Tisti vinar, katerega sladko vino Leonardo je sloviti Steven Spurrier, ocenjevalec, ki je organiziral znamenito pariško degustacijo leta 1976, predlani uvrstil med svojih pet vinskih priporočil. Tisti vinar, katerega sauvignon blanc je italijanska Gazzetta lani uvrstila med 50 najboljših vin sveta. Tisti vinar, katerega vina pri največjih ocenjevalcih, kot je James Suckling, redno dosegajo nad 90 točk - izjemno visokih ocen je deležna celo osnovna linija letnika 2014, "annus horribilis" v vinu.

Marjan Simčič je peti rod briških vinarjev – pri 12 letih je že vozil traktor, kot fanta pa so ga starši pošiljali prodajat pridelke na tržnico v Ljubljano, kjer se je naučil trgovanja in barantanja od albanskih in makedonskih prodajalcev na sosednjih stojnicah - veščina, ki mu je prišla prav kasneje kot vinarju z res izpopolnjenim trženjem. S štirimi drugimi vinarskimi kolegi, v 80. letih združenimi v skupini Brajda, velja za začetnika briškega (in slovenskega) butičnega vinarstva. Takrat mladi fantje, vedno s pogledom uperjenim čez mejo, so se intenzivno učili od Italijanov, njihova vina pa so naglo postala pravi hit v nekdanji Jugoslaviji. Simčič je začel izvažati v tujino že zelo zgodaj – nemški trg ga je odkril že konec 80. let, prvi izvoz v ZDA je imel leta 1991.

Danes izvozi kar 75 odstotkov, na 18 hektarih (od tega tretjina na italijanski strani) pa pridela za 100.000 steklenic vina letno. Cenijo ga zahtevni trgi, ki spoštujejo tradicijo in razumejo razmerje cena - kakovost. Njegova vina prodajajo po najboljših italijanskih restavracijah, najdemo ga na vinskih kartah michelink, njegove degustacije so vedno oblegane. Kar se tiče vina, je Simčič klasik – njegova vina so izpopolnjena, elegantna, brez neprijetnih presenečenj, v njih se čuti briški terroir in mineralnost opoke. Kot pravi, skuša delati kar se da naravno in etično - dela svoj kompost, vinogradi so zasajeni na nezastrupljeni zemlji, saj sta tako njegov ded kot oče prisegala na naravno, uporablja le lastne kvasovke, količina žvepla je kar najmanjša – a ne mara etiket "bio" in ima filozofijo, da na trg ne daje nedokončanih vin.

Kako se je povzpel na vinski Olimp, pa v spodnjem intervjuju.

Mnogi iz preostalih slovenskih vinorodnih pokrajin malce nevoščljivo in zamerljivo pogledujejo proti Brdom, ampak treba je povedati, da ste se v nasprotju z drugimi pokrajinami vi že zelo kmalu povezali in v sklopu zadruge Brajda družno pognali Brda v višjo prestavo. Bi lahko tudi temu pripisali, zakaj so Brda kakih 10-15 let pred ostalo Slovenijo, kot mnogi menijo?
Zagotovo, brez dela, kvalitete, aktivnosti na trgu tudi ni rezultatov. Pri nas ni šlo samo za to, da je bila naša skupina sestavljena iz zelo zagnanih mladih fantov, ampak tudi, da so nam naši starši - vsi še vedno v vrhunski kondiciji - posel prepustili in dopustili ključne spremembe, da smo se iz mešanih sadno-vinskih kmetij preusmerili v vinarstvo. Ker, tako kot pri vsakem poslu, so tudi v vinarstvu potrebne sveže ideje. Sam sem bil takrat star komaj 20 let, ravno sem končal srednjo šolo in vojsko … in smo vedeli, da se ne moremo nečemu profesionalno posvetiti, če najprej staršev ne pripravimo, da nas poslušajo, da bo treba tudi več investirati, zgraditi kleti, tehnologijo … prej smo imeli manjše količine vina, odprto vino, saj v prejšnjem sistemu zasebnikom niso pustili drugega, tako da smo šele konec 80. let začeli stekleničiti.

