Se bodo po peninah Slovenci ogreli še za prestižnejše mehurčke? Vprašanje, vseeno šampanjci še vedno veljajo za statusni simbol in zato mnogi menijo, da za njih niso dosegljivi - in mnogi so res pregrešno dragi. Krugi, Moëti in Dom Perignoni se tako lahko gibljejo tudi v tisočicah, je pa na drugi strani ponudba tudi cenovno dosegljivih šampanjcev, kot so denimo nekateri primerki zgoraj omenjenih hiš.

Taittingerjev brut prestige vas bo tako stal okoli 35 evrov, Charpentierjev tradition brut pa dobite že za 24 evrov, pa tudi njihovi ostali šampanjci so podobnih cen.

Mi smo preverjali prav Charpentierjevo ponudbo - natančneje, sedem njihovih vzorcev, ki jih je na večeru predstavila Mira Šemić, izvrstna slovenska sommelierka tretje stopnje in edina ženska v širši regiji, ki je diplomirala na priznani londonski šoli Wine and spirit education trust (Wset). Za kulinarično spremljavo šampanjcem pa bi težko izbrali boljšega od Jagodica, katerega kuharski izraz je bil vedno blizu klasični francoski šoli elegantnih in harmoničnih okusov.

Šampanjec kot sreča sveta
Zgodba Charpentierja je zgodba več kot stoletne tradicije in petih generacij vinarjev v dolini Marne v Šampanji. Jean-Marcovi predniki so vino prodajali čolnarjem in furmanom, ki so se ustavljali v njihovi postojanki. Na družinskem posestvu v vasici Viller-sous-Chatillon z razgledom na Reims danes letno napolnijo približno 200.000 steklenic, ker je 38-letni Jean-Marc po profesiji enolog in tržnik, pa so lahko svojo ponudbo še razširili in kakovostno nadgradili.

Ker je na tem območju največ pinota meunier, je tudi Charpentierjev tradicionalni brut (brut tradition), ki nam ga ponudijo za pozdrav, narejen prav iz tega grozdja, imajo pa v vinogradu zasajeni tudi še preostali dve klasični šampanjski sorti, modri pinot in chardonnay.

Kot je svoj čas dejal publicist in veliki poznavalec žlahtnih alkoholnih pijač Drago Medved, je "šampanjec sreča sveta" - težko se ne bi strinjali ob okušanju Charpentierjevega preseka finih mehurčkov z aromami zelenih in rumenih jabolk, jabolčnega maslenega kolača, kruhove skorje in vanilije. Vsi po vrsti so bili harmonični, uravnoteženi, polnega, bogatega okusa s podarjeno svežino in dehtečih arom.

Od tatarca do gosjih jeter
Brut tradition, ki je na kvasovkah ležal dve leti, je pospremil dimljeno postrv, dimljene postrvje ikre in šodo dimljene postrvi, a pravi poslastici sta šele sledili. Premier cru brut (40 % chardonnayja, 60 % modrega pinota) je Šemićeva skombinirala z Jagodičevim telečjim tatarcem s topinamburjem, majonezo iz lešnikovega olja, šampanjskim kisom in naribanimi gosjimi jetri, medtem ko je brut blanc de blances (100 % chardonnay) pospremil kalorično bombo kostnega mozga, ki ga je Jagodic z dašijem, čebulnim pirejem in čebulnimi drobtinami oblikoval v lažno jakobovo pokrovačo.

Zaploskali smo tudi ob naslednjem krožniku, učbeniško harmonično sparitvijo morskega živeža in mesa - chef je jadransko sipo narezal na tanke rezance ter ji pridel mast krškopoljskega prašiča, šparglje, krompirjevo peno, prašičjo juho in česnovo majonezo. Krožnik je spremljal brut millesime 2006, eleganten in kompleksen šampanjec s sadnimi aromami.

Extra brut posladek
Pierre Henri iz 100-odstotnega pinota meunier, ki je odležal pet let, je bil dodeljen poširanemu zobatcu s čemaževim tortelinom, oljem čemaža, masleno citrusno omako in ocvrto ribjo kožo, medtem ko je edini rose večera, prestige rose brut (60% modri pinot, 20% pinot meunier, 20% chardonnay) pospremil srnin hrbet s kompotom pese, jerebike in maline, oljem smrekovih vršičkov in račjimi jetri.

Namesto s sladkim smo večer sklenili z extra brutom (50% modri pinot in 50% pinot meunier), Jagodic pa je v sezonski sladici združil bezgovo kremo z bezgovim sorbetom, češnjami, ajdovo peno in ocvrtim bezgovim cvetom.