznikovega trpljenja lahko pod črto radostna izkušnja. Skupinsko pritrjevanje življenju in ne le voajersko opazovanje človeka, ki ga razžira žalost.

Še manj je jasno, kako je lahko vsaka nota zvenela neizpodbitno avtentično. Ste že kdaj slišali izvajalca na koncertu reči tisto klasično "tudi jaz imam vas rad" in začutili, da to stoodstotno resno misli? Ne glede na to, ali ima Nick Cave mesto v vašem osebnem panteonu najljubših, si upam trditi, da je bila sinočnja izkušnja za vse prisotne eno najbolj samosvojih koncertnih doživetij v življenju.