To je zanimivo, da so vam očetje, ki so bili sami v bistvu še razmeroma mladi, prepustili posel - tega ne vidite povsod v Sloveniji, zlasti kje na Štajerskem ne; slovenska mentaliteta je običajno taka, da se stari do zadnjega oklepajo posla, mladi pa ne dobijo priložnosti …
Ravno to je bila razlika s Štajersko, kjer je bilo celo več takih, ki so stekleničili vino kot v Brdih, Vipavski dolini, na Krasu, da ne govorim o Istri. Šele v 80. letih je začelo par takih, kot sta Lisjak in Batič v Vipavski ter nas šest, sedem v Brdih, stekleničiti in s tem smo potegnili val za sabo. Na Štajerskem so medtem že stekleničili, a so bili vedno starejši tisti, ki so vodili filozofijo, odločali o vsem, in niso spustili posla iz rok še dolga leta. Takrat je njim šlo zelo dobro – spomnim se, da so bile buteljke v Ljubljani v glavnem štajerska bela vina, primorska pa so bila bolj konzumna in za množično proizvodnjo. Mi smo nato pristopili nekako ciljno, od - jasno - kvalitete vina do oblike steklenice, etikete, dizajna in promocije. V tistih časih s tistimi sredstvi smo dali neko svežino, predvsem pa smo bili to mladi, kot nekakšni frontmani, ki smo se tudi pojavljali v javnosti in imeli prav gotovo pogled odprt na Zahod. Dejstvo je, da smo živeli na meji, in ta del je bil bolj razvit, ker so imeli možnosti, in mi smo hitro te ideje črpali, naši starši pa so nas pri tem podpirali, zato smo v kratkem času, čim smo prišli na trg - v dveh, treh letih - spremenili sceno in naša vina so postala hit v Ljubljani, v Zagrebu, v Splitu, v Beogradu … skratka, po celi skupni državi in hitro smo začeli tudi izvažati v tujino. Jaz sem prvi zabojnik, v katerem je bil še kraški pršut, v Ameriko poslal že leta 1991. Pa v Nemčijo, Avstrijo, Italijo … najprej smo prodrli k sosedom, a se nismo zadovoljili samo s tem. Takrat je jugoslovansko tržišče zaradi vojne malo zastalo, zato smo vedeli, da se je treba obrniti na Zahod. Danes je rezultat tu in ob vinu so Brda v svetu znana tudi po turizmu, za kar je prav gotovo zaslužno tudi naše delo, da smo po vseh teh državah promovirali vino, da so tujci spoznali Brda - ker večina ljudi, ki pride sem, so enogastronomski turisti in jih to zanima.

Kdo so bile vaše stranke v Jugoslaviji? So bili to premožnejši sloji, elita? Kako se spominjate tistih časov? Brala sem, da so imeli briški vinarji v Jugoslaviji kultni status …
V glavnem so bile to restavracije in zlasti Zagreb je imel tako klientelo, tako sceno, in so več dali na to kot denimo Ljubljančani. Tudi Beograd je bil za fešte … Hotel Jugoslavija … bilo je nekaj takih točk. Zagreb pa je imel že takrat kar nekaj prestižnih restavracij, kot so bile Hipodrom, Gračanka, As, Inina interna restavracija … To so bile restavracije, kjer so ljudje ob kosilu ali večerji pili izključno buteljke. Bila je neka kasta ljudi, ki je posegala po regijskem vinu – Hrvati takrat svojega še niso imeli, buteljke so začeli stekleničiti šele leta 1992, 1993, v njihovih vinorodnih regijah, kot sta Kutjevo in Ilok, pa je bilo še dolgo vojno stanje. Istra se je s Kozlovići, Matoševići itd. razvila šele kasneje - ti fantje so se hodili učit sem v Brda.

Ste pa vi tudi med vojno še vozili steklenice dol, kajne?
Ja, stalno. Tudi v zaklonišču smo bili večkrat. Tam smo imeli posrednika, ki je imel vinoteko in je še kar zbiral naročila, mi pa smo naravnost v te restavracije potem vozili vino. V Zagrebu so nas komaj čakali, da pripeljemo, nam takoj plačali, res smo bili kot vroče žemljice! (Smeh) Jaz sem bil tudi v teritorialni obrambi in sem bil tista dva tedna vojne vpoklican, zato je šel takrat moj oče dol, sicer pa smo se s Ščurkom in Skočajem odpeljali sami. Ta trg je bil za nas vedno velik – takrat smo tam prodali po 25.000, 30.000 steklenic.

Kaj pa bližina Italije takrat? Za koga bi bil to lahko vir frustracij, ko oprezaš čez mejo, kako so bolj razviti, koliko pred nami na vinskem področju … ampak vi ste iz tega potegnili samo dobro, vam so bili za zgled.
Mi smo potegnili samo dobro. Naši v kakih drugih koncih naj kar govorijo, kako to in ono, kako so ubogi, in krivijo državo, in jim je treba nenehno pomagati, ampak če bi mi takrat čakali in klicali na pomoč, ker so tu Furlani, Italijani, ne vem vse kdo …, ne bi nikdar bili, kjer smo zdaj. Ne, ne. Jaz sem šel tudi v Francijo in povsod, vedno sem gledal boljše, razvitejše, od katerih se lahko še kaj naučiš, in nismo na to nikoli gledali z nevoščljivostjo. Kvečjemu si gledal, da se boš lahko z njimi družil in potencialno sodeloval, ne pa da bi gojil zavist. In mislim, da še dandanes cela ta regija samo jamra, na koncu pa preprosto premalo delajo. Spomnim se, kako sva z Alešem (Kristančičem) peljala v Francijo Staneta Kirna, takrat zelo znanega gostinca, Svetozarja Raspopovića iz Asa in še par gostincev, da vidijo, kako v tujini potekajo stvari, kakšne kozarce imajo, kako strežejo in dekantirajo vino ... Z Alešem sva dala v Rogaško Slatino delat posebno serijo kozarcev, in ko so jih naši gostinci videli, so nama najprej govorili, da sva neumna, ko pa so se jih navadili, pa niso hoteli več piti iz nobenega drugega kozarca. Ampak take poteze je bilo treba vleči, moral si vedeti, komu kaj pokazati … navsezadnje so le gostinci tista povezava do končnega potrošnika. In tako je šlo, tako smo stalno prihajali z novimi idejami in jih širili. In tudi mediji so te naše nove ideje kar podpirali, vinarje so vabili na dogodke, na promocije, da ni šlo več samo za vino, ampak smo se vključevali v kulturno-družabne dogodke. In tako smo tudi lahko promovirali vino med mlajšimi, ki prej (vrhunskega) vina niso bili vajeni – navsezadnje smo bili sami mladi in smo se lahko družili z mlajšo generacijo, tako da so videli, da vinarji niso samo neki betežni strički ali kmetje. Mi smo imeli neki stil, neki imidž in tudi v Ljubljani so začeli na vinarje, do katerih so morda prej imeli določene predsodke, gledati drugače. Tako smo zadevo odprli, oblikovalci so se začeli zanimati, kar naenkrat so ponudbe kar letele ... Ampak če ne bi bil dovzeten, če ne bi imel za seboj staršev … imeli smo srečo, da smo se lahko več ukvarjali s prodajo in promocijo, ker so nas starši podpirali in niso rekli "Na, tukaj imaš, zdaj pa se znajdi". Moj oče (Salko Simčič je umrl maja letos, op. a.) je umrl star 87 let in še tri mesece pred smrtjo je delal v vinogradu - ne ker bi bila potreba, ampak ker ga je veselilo, ker je videl ta razvoj, ker je hotel biti zraven … Tako je to, če hočeš to delati, moraš imeti ta posel rad, ker tu ni urnikov, dnevi so lahko dolgi, vikendi so delovni … prilagajati se moraš naravi, trgu, kupcu.

Vrniva se še malo nazaj na združenje Brajda, v katerega ste se povezali vi, Stojan Ščurek, Elvis Bužinel, Marko Skočaj - Dolfo in Dušan Kristančič, zaradi česar ste tudi laže uspeli. 30 let kasneje je vsak od vas na svoji poti - eni ste svetovna imena, drugi imajo manjši domet … Ste še taki kolegi ali se zdaj vidite kot konkurenca?
Konkurenca je bila vedno, to je treba vedeti - in konkurenca je zdrava. Je pa treba vedeti, da če je konkurenca pametna in če vino zastopa neki teritorij, je dobro tudi sodelovati. Mi smo bili takrat na začetku približno na istem, na enaki ravni, enake starosti, z enakimi interesi. Takrat smo tudi polnilno linijo pametno naredili, da smo kupili zelo moderno, najboljšo, kar se jo je dalo takrat dobiti, ki je
stala okoli 150.000 mark, kar nobeden od nas ne bi mogel plačati sam, tako pa smo si stroške razdelili in smo imeli pokrit zelo pomemben tehnološki del v kleti. Preše ne moreš imeti skupne, ker je trgatev pogosto istočasno, polnilnico pa lahko. No, in znotraj vsake skupine se počasi izoblikuje tudi določena individualnost, kar je tudi normalno, in nikogar ne moreš usmerjati preveč po svoje ... tako smo počasi šli vsak svojo pot. In še vedno imamo tudi danes, po vseh teh letih, skupne določene projekte, določene trge … in gremo še vedno lahko skupaj - ni, da kdo s kom ne bi govoril ali se ne bi mogel videti. Vsaj jaz ne.

Opazila sem, da v intervjujih pogosto citirate Joška Gravnerja (znanega biodinamika na italijanski strani Brd, op. a.), od tega, da se vino dela pri izviru, ne pri izlivu, in da je za vinarja boljši študij filozofije kot enologije. Se imate za vinarja, filozofa ali kmeta?
Vino je plod narave, a potreben je tudi človek - ko pa je vključen človek, je to tudi filozofija, ni samo tehnična stvar. Saj lahko je tudi tehnično vino, kakršne delajo v velikih sistemih, kjer ne vedo niti, od kod je grozdje prišlo, vse pa je analitično dodano ali odvzeto. Sam sem po šoli pol leta delal kot pripravnik v kleti na Dobrovem, da sem tudi sam doživel proces dela v eni od takih kleti, in tu gre za popolnoma drugo stvar. Pri filozofskem pristopu pa daš ogromno sebe v vino. In tu je pomembna tudi etika. Certifikati brez etike niso nič. Kolikor si ti pripravljen biti čist do sebe, imeti to etiko - in jaz sem imel srečo, da sem dobil na tem področju izkušnje tako od očeta kot od starega očeta in delam na isti zemlji kot onadva - vsak ve, da večje šole kako delati vino ne moreš dobiti. V tem oziru je res bolje študirati filozofijo. Tudi svojega sina ne bi poslal študirat enologije ali tehnologije, ker danes v glavnem vse te šole sponzorira industrija, ki dela enološke preparate - podobno kot v medicini, kjer farmacija usmerja, s čim se bo zdravilo, mi pa gledamo bolj na to, da zdravimo preventivno, da moraš spoznati naravo, sodelovati z njo in delati vse na preventivni način, kot pa potem delati kurativo, pri čemer mislim na enološka sredstva in preparate. Ker če imaš kvalitetno grozdje in potem pravi pristop, če si natančen in skrben, če pripraviš grozdje, da gre lahko v tak proces brez vsega … Se pa vsak odloči po svoje. Osebno, če bi moral delati tehnična vina, me prav gotovo ne bi navduševalo, ker gledam na vino skozi neko drugo zgodbo in želim pokazati vse, kar lahko da ta terroir.

Moram vseeno vprašati o dilemi konvencionalnih vin proti naravnim - vem, da, kot ste rekli, prisegate na čim bolj sonaravno kmetovanje in delo v kleti, da pa niste pristaš (eko)certifikatov.
Ne, nisem. Že tako imamo preveč birokracije. Mi moramo voditi nešteto registrov, česar včasih ni bilo – kletarske evidence, dokumentacija o izvozu, poročila, trošarina … danes je samo še register na register samega pisanja. Za nameček imamo še kmetijo na dveh delih, še v Italiji, in bi moral imeti dva registra in dvojni ekološki certifikat. Povem vam tudi, da ima ekocertifikat kar nekaj vinarjev, ki imajo vinograde na industrijskih območjih, kjer so delali vse mogoče, kjer je smog, kjer je avtocesta speljana tik ob vinogradih ... in tak vinar ima potem certifikat, ker pač škropi samo z ekološkim preparatom. In na koncu je glavna stvar tega vina, da ima ekocertifikat. Vsa svetovna velika vina danes delajo bolj ali manj po biodinamiki, pa nimajo certifikata - od Petrusa do Romanée-Contija. Tí ne pustijo niti, da bi jim birokrati hodili po kleteh merit ne vem kaj vse. Ker zavedajte pa se, da ne moreš priti do vrhunske ravni, če ne delaš z naravo. Tak je tudi moj pogled - vse delam sam, od komposta naprej, vino pa mora v kozarcu nekaj povedati. Želim delati vina za ljudi, ki se spoznajo, ki želijo nekaj več, in tudi prodajam tam, kjer je vsa konkurenca sveta, in to je merilo, ali si dober ali ne. Če pa se poslužuješ marketinških trikov, če loviš neke modne smernice, kar se dogaja povsod, tudi v vinu, potem se pač za nečim skrivaš. Jaz govorim, da vino je čisto, sam ga konzumiram, sinu sem ga dajal pokušati od osmega leta dalje, da bi to razumel, česar zagotovo ne bi delal, če bi bilo moje vino polno strupov. Tudi moj oče je meni dajal vino kot otroku, in če imaš sebe rad, boš delal na tak način. In nam kupci - in z nekaterimi res delamo že dolga leta - verjamejo, nam zaupajo, na koncu pa se da tudi vse preveriti, vsako steklenico se da podrobno analizirati. In tam se včasih tudi takim s certifikatom pokažejo visoke vsebnosti tega ali onega. Sam sem zelo transparenten, na vsaki steklenici so vse številke in sledljivost … Si pa še dodatno omejen z biocertifikatom, ker moraš uporabljati samo določena škropiva, ki so pri nas registrirana, poznamo pa še cel kup drugih, ki so prav tako po vseh organskih standardih. Mi ne uporabljamo ne herbicidov ne nič podobnega, kar je v konvencionalnem vinarstvu dovoljeno.

Ste eden od redkih vinarjev pri nas, ki za zorjenje uporabljajo betonska jajca - mislim, da sta poleg vas samo še Burja in Štemberger, od lani tudi Ducal. Kako ste zadovoljni?
Izredno. V betonu vidim, kako se mi tanini mehčajo, navdušen sem - ta vina bodo na trg sicer šele prišla, ker smo jajca dobili šele leta 2015.

So za betonska jajca kakšne sorte še posebej primerne?
Za rebulo in sivi pinot. Sivi pinot je bil 6, 7 dni maceriran - to je ta komponenta za Teodor (bela zvrst, op. a.), predvsem pa sem res zadovoljen z rebulo, ki sem jo za celo fermentacijo pustil v jajcih in sem videl, koliko se je že omehčala, ker je proces mikrooksidacije boljši kot v lesu. Zori precej precej hitreje.

Trenutno veljate za najbolj izpopolnjenega vinarja pri nas, vaša vina tudi redno dosegajo najvišje ocene v tujini. Znani ste kot perfekcionist, a takih je kar nekaj. Kje se torej ustvari tista razlika med vrhunskim vinarjem in Marjanom Simčičem?
Razlika je predvsem, da ti dajo resni kritiki ocene ali da te resni trg sprejme; ne smeš delati velikega vina samo enkrat na leto ali pa vsake toliko časa - nujno moraš imeti kontinuiteto kvalitete in stila. Na koncu pri vinu lahko vsak sam presoja, kaj mu je všeč bolj oz. manj, kvaliteta pa je merljiva. So standardi za tehnično vino, za namizno vino, za kakovostno vino in za velika oz. vrhunska vina. Standardi obstajajo in standardi se prav gotovo vzpostavijo, ko ti daje visoke ocene pomembni kritik, ki ima neki status, ki si ga je zgradil s pravimi kritikami, ne pa s kritikami, ker mu je kdo simpatičen ali pa ima neke interese, dela za določeno pokrajino ipd. Tu gre potem bolj za marketing in to ni najbolj kredibilno. Resni kritiki pa živijo od tega, da prodajajo svoje ocene, da pišejo, izdajajo knjige in niso sponzorirani s strani določenih, ki delajo za pokrajino oz. državo. Potem so tu še ne najbolj merodajna ocenjevanja na hitrico, kot je tisto v Ljubljani, kjer si vsak za eno vino vzame po par minut, kar je za resno oceno premalo. Resni kritiki si vzamejo več časa, tudi vzamejo vina s trga, ne tista z degustacije, kamor lahko vinar pošilja boljše vzorce … Ob vsem tem pa moraš imeti še določen status na trgu, da ti sploh začnejo taki dajati ocene.

James Suckling (eden najvplivnejših vinskih kritikov na svetu, op. a.) je po degustaciji pri vas zapisal, da vaša bela vina v veliki večini prevladajo nad rdečimi, čeprav je zelo pohvalil vaš modri pinot. To je sicer znano, da slovenska rdeča zaostajajo za belimi. Kako velik izziv je za vas, ko preberete tako oceno, da še izpopolnite rdeča?
Jaz to razumem, saj je po svetu za rdeča vina precej več območij, ki so se s temi vini izkazala. Sever Italije, Brda in Slovenija na splošno pa smo bolj znani po belih vinih, kar pa ne pomeni, da nimamo dobrega rdečega vina, kar potrjujejo tudi ocene. Ga pa je manj. Je pa belo vino pri nas v precej višjem, ožjem rangu na svetu kot rdeča. Rdečih vin na taki ravni je po svetu precej, takih belih pa ne. Vzemimo nas, Burgundijo, Loaro s sauvignoni, Nemčijo in Wachau v Avstriji z rizlingi in veltlinci, pa še Novo Zelandijo s sauvignoni, a je vseeno na nižji ravni … So pa še posamezniki, ki lahko naredijo velika bela vina - npr. Valentini v italijanskem Abruzzu s svojim trebbianom, ki je eno najboljših vin v Italiji, ampak je vsega skupaj 5.000 steklenic, vsi poznavalci ga poznamo, je na vinskih kartah najboljših, ampak je edini, z zelo majhnim vinogradom.

Vem, da imate v svoji kleti zelo lepo zbirko tujih vin in da ste velik pristaš tega, da mora vinar pokusiti čim več vin, tudi tistih prav najvišje ravni. Kateri vas je nazadnje res navdušil, presenetil?
Zdaj sem bil na neki degustaciji z Olivierom Poussierom, enim najboljših sommelierjev, svetovnim prvakom iz leta 2000, ki sodeluje z našim uvoznikom za Francijo ... v Bordeauxu je priredil degustacijo, kjer sem pokusil nekaj res odličnih vin. Nisem najbolj navdušen nad novim svetom, a tam je bilo krasno vino iz Čila … zanimiv je bil tudi shiraz iz Švice, suho vino z italijanskega otočka Pantellerie, dve vini s Portugalske … Ti ljudje iščejo prav unikatne stvari, špice, in taka vina gredo potem na karte restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Ta vina, seveda, imajo svojo ceno, a še vedno manj od tistih zvenečih imen in chateaujev. Če ne vlagaš v sebe - kar pomeni vlagati v okus, da se razviješ -, tudi dober kritik ne moreš biti. In zelo težko si dober vinar, če nisi dober degustator. Če ne treniraš, če ne spoznavaš novih dimenzij in drugih področij … vsaka stvar zahteva vajo - tudi naš nos in usta, da ni okus enoličen in ne piješ samo svojih vin.

Vi izvozite 75 odstotkov svojih vin, cenijo vas zahtevnejši trgi, ne tisti, ki jim nekaj pomeni samo ime, kot je Azija. Tja ne prodajate veliko, kajne?
V Azijo ne toliko - na Japonskem je sicer bolje, tam imajo tradicijo in kulturo pitja, bolj so dovzetni za kvaliteto, podobno Hongkong, kjer so takse nižje, ker so nekdanja angleška kolonija, pa je tudi tam kultura pitja daljša. V Hongkongu smo že leta prisotni. Druga zgodba je na Kitajskem, kjer sem bil tudi sam pred leti na dveh sejmih in sem videl, da še ni čas za naša vina, se pa prodajajo draga vina zaradi znamk. Tam gre bolj za status bogatih strank, ki pijejo Chateau Lafite, Petrus, Sassicaio … za novejše države takrat še ni bil čas. Kupovali so predvsem rdeče vino, pomembna je bila etiketa, steklenica - bolj ko je zlata, kičasta, bolje. Povečini oni to kupujejo za obdarovanje, za poslovna darila, saj ima rdeča barva zanje posebno sporočilo in energijo. Ampak to ni realen trg. Ta se kaže v vinotekah, v restavracijah. Šanghaj sicer kar nekaj tega ima, a predvsem zaradi kopice (tujih) poslovnežev, ki tam delajo, tako da so v bistvu boljši odjemalci tujci kot Kitajci. Saj počasi bo, ampak delati si ime v Azija, to ne gre - za to moraš biti prisoten v Ameriki, Italiji, Franciji. In ko bodo Azijci videli, da si znamka tu, te bodo laže sprejeli. Je pa prav gotovo najteže biti znamka, ime, na tem območju, kjer je konkurenca tako velika in kultura visoka - tu ni "fint". Da tu uspeš, moraš biti dober.

Kaj pravzaprav za vinarja pomeni ta delež izvoza v tujino - je to prestiž? V enem intervjuju sem prebrala vašo misel, ki se mi je vtisnila v spomin: eno je preplavati Blejsko jezero, drugo pa ocean - in vam je pač izziv ocean.
Tako je. Meni je bil to vedno cilj. To je isto kot zmagati v domači ligi na vasi ali pa nastopati v Ligi prvakov ali na svetovnem prvenstvu. Ni lahko, ampak jaz na takem trgu, kot je slovenski - majhen, s takim standardom, kot je, z vinorodnimi okoliši, kjer večinoma konzumirajo vsak svoje vino - svojih vin ne bi mogel prodajati. Klasično linijo bi eventualno lahko prodajali tu in jo dali malo več v trgovine, ampak tistih višje ravni pa pač ne. Taka vina mora potrošnik prvič razumeti, drugič pa biti sposoben plačati. Cel proces tega vina toliko več stane, proizvodni stroški so veliki, od tod potem taka cena. In če hočeš kvaliteto, moraš delati na tak način - majhne obremenitve, dolgo zorenje, nove kleti … Mi imamo tisoč metrov kleti, kjer so vsa vina, vse na kontrolirani temperaturi in vlagi … Za vzdrževanje tega je potreben kapital. Pa mi nimamo tako velike proizvodnje - na koncu govorimo o 100.000 steklenicah na leto. Ampak ker gre za tak proces, imam tri letnike po količini na zalogi. In to vse stane.

Nekateri vinarji, tudi v Brdih, imajo najraje, da jih označite za kmete, neradi nosijo obleke, medijski nastopi so jim odveč. Vaš pristop je drugačen, boj svetovljanski. Verjamete v idejo vinarjev zvezdnikov?
Ni treba, da je vinar zvezdnik, čeprav škodi ne, zagotovo pa je potrebna neka komunikacija z mediji in na koncu komunikacija s potrošnikom. In če si medijsko izpostavljen, če si javna oseba, te del javnosti bolj opazi. Sam sem dal to skozi, tudi zaradi žene, ki je bila javna oseba (Valerija Simčič Kalan, nekdanja manekenka, modna oblikovalka in stilistka, op. a.), tako da smo bili v eni mali Sloveniji kar izpostavljeni. Ampak to je del tega, sam sem to sprejel, bil sem takrat več na slovenskem trgu, tudi tako smo si gradili ime, da pa bi šel zdaj na kakšne dogodke kar tako, da bi se postavil na ogled, pa ne. Za stroko sem vedno odprt, intervjuji, ki nimajo nobene povezave z vinarstvom, pa niso več zame in mi niso več potrebni.

Moraš pa biti stalno prisoten na trgu, vsako leto na sejmih, kajne?
To pa je treba, ja. Lahko izkoristiš minulo delo, a bo šlo, ker so vsi drugi, vsi pravi prisotni in moraš biti tudi ti. Lahko rečeš, da eno leto nekam ne greš, ampak si že "out". Moraš biti tam, moraš se dokazovati - vedno. Tega se zavedam, pa ne zato, ker bi moral več prodati, ker s tem nimamo težav. A dejstvo je, da moraš biti vsako drugo leto v Bordeauxu ter vsako leto na VinItaly v Veroni in na ProWein, to so trije ključni klasični sejmi, potem pa še degustacije, ki jih organizira naš uvoznik za kupce, ker želijo, da sem tam.

Kaj pa slovenski festivali? Ker teh je čedalje več.
Teh je čedalje več in zato smo tu malo potegnili črto. Vedno bomo šli na Koželjev sejem, ker je naš distributer, vedno se bom tudi odzval na eVino - oba sta dovzetna tako za kupce kot za širšo javnost. Da pa bi hodil na vse festivale, ki jih prirejajo, pa ne. Nekaj jih pokrijemo, ne moremo pa več hoditi na vse. Sploh tam, kjer vidim, da jih organizator dela samo zaradi zaslužka in mu je samo ta pomemben, nima pa koncepta. Drugače bi bilo, če bi organizator vinarjem obljubil, da jim bo pripeljal kupce, kot to delajo v tujini, kjer vse pomembne kritike in uvoznike namestijo, jim plačajo karto, jih pogostijo … takrat lahko vinarju zaračunaš toliko za stojnico, ker imaš tako publiko. Ne pa tu, kjer točim na lastne stroške vino enim in istim ljudem, ki jim je fino, da se pridejo popoldne napit. Saj je dosti takih vinarjev, ki imajo interes, pa naj gredo, vsaka stvar, ki se zgodi za vino, je pozitivna, ampak mi ne moremo biti kar povsod – potem bi lahko 30 odstotkov vina kar podarili za take stvari.

Kako pa ste od slovenskih festivalov, ki se jih udeležujete, izbrali ravno Orange Wine v Izoli? Vem, da ste vino s podaljšano maceracijo v bistvu delali že pred 15 leti, ko o teh vinih še niso govorili kot o oranžnih vinih. A ta pot za vas nikdar ni bila zanimiva? Se nimate za del tega gibanja?
Vsa naša bela vina so macerirana vsaj dva dni, je pa res, da ne dajem poudarka, da bi bilo vino prav oranžne ali jantarne barve, čeprav sem delal tudi to in maceriral po šest mesecev. To je bilo leta 2002, 2003, ko nekateri od teh, ki se zdaj imajo za oranžne, še vina niso delali. Ampak nimam nič proti, povem pa tudi, zakaj jaz tega ne delam več. Če nekaj pripomore h kvaliteti, kot pri rebuli, kjer je sorta za to kot siromašnejša nadvse primerna, saj dobimo s tanini fenole, strukturo, polnejše vino, sem takoj za in me tudi barva ne moti. Nočem pa se etablirati kot oranžar, biodinamik ali kar koli, ker še vedno delam klasična vina. Ko delam rebulo s podaljšano maceracijo, delam to zaradi kvalitete, ne pa ideje same. Zame je merilo samo kvaliteta.