Težko bi jim rekli popolni avtsajderji, saj so naravna vina vseeno zadnja leta, ko so jih nekateri vinarji v Evropi z našim zamejcem Joškom Gravnerjem na čelu znova obudili v življenje, svojevrstna modna muha. Vseeno pa imajo s svojimi vini, ki rangirajo od izjemno elegantnih (Avstrijci na čelu s Tscheppejem in Musterjem) do popolnih "divjakov" (Aci Urbajs), kar nekaj težav prepričati stroko. Včasih zato, ker imajo opravka z zagrizenimi klasiki, včasih pa tudi zaradi kaosa znotraj vrst t. i. ekovinarjev.

Zakonodaja (tako slovenska kot evropska) na tem področju je namreč precej ohlapna, pogosto pa se mešajo eko vina z oranžnimi vini oz. maceriranimi, pitje nekonvencionalnih, "alter" vin pa je postalo malce modno. In prav to izkoriščajo nekateri vinarji, ki se označujejo za "naravne", pa v resnici s tem zgolj opravičujejo napake svojih vin.

Kot pravi Gašper Čarman iz eVina, ki je pred dnevi še drugič postal državni prvak v somelierstvu: "Če ti pripelješ grozdje iz ekološkega vinograda v klet, še nisi ekološki vinar. Mnogi sploh nimajo ekološkega certifikata, pa se označujejo za "eko". Jaz tudi lahko rečem, da sem doktor znanosti, pa če nimam doktorata, to pač nisem."
Vrhunskost le s stoodstotno doslednostjo
Čarman pravi, da je več kot polovica maceriranih vin dejansko vin z napako, in ne skriva, da nima kaj dosti posluha za take vinarje: "Sovražim, ko se kdo skriva za plaščem maceracije, zato ker s tem upraviči napake, ki jih ima v vinu."

Kar pa ne pomeni, da je skeptičen do samih naravnih oz. biodinamičnih vin: "Po svetu je ogromno vinarjev, ki so in ekološki in biodinamični in so perfektni, jaz v to kategorijo verjamem. Vzemimo primer Ponteta Caneta iz Bordeauxa. Če mene vprašaš, je ogromna razlika med njegovimi vini pred letom 2011in po njem, ko je prešel na biodinamiko. Ne vem, kako bi to razložil in zakaj je tako, ampak je razlika. Jaz v to verjamem in verjamem, da nekdo, ki prideluje biološko grozdje, prideluje tudi boljša vina. Problem pa je, da je pri obstoječi zakonodaji verjetnost, da si v kleti polovičar, velika. Tisti, ki je res ekološki v vinogradu in ekološki v kleti, je pa absolutno vrhunski vinar."

Na Dunaj na naravna vina
Opremljeni s tem znanjem ste – recimo – pripravljeni na obisk enega od številnih vinskih festivalov, ki so vzniknili tudi za specializirano področje naravnih vin. Kot povsod sicer tudi tu potekajo razprave, kateri festival je ortodoksnejši, kateri ima ohlapnejša pravila in na katerem lahko pokusiš res zgolj preverjeno organska vina – skratka, prosto po Čarmanu, tista, ki se dosledno držijo eko-bio mantre tako v vinogradu kot v kleti.

Mi smo konec tedna obiskali festival naravnih vin Label Grand Karakterre, za katerim stojita slovenski uvoznik naravnih vin Primož Štajer in hrvaški vinski strokovnjak Marko Kovač, in ki je v svoji četrti izdaji po Ljubljani in Zagrebu prvič potekal na Dunaju. Pojme nam je pomagal razjasniti Primož Štajer.

Lahko na kratko razložite, kaj so naravna/organska vina? Še vedno se namreč pojavlja zmešnjava pri uporabi teh izrazov, tako pri ponudnikih kot pri ljubiteljih tega žanra …
V EU-ju, kakor tudi zunaj, termin "naravna vina" uradno ne obstaja. Regulativa pozna organska (slovensko: ekološka) vina in biodinamična, ki jih v največji meri certificira organizacija Demeter. Večina tistih, ki se ukvarjamo s temi vini, se strinja, da pod nazivom "naravna vina" mislimo na tista, ki prihajajo iz vinogradov, ki se obdelujejo sonaravno oz. trajnostno, kar v večini primerov pomeni ekološko ali biodinamično, se pravi brez umetnih gnojil, herbicidov, pesticidov, sistemikov, brez namakanja, razen v ekstremnih okoliščinah. Uporaba bakra in žvepla je bistveno manjša kot v konvencionalnih vinogradih. Vinifikacija poteka s kar najmanj posegi. To pomeni:

- ročno trgano in skrbno selekcionirano grozdje. Samo popolnoma zdravo grozdje naj bo vinificirano v vino, saj le tako lahko dobimo vino brez napak in bolezni, ne da bi morali uporabiti večjega posega;

- spontana alkoholna in malolaktična fermentacija, saj ravno naravno prisotne, avtohtone kvasovke, poleg same sorte in strukture tal, dajejo največji lokalni značaj posameznemu vinu;
- brez uporabe encimov, bentonita in mnogih drugih kemičnih ali biokemičnih snovi;
- vinu ni nič odvzeto ali dodano (tanini, sladkor, kisline ...);
- brez mikrofiltracije. Nekateri uporabljajo zelo grobe filtre, za nežno filtracijo, s katero odstranijo tiste največje delce, vendar pri filtraciji po navadi mislimo na mikrofiltracijo, ki vino močno osiromaši in se zato pri naravnih vinih ne uporablja. Mikrodelci namreč poleg arom pomenijo tudi naravno zaščito vina;
- Zelo zmerno dodajanje SO2 (sulfitov). Na našem kot tudi na npr. festivalu RAW je zgornja meja 80 mg/l, dejansko pa so vrednosti pogosto pod 40 mg/l.

Bi lahko izpostavili, kaj daje tem vinom prepoznavno značilnost in jih poveže z njihovim terroirjem? Kako vinar danes pokaže, od kod izvira in kaj želi povedati?
Ta vina prepoznaven značaj dobijo iz samega mikrookolja. Izjemnega pomena so tla, torej struktura zemlje in kamnin, kjer pa je treba vedeti, da prenos npr. mineralov iz tal v samo korenino ni mogoč brez mikroorganizmov, ki pa jih v zemlji, preparirani z umetnimi gnojili in sistemiki ni, zato je sonaravno kmetovanje, ki obdrži zemljo oz. tla živa, tako zelo pomembno. Zato je, recimo, malvazija Marka Fona s Krasa precej drugačna od Klabjanove iz slovenske Istre. Velik vpliv imajo tudi avtohtone kvasovke. Pri uporabi selekcioniranih namreč praktično ubijemo vpliv mikrolokacije, kar je npr. očitno pri malvazijah iz hrvaške Istre, ki so si skoraj vse po vrsti izjemno podobne, prav po zaslugi selekcioniranih kvasovk. Prav tako si vinarji v naravnih vinih ne želijo "zunanjih" arom, ki jih prinese, recimo, nov lesen sod, zato večina kupuje rabljene ali pa vina vinificira in zori v nevtralnih posodah iz betona, gline, nerjavnega jekla ...

Kako je s filtracijo teh vin? Nekateri so goreči zagovorniki nefiltriranja naravnih vin, tudi v vaši kategorizaciji je navedeno, da ta vina ne smejo biti filtrirana, je to poleg spontanega vrenja ena od pomembnejših lastnosti naravnih vin? Vseeno je bilo na festivalu nekaj vin, ki so bila filtrirana …
Večina vin ni filtriranih. Na festivalu je resda bilo nekaj vin, ki so šla skozi zelo nežno filtracijo, torej zelo grobe filtre, ki zadržijo le največje delce, mikrodelci pa so ostali v vinu, kar je zelo pomembno, ti vinom dajejo dodatne arome in obenem igrajo pomembno vlogo kot naravna zaščita. To še posebej velja za macerirana vina – tako rdeča kot bela, kjer se iz kožice izlužijo snovi, ki jih pri neposrednem stiskanju grozdja izgubimo. Ob tem velja povedati, da t. i. oranžna vina, torej bela vina z daljšim stikom s kožicami groznih jagod, sama po sebi nimajo nobene zveze s sonaravno pridelavo. Gre le za eno izmed tradicionalnih tehnik vinifikacije, ki jo lahko uporabimo tudi z grozdjem iz konvencionalnih vinogradov.

Med smernicami za sodelovanje na festivalu sta tudi tisti, da je vinogradnik hkrati lastnik posestva/kleti in da je obdelava vinogradov popolnoma biološka (vsaj nekaj let že). Kako dosledni ste pri tem glede na to, da so bili na festivalu tudi nekateri taki, ki "najemajo" vinograde oz. odkupujejo grozdje večjih vinarjev?
Večina vinarjev je lastnikov vinogradov in kleti. Le nekaj jih ima vinograde v najemu, a jih sami obdelujejo na ekološki ali biodinamični način. V teh primerih se še posebej prepričamo, da gre resnično za sonaravni pristop tako v vinogradih kot v kleteh. Pri tem si pomagamo tudi s podatki konzorcijev "VinNatur" ali "Renaissance des appellations", ki vina večine nastopajočih vinarjev dajejo v analizo. Posebna izjema so vina Atimo, kjer Filip Koletnik vsako leto skrbno izbere grozdje najvišje kakovosti iz vinogradov Valterja Sirka, ki sicer ni certificiran kot eko, vendar v vinogradih dela zelo minimalistično. Na festivalu ni vin iz konvencionalnih vinogradov.

Izbor samih vinarjev na festivalu najbrž ni izključno organski? Nekateri izmed njih pridelujejo ob naravnih tudi konvencionalna vina oziroma so šele na poti v ekološko pridelavo. Kolikšen delež vinarjev na festivalu je izključno organikov ali pa takih, ki se označujejo za biodinamike?
Letos so bili praktično vsi organski oz. biodinamični. V preteklih letih je bil dvakrat recimo prisoten Krauthaker, ki ima poleg konvencionalnih tudi nekaj ekološko obdelovanih vinogradov. Tu gre bolj za izjemo kot pravilo, ne želimo pa popolnoma zapirati vrat za tiste, ki želijo iti v to smer, pa so šele nekaj let na tej poti. Label Grand Karakterre je tako tudi platforma za izmenjavo mnenj, izkušenj in znanj med samimi vinarji, kar je eden izmed naših ciljev. Želimo, da vinarji in njihova vina napredujejo tudi z našo pomočjo.

Imate kakšno evidenco, koliko vinarjev na festivalu sploh ne dodaja žvepla v svoja vina, glede na to, da je žveplanje še vedno predmet kar nekaj polemik. Celo nekateri pionirji naravnih vin, kot je Gravner, priznavajo, da so poskušali popolnoma brez sulfitov, pa dejansko ni šlo …
Sulfiti so večna debata, a po mojem mnenju precenjena in pogosto nepotrebna. Ocenjujem, da je 10–20 odstotkov takšnih, ki žvepla ne dodajo v nekatera svoja vina. Mogoče jih je 5 odstotkov, ki žvepla ne dodajo nobenemu svojemu vinu. Lani sem imel priložnost poskusiti vino iz istega vinograda in iste sorte, vinificirano na popolnoma enak način. Pri enem ni bilo dodanega žvepla, pri drugem ga je bilo dodanega približno. 20 mg/l, kar je izjemno malo (dovoljena zgornja meja dodanega žvepla v belih vinih je v EU-ju 210 mg/l, op. a.). Razlika je bila ogromna. Za nekatere v korist prvega, za druge v korist drugega. Sam imam vina brez dodanega žvepla, ob pogoju, da so brez napak, izjemno rad, a takšnih res ni ravno veliko. Za to je treba ogromno znanja, dela in izjemne higiene tako v vinogradu kot vseh procesih do stekleničenja. Joško Gravner ima svoje jasno mnenje. V njegovih vinih je količina dodanega žvepla nizka. Res je tudi, da so žveplo uporabljali že v starem Rimu, a novejše raziskave kažejo, da izključno za dezinfekcijo posod, sodov, opreme ..., nikakor pa ga niso dodajali vinu.
Treba je razčistiti še eno. Pionirji naravnih vin prihajajo iz Francije, točneje iz Beaujolaisa. V 70. letih je "neintervencijsko" vinogradništvo in vinarstvo obudil zdaj že pokojni Jules Chauvet, ki je ekstremno komercialno pridelavo oz. bolje rečeno proizvodnjo Gamaya iz te regije videl kot popolnoma napačno smer. Sledil mu je Marcel Lapierre iz Morgona. Joško Gravner je nekako obudil dolgo maceracijo belih vin, čeprav tudi tukaj ni bil prvi, saj so nekateri vina vedno pridelovali na tak način. Je pa g. Gravner vsekakor najbolj zaslužen za prepoznavnost belih maceriranih vin po vsem svetu.

Koliko ima strokovna javnost posluha do teh vin? Kar veliko enologov namreč teh vin še ne uvršča na skupno polico s konvencionalnimi vini oz. jih sploh ne ocenjujejo.
V zadnjih letih so ugledni strokovnjaki, kot so Jancis Robinson, Tim Atkin, v nekaterih primerih celo Robert Parker, spoznali, da je ta vina enostavno nemogoče ignorirati. Vse pogosteje se pojavljajo tudi v "mainstream" vinskih revijah, kot sta recimo Wine Spectator in Decanter. Jancis Robinson v zadnjih intervjujih in izjavah popolnoma brez zadržkov uporablja termin "naravna vina", kar je bilo še do nedavnega predmet ostrih debat in prepirov. Celo slovenska strokovna javnost v zadnjem letu ali dveh vso stvar jemlje bistveno resneje, verjamem, da tudi po zaslugi našega festivala in seveda lepega števila domačih vinarjev te orientacije in ne nazadnje tudi mojih osebnih prizadevanj.

Vi ste uvoznik naravnih vin. Kakšne ocene, denimo, dosegajo ta vina? Imate veliko težav pri prepričevanju stroke?
Mnoga vina, ki jih tržimo, dosegajo zelo dobre mednarodne ocene. Nekatera redno več kot 90 točk, čeprav osebno na tovrstne ocene gledam kot na nekaj zelo relativnega, subjektivnega. Kupci teh vin so predvsem zasebni ljubitelji in izbrane restavracije. V trgovske verige si niti ne želimo, ker menimo, da je pri takšnih vinih potreben bolj oseben pristop, pa tudi dostopne količine so pogosto zelo majhne. S stroko je različno – od negativnih reakcij do izjemnega navdušenja, vsaj pri nekaterih vinih.

Omenili ste gostince - ti imajo najbrž več posluha, saj so neposredno navezani na pivce in težnje? Zdaj se naravna vina po mnogih desetletjih vračajo v polnem zamahu, vedno več jih vidimo tudi po restavracijah, v nekaterih novih vinskih barih in bistrojih so danes celo večinsko zastopana ... Kolikšen delež pa zavzemajo na splošno v svetu visoke kulinarike?
Gostinci imajo vse več posluha. Pogosto opažam, da so pravzaprav kuharji tisti, ki najprej prepoznajo kakovost in potencial tovrstnih vin. Zame je pomembno, da vina v restavraciji pozna tako kuhar oz. chef, kot sommelier in strežno osebje. V visoki kulinariki zavzemajo izjemno mesto. V nekaterih najboljših restavracijah na svetu, kot so Noma, Osteria Francescana, Arzak, Konstantin Fillipou in mnoge druge, ponujajo praktično samo biološka in biodinamična vina.

Je to kaj odvisno tudi od posameznih držav? Izstopajo katere v tej smeri?
Nekatere države, predvsem pa prestolnice pri tem izstopajo. Sem vsekakor lahko štejemo skandinavske države, predvsem Dansko s Köbenhavnom, Norveško, Veliko Britanijo (zlasti London), zunaj Evrope pa vsekakor Japonsko in Avstralijo. V ZDA prednjačita New York in San Francisco, v Južni Ameriki pa Sao Paulo.

Kaj napovedujete naravnim vinom, kakšna je njihova prihodnost? Menite, da so dosegla svoj optimum, bomo videli samo še porast teh vin ali pa se bo trg izčistil in bo tudi za same vinarje lažje?
Naravna vina imajo vsekakor svetlo prihodnost, a le tista, kjer vinogradnik zadevo izpelje 100-odstotno korektno od vinograda do stekleničenja. Tisti vinarji, ki na to gledajo kot trend ali celo modno muho, se dolgoročno ne bodo obdržali, kar je tudi prav. Vsekakor se pri naravnih vinih dogaja pozitivna selekcija, pri čemer mislim predvsem na to, da se je število neustreznih vin, torej takšnih z napakami in boleznimi, v zadnjih nekaj letih drastično zmanjšalo. To je dokaz, da trg deluje v korist vinarjem, ki svoje delo opravljajo kakovostno.

Zdi se, da vinski festivali rastejo kot gobe po dežju, celo že samo nekonvencionalna vina (naravna, biodinamična, "oranžna" …) jih imajo kar nekaj. Menite, da se bo nadaljevalo v to smer ali prihaja čas, ko se bo bolj strogo ločevalo "zrnje od plev", tiste, ki oportunistično izkoriščajo smernice, od tistih pravih ekoloških pridelovalcev, pa biodinamikov s posluhom za naravo?
Res je. Tudi nekonvencionalna vina imajo ogromno festivalov in salonov in tudi tukaj se bo zgodila selekcija, saj vinogradniki enostavno nimajo časa, da bi se pojavljali na vsakem dogodku, in že izbirajo tiste, za katere menijo, da jim bodo prinesli rezultat – torej pravo promocijo, ki bo vodila v dobro prodajo.

Festival Label Grand Karakterre je letos na Dunaju, avstrijski vinarji pa v zadnjih letih delajo izjemno kakovostno in so storili ogromen korak naprej. Čemu pripisujete to?
Avstrija je ena od svetovnih velesil glede ekološkega in biodinamičnega kmetijstva, kar se kaže tudi v vinogradništvu. Pogoji organizacije Demeter so v Avstriji med najstrožjimi na svetu. Menim, da je škandal z dietilen glikolom iz leta 1985 pravzaprav dolgoročno na avstrijsko vinarstvo vplival zelo pozitivno, saj so morali začeti znova, a so to storili izjemno sistematično in dosledno. Naravna vina so posebna zgodba in tukaj je treba omeniti vinarje iz južne Štajerske s Seppom Mustrom na čelu. Ti so se pred 10, 15 leti odločili, da ne bodo več pridelovali za Avstrijo tako značilnih "svežih", pač pa vina, ki bodo zrelejša in z več značaja. Ti ljudje so praktično čez noč izgubili domači trg, tujina jih pa (še) ni poznala, kar je za njih pomenilo dolga leta boja za obstanek, ki pa se je pred nekaj leti le obrestoval. Tu imajo velike zasluge tudi naš festival ter Marko Kovač in Niko Đukan, ki sta ta vina ponesla v Italijo, Francijo, Britanijo, Dansko ... in jih predstavila nekaterim vodilnim sommelierjem in uvoznikom. Zelo pomembno je tudi to, da Dunaj kot mesto postaja ena od evropskih prestolnic visoke kulinarike, kjer se uporabljajo najboljše ekološko pridelane sestavine in tu svoje mesto najdejo tudi "naša" vina.

Je mogoče kakšna regija trenutno v prednosti? Kje imajo največ posluha, kje so morda najbolj ortodoksni?
Če govoriva o kupcu oz. gostu, so precej konservativni Nemci in precej tudi sredozemske države, ki so po drugi strani vodilne v pridelavi teh vin. Največ posluha je v Skandinaviji, Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji in na Japonskem. Vsekakor pa je vse več ljudi, ki ta vina poznajo in v njih uživajo tudi pri nas. Verjetno so v preteklosti težavo predstavljala vina z napakami oz. vina, ki so bila sicer brezhibna, a po aromah in okusu precej ekstremna in so kot taka ljudi odvrnila od nadaljnjega pokušanja. Tu predvsem mislim na dolgo macerirana bela vina, ki pa so v zadnjih letih prav tako postala bistveno elegantnejša. Mnogo ljudi pri nas naravna vina še vedno enači s t. i. oranžnimi, kar nam povzroča nemalo težav, saj je včasih treba veliko prepričevanja, da nekdo sploh poskusi rdeče, belo, rose ali peneče vino in se prepriča, da "naravno" pomeni nekaj popolnoma drugega.

Kje točno smo v svetu naravnih, biodinamičnih vin Slovenci? Kje so še rezerve, kje je bil storjen največji napredek, kdo so nesporne zastavonoše?
Slovenci smo vsekakor izjemno pomemben del naravnih vin v svetu. Pionirji seveda prihajajo iz Primorske. Rojac, Klabjan, Korenika & Moškon, Batič, Mlečnik, Slavček, JNK, Guerilla, Primož Lavrenčič (Burja), Čotar, Renčel, Emil Tavčar, Marko Tavčar, Štemberger, Marko Fon, Janko Štekar, Aleks Klinec, Andrej Kristančič (Nando), Borut Blažič, Matjaž Kramar so le nekateri, ki jih je treba omeniti. Mislim, da so velike rezerve na Štajerskem, kjer pa se zadeve v zadnjih letih tudi premikajo v pozitivno smer. Od prvega "Demeter" vinarja Acija Urbajsa, prek Srečka Šumenjaka, Radovana Šumana, do Ducala in zame osebno odličnega Božidarja Zorjana. Upam, da bomo na Štajerskem v prihodnosti dobili še mnogo več eko- in biodinamičnih vinarjev, saj je naravni potencial izjemen.

Kje vidita z Markom svoj festival v prihodnosti? Je Dunaj zdaj postal stalna postojanka, bosta kolobarila med Dunajem, Ljubljano in Zagrebom ali razmišljata morda o kakšni četrti prestolnici?
LGK bo, kot kaže, vsaj še eno leto ostal na Dunaju. Mogoče nam bo uspelo dodati še Ljubljano, bodisi kot klasični festival ali pa vsaj z organizacijo manjših degustacij in dogodkov v festivalskem času. LGK-ja ne želimvezati geografsko, tako da v prihodnosti vsekakor ni izključena neka četrta destinacija, mogoče celo zunaj Evrope. Festival se po našem mnenju vsebinsko razvija v pravo smer in daje pravo platformo in podporo vinarjem na eni ter gastronomom, uvoznikom, trgovcem in ljubiteljem naravnih vin na drugi strani.

Po napadih v Parizu ste se odločili za akcijo "Magnums for Paris" in vse sodelujoče vinarje pozvali, naj v znak solidarnosti darujejo vsak po en magnum (1,5 l, op. a.) pariškim gostincem. Kako so se vinarji odzvali na akcijo? Navsezadnje je to tudi lepa priložnost postaviti svoj izdelek na svetovno vinsko karto.
Odziv vinarjev na "Magnums for Paris" je bil izjemen in te steklenice bodo vsekakor prišle na prava, reprezentativna mesta, kjer so nekateri s svojimi vini že prisotni, drugim pa je to ena od novih priložnosti.

Kakšne ambicije imajo na splošno, večina je vendarle butičnih pridelovalcev za svetovne razmere? Bo tudi cena v prihodnosti temu primerna?
Ambicije vinarjev so seveda različne, vsekakor pa mnogi s svojimi vini sodijo na najboljše svetovne vinske karte in tu jim želimo ponuditi vso mogočo podporo, poznanstva in pomoč. Nekateri so po količini napolnjenih steklenic res izjemno majhni, a menim, da je modro, da svoja vina kljub temu ponudijo v čim več državah. Mislim, da so cene naravnih vin, razen v nekaterih primerih, kar ustrezne in primerne, vsaj ko govorimo o ceni do prodaje na drobno ali restavracije. V zadnjih žal pogosto prihaja do ekscesnih marž, vendar sem prepričan, da se bodo sčasoma tudi tu stvari postavile na svoje mesto. Vsi si želimo, da bi bila vina gostu čim bolj dostopna.

Kakšni so kaj prvi vtisi vinarjev in vas, organizatorjev samih? Gruzijci so bili vidno priljubljeni, kdo je bil med obiskovalci še pri vrhu zanimanja, je kdo prijetno presenetil?
Vtisi in komentarji so večinoma izjemno pozitivni. Naslednje leto bo treba zagotoviti malo več prostora za vinarje in dodati ali spremeniti nekatere vsebinske stvari. Gruzijci vsakič na dogodke prinesejo neverjetno pozitivno energijo in upam, da jih bomo gostili tudi naslednje leto, saj nam tudi prodaja njihovih vin lepo raste. Osebno so me lepo presenetila nekatera vina iz Španije. Slovenski vinarji na Dunaju pač niso neznanka in mislim, da so pustili izjemno pozitiven vtis. Prvič je bil z nami Božidar Zorjan, za katerega upam, da nam uspe vsaj kakšno njegovo vino postaviti na karte nekaj vodilnih restavracij v Evropi. Njegov laški rizling je zame eno najboljših slovenskih vin, ki sem jih poskusil letos.