zmogljivosti. V petek se je namreč v Manziolijevi palači tako trlo obiskovalcev, da je nekatere kar minilo podati se v boj za vzorce.
Spodaj podpisana je sicer lansko, peto izvedbo pospremila z naslovom "Kako je festival oranžnih vin postal vinski dogodek leta", kar do neke mere še vedno drži - število obiskovalcev samo raste, festival pa ostaja magnet tako zaradi svojega pristnega, dobrega vzdušja kot tudi zaradi obalne lokacije in, jasno, trendovskih "oranžnih" vin.
Ta tako na enem mestu združijo vinarske zvezdnike, kot sta Aleš Kristančič (Movia) in Marjan Simčič, za katera so macerirana bela vina zgolj dodatek linijam, in bolj ortodoksne, butične biodinamike, kot je Aci Urbajs. In tu običajno nastopijo polemike glede usmeritve Orange Wine Festivala, ki mu nekateri očitajo, da premalo selektivno izbira sodelujoče vinarje in da je oznaka "oranžno" premalo povedna in preširoka.
Gre za bela vina, pridelana po postopku s podaljšanim stikom jagodnih kožic z moštom, torej na enak način, kot pridelujejo rdeča vina; tako se iz kožic izluži več barvil in taninov, zato so bela macerirana vina globljih, jantarnih oz. oranžnih barv. Oranžni poljudno pogosto rečejo tudi kar "četrta" barva vin. Maceracija lahko poteka le nekaj dni ali pa tudi po več mesecev. Gre za tradicionalen postopek, h kateremu so se vrnili in se vračajo številni vinarji tako v krajih, kjer so ta način pridelave že poznali (Gruzija), kot tudi drugod.
Oranžno vs. naravno
Med 59 vinarji, ki so se predstavljali letos, je bilo namreč kar nekaj takih, ki bi jih prej označili za konvencionalne vinarje kot pa naravne. A Orange Wine se pač ne definira kot festival naravnih vin, kot se denimo Raw (London), Label Grand Karakterre (Dunaj) ali pa Border Wine (Čedad), zato je manevrskega prostora tu več.
Po drugi strani pa mora vinar za povabilo na festival "izkazati skladnost pridelave svojih vin z načeli prireditve". Ta slonijo na "čim bolj sonaravni pridelavi, podaljšani maceraciji in spontani fermentaciji, čim manj intervencijah v kleti in nizki vsebnosti žvepla v vinu". Rezultat je, da bok ob boku stojijo takšni, za katere je stoodstotno ekološko pridelovanje vina bolj neki dolgoročni cilj, in takšni, kot sta žal že pokojni Stanko Radikon (klet zdaj vodi sin Saša) in Dario Prinčič, ki so gibanje naravnih "oranžnih" vin pravzaprav v naših koncih začeli že davno, preden je postalo (pogojno rečeno) modna muha.
Kar morda ni nujno slabo, čeprav nekateri puristi potem festivalu očitajo skoraj lažno oglaševanje. Je pa dejstvo, da gre v tujini trend vinskih festivalov v večjo specializacijo in ožjo selekcijo. Mi za zdaj tam še nismo, čeprav so slovenski in zamejski vinarji v samem svetovnem vrhu ekoloških in naravnih vin, kot je potrdilo tudi nedavno Decanterjevo ocenjevanje.
Festival za množice
Za zdaj je izolski festival tako bolj kot res strogo specializiran festival za ozki krog poznavalcev festival, ki pritegne širšo javnost - ko se na Moviini stojnici dekantira lunarja, se bodo okrog Kristančičev zbrali tako znani gostinci in publicisti kot tudi mlade vinske "fenice". Tomaž Kavčič bo na svoji stojnici z Zemona komaj dohajal roke, ki segajo k njemu po sladke, debele fetke slanine mangalice, Slavko Žagar s Skaručne bo za nalaganje ocvirkov sestradani množici angažiral igralce in didžeje, Mihi Batiču bodo predčasno pošle zaloge zelo iskane zarie (zvrst belih pretežno avtohtonih vipavskih sort), Marjan Simčič bo moral natakanje redno prekinjati zaradi selfiejev z oboževalci.
V tem zadnjem je sicer tokrat nedvomno prednjačil Vladimir Boisa, nekdanji košarkarski zvezdnik Uniona Olimpije, ki se danes predstavlja kot vinar. Markantni Gruzijec je v Izoli predstavljal svoj rkatsiteli, verjetno najpogostejšo gruzijsko sorto, ki jo z lastnimi rokami trga, macerira (s peclji vred, tako da je vino precej taninasto) in polni. Vinarstva se je lotil pred tremi leti, pravi pa, da se posel lahko primerja s košarko, saj je adrenalina podobno veliko. "In največji adrenalin dobim po šestih mesecih, ko vino odleži in ga poskusim," se nasmeji Boisa, ki je ob vinu predstavljal še svoj vinjak.
