Eric Asimov, novinar tega priznanega časopisa, je objavil članek, v katerem je navdušen nad slovenskimi vini, posebej še nad žlahtno kapljico iz Goriških brd. V začetku prispevka se je ozrl v zgodovino, saj ugotavlja, da ima vzhodna Evropa starodavno vinsko kulturo, ki je bila v komunističnih časih porinjena v stran, v zadnjih letih pa se znova obuja.

Manj znana, a nič manj kakovostna vina
Nekatere izmed teh držav, kot na primer Gruzija, so zibka zgodovine pridelovanja vina in čeprav so slabše poznane, še naprej orjejo ledino v vinarstvu. Tudi madžarska vina, tako sladka kot suha, zaradi tujih vlaganj znova blestijo. Hrvaška se na mednarodnih trgih v ospredje prebija s svojimi suhimi vini, toda nobena od naštetih dežel verjetno ni tako razvila vinske kulture kot prav Slovenija, še piše.

Mešanje italijanske in slovenske tradicije
V Sloveniji oziroma vsaj na Primorskem, vino in regionalna identiteta presegata politiko, saj na zelenih pobočjih, ki segajo v italijansko pokrajino Furlanijo - Julijsko krajino, razen nekaj praznih stražarnic ni opaziti, da se tu stikata dve državi. Vinogradi na italijanski strani - po njihovo se to gričevje imenuje Collio, se nadaljujejo v slovenska Brda. Ljudje v teh krajih so zvesti svoji zemlji, kljub mnogim političnim in socialnim nemirom se vinu niso odpovedali, ugotavlja.

In vina iz Brd so na Zahodu naredila velik vtis. V sosednji Fruliji je središče ustvarjalnega raziskovanja, saj so vinarji, kot sta Gravner (Joško Gravner je sicer Slovenec, doma iz slovenske vasi Oslavje v Colliu) in Radikon, na novo odkrili stare tradicije in jih prilagodili 21. stoletju. Navada se je razmahnila tudi čez mejo, v Brda, kjer vinarji, na primer Movia ali Edi Simčič, sledijo tej mešanici starega in novega, a hkrati ohranjajo slovenske posebnosti.

Poleg Primorske je vinogradništvo v razmahu tudi v Podravju in Posavju. Ta vina se razlikujejo od primorskih, saj so narejena iz drugačnega grozdja in na drugačen način. Slovenija pridela ogromno vrst rdečega vina, čeprav je mnogo lažje najti bela vina, piše Asimov. Pisec članka naše države ni obiskal, ampak je s še tremi ameriškimi poznavalci te žlahtne kapljice obiskal nekaj newyorških restavracij in poskusil 20 slovenskih vrhunskih belih vin. Vodil jih je Joe Campabale, enolog, ki je tudi lastnik štirih priznanih restavracