Če neizbežno minevanje časa za marsikaterega izvajalca pomeni počasno usihanje ustvarjalne moči in svežine, pa je 56-letni Cave od časov The Birthday Party pa do danes kvečjemu izluščil in izostril svoje bistvo. Njegov 15. album z The Bad Seeds, februarja izdani Push The Sky Away, je intimnejši, počasnejši in bolj minimalističen plošček od zadnjih dveh - a vsak strah, da bo koncert zaradi tega ovit v monotono mrakobnost, je bil odveč.

Če je bilo s tribun morda videti, kot da Cave med koncertom tudi več kot enkrat "crowd surfa", to ni čisto pravilen opis. To ni Iggy Pop, ki bi se divje in razpuščeno vrgel med (oziroma na) svoje oboževalce; Cave, ki se pusti previdno prijemati in podpirati (videti ni nikogar, ki bi si ga drznil neprimerno otipavati ali histerično vleči), skoraj lebdi nad prvimi vrstami, kot Caravaggiov portret kakega svetopisemskega mučenika, in pri tem samo še poudarja vtis napol religiozne izkušnje, ki ga pusti celoten večer. V isti sapi imaš občutek, da ima človek položaj popolnoma pod nadzorom in da bi vse skupaj lahko v katerem koli trenutku zdrsnilo v čisti kaos.

Ni veliko pevcev (pravzaprav se ne spomnim nobenega), ki bi lahko oblekli satenasto črno opravo ostarelega zvodnika, se ovesili s pečatnimi prstani in zlatimi verižicami ter peli verze tipa "I got love in my tummy and a tiny little pain" (Jubilee Street), pa bi pri tem izžarevali tako magnetno karizmo, kot to uspeva Cavu. Čeprav se posveča skoraj izključno prvim trem vrstam avditorija in skoraj več časa kot na odru preživi pred varnostno ograjo, pa v tem stiku z občinstvom ni ničesar ... mehkega. Njegovo srepeče strmenje je hkrati izziv in svarilo; prvič v življenju se mi je na trenutke zdelo, da sem v prvi vrsti (pa ne zaradi gneče ali vročine) morda preblizu izvajalcu. Nekaj skrajno srhljivega (in seveda morbidno duhovitega) je na tem, kako Cave pesem Red Right Hand zapoje izključno dvema fantoma v prvi vrsti, pri čemer enega (ki mu je očitno neprijetno) erotično boža po licu, iz drugega pa s se spontano prirejenim besedilom norčuje zaradi konstantnega fotografiranja.

Nastop je en sam, dramaturško premišljen, sklenjen lok, ki ga uokvirjata prva in zadnja pesem z novega albuma: vse od pritajene grožnje We Know Who U R pa do nežne melanholije Push The Sky Away The Bad Seeds avditorij brez predaha priklepajo nase. Repertoar, ki je posejan z na videz naključno izbranimi utrinki njihove kariere (West Country Girl, Tupelo, From Her to Eternity), je dosti bolj zanimiv kot klasičen "best of" nabor iz celotne diskografije; Nick Cave se seveda ne bo spustil na raven preigravanja največjih uspešnic samo zato, ker "jih občinstvo od njega pričakuje". Prej gre, kot je letos razložil v intervjuju za Rolling Stone, za zbirko organizmov z lastnim življenjem: "Pesem Your Funeral, My Trial smo na tej turneji igrali kakih štirikrat, petkrat zapored. Nekega dne sem začutil, kako je izdihnila. Umrla je pred mojimi očmi, medtem, ko sem jo pel. No, s tole je konec, sem rekel Warrenu."

Slaba dvajseterica v sinočnjem izboru je vsekakor še živa in zdrava, pa čeprav nekatere po več kot dvajsetih letih. Še posebej zanimivo se tako "obnaša" Mercy Seat, morilčev labodji spev, ki je leta 2001, med Cavovim zadnjim obiskom Hale Tivoli, povzročil mendranje in norijo, zdaj pa je veliko bolj ukročena in nadzorovana (čeprav nič manj intenzivna) žival. Vrhunec večera je podaljšana različica Stagger Leeja in Higgs Boson ; Cave ju tuli v obraze kongregacije pod seboj, ki ga drži na iztegnjenih rokah ("Can you feel my heartbeat?"). Še pred to eksplozijo sede za klavir in odigra trojček nežnih balad (Into My Arms, People Ain't No Good, Love Letter), ki tvorijo večplasten, zanimiv kontrast z apokaliptičnim, pridigarskim podobjem starejših pesmi (Mercy Seat, Tupelo) in duhovito zajedljivostjo nekaterih novih, ki si predstavljajo Miley Cyrus, kako lebdi v bazenu. Velik del Cavovega čara je še vedno, tako kot nekoč, v njegovem daru za pripovedovanje zgodb in postavljanje grotesknih tableaujev. ("People they ain't no good," je še skrajno mila ocena sveta, ki vstaja iz njegovih pesmi.)

Zdi se, kot da pesmi iz njihovih ustaljenih tirnic meče tudi bradati Warren Ellis, ki je (v kontrastu s pevcem) sicer še vedno videti, kot da spi pod mostom ali da je ušel iz kakega vesterna, a zna s svojo violino in električno mandolino dodati zanimiv obrat tudi v železni repertoar (The Weeping Song); spet drugje se prelevi v maničnega derviša, od katerega potrgane strune kar frčijo.

Podaljšek je eklektična mešanica: najprej Cave skoraj odrecitira svoje odprto pismo transcendentnemu, God Is In The House, ki od občinstva zahteva grobno tišino, nato zajadra v klasiko Deanna, sprejme glasbeno željo iz občinstva, Stranger Than Kindness, ki jo kljub pesimističnemu uvodu - "Te pesmi nikoli ne igramo in je ne znamo več igrati" - izvede neoporečno, ter zaključi s poskočno Papa Won't Leave You, Henry.

Po petih ali šestih izkušnjah Nicka Cava v živo slabega, lenega ali rutiniranega koncerta od njega tako ali tako niti ne pričakuješ - a še po teh visokih merilih je bila sinočnja izkušnja v Tivoliju verjetno najbližje, kar bo spodaj podpisana brezbožnica kdaj prišla kolektivni verski ekstazi. Cavova skrivnost je verjetno v neomajni veri v lastno početje, ki veje iz vsakega njegovega giba, in ki se lahko na vsaki turneji nasloni na impresivnejši življenjski opus.

Edina pripomba gre tako na račun organizatorjev, ki so zaradi velikega povpraševanja očitno na tribunah prodali preveč sedežev in tako kar nekaj ljudi stlačili na nehvaležne sedeže ob skrajni strani, od koder seveda ničesar ne vidiš, ali pa na neudobne stopnice med vrstami. Da se magičnega vzdušja in intimnosti Križank v Tivoliju ne da poustvariti, je jasno, vseeno pa bi - tudi v športni dvorani - pričakovali malo več korektnosti do ljudi, ki so navsezadnje odšteli po 40 evrov za vstopnico.