Težava - prostorska stiska
Gruzijska vina so bila letos na festivalu z 11 kletmi še posebej prominentno zastopana in tudi povpraševanja po njih je bilo veliko (več v okvirčku), žal pa je bila gneča v Manziolijevi palači tako nepopisna, da se številnim niti ni ljubilo prerivati do stojnic v oddaljenem kotu na galeriji. Letos je namreč organizatorjem kar krepko zagodla izguba dodatne lokacije, stare občinske palače, za katero pa mestne oblasti zaradi dotrajanosti letos niso prižgale zelene luči, zato so peščico vinarjev - pretežno zamejcev - preselili kar v cerkev Marije Alietske. Kar je sicer izjemno velikodušno in liberalno od izolskega župnika Janeza Kobala, a dejstvo je, da cerkev prostorsko ni ustrezen ekvivalent občinski palači.
Mimogrede, vstopnina za festival je bila 25 evrov, kar je sicer malce nad povprečjem vinskih festivalov pri nas, a se v Izoli ob obilici vinarjev zbere tudi lepo število gostinskih ponudnikov, ki goste zalagajo z vsem - od Fondinega brancina (Fonda in Rizibizi) do polente z mariniranim sardonom (Domačija Butul), od deviškega oljčnega olja do tartufov. Glede na obiskanost in prostorsko stisko verjetno kaže razmisliti tudi o povišanju oranžne vstopnice - navsezadnje je festival oranžnih vin v teh šestih letih vseeno dobil status dogodka, ki ga ne gre zamuditi.
.
V Izoli so ob robu festivala oranžnih vin ob podpori gruzijskega veleposlaništva v Ljubljani predstavili Gruzijo in gruzijska vina. Pridelava vina je v Gruziji starodavna in tradicionalna dejavnost. Tamkajšnja pridelava vin v velikih glinenih posodah (kvevrih), vkopanih v zemljo, z zelo malo intervencij je zgled in vzor številnim vinarjem po svetu. Je pa dejstvo, da so to 8.000 let staro metodo že precej opustili, vrsto tovrstnih kleti s kvevriji pa kar zalili z betonom, preden so stari način pred leti začeli znova obujati. Pri tem je imel kar nekaj zaslug slovenski zamejski vinar Joško Gravner, ki se je v 90. letih odpravil iskat izvir vina na Kavkaz, nazaj pa prišel z 90 amforami, v katerih danes v Oslavju macerira svoje vino.
.
Vina po tradicionalni gruzijski metodi so se lotili tudi nekateri drugi vinarji, med njimi Jean-Michel Morel iz briške vinske kleti Kabaj, ki ima najvišjo ceno med svojimi vini postavljeno prav za "amforo", belo zvrst rebule, furlanskega tokaja in malvazije. Morel pravi, da se je, ko je prvič obiskal Gruzijo in poskusil njihova vina iz kvevrijev, počutil, "kot da bi se Bog spustil z neba".
.
Eden tistih, ki je podlegel vinogradniškim čarom in tradicionalni metodi pridelovanja, je tudi nekdanji igralec Uniona Olimpije, že upokojeni gruzijski košarkar Vladimir Boisa, ki se je posla lotil pred tremi leti, zdaj pa ima na tržišču svoj rkatsiteli in vinjak. Kot je povedal, je metoda s kvevri zelo zahteven in počasen postopek, pri vsem skupaj pa je adrenalina ogromno. Boisa vse počne z lastnimi rokami, tako da znamka Boisa ni zgolj tržni trik. Grozdje obira pozno, sredi ali konec oktobra, macerira ga s peclji vred, po šestih mesecih pa gre v amforo. Trenutno napolni 5.000 steklenic letno, cilj pa je 15.000. Prav bogata gruzijska vinska scena (država ima kar 500 avtohtonih sort grozdja!) s središčem v pokrajini Kakheti je skupaj s kulinariko močan adut naglo rastočega gruzijskega turističnega sektorja. Kot je povedal gruzijski veleposlanik v Sloveniji Zurab Bekaia, Gruzija postaja ena pomembnih svetovnih turističnih destinacij, obisk pa se jim je od pol milijona leta 2006 v desetih letih povečal na kar šest milijonov.
Foto v galeriji: MMC RTV SLO in Mitja Butul
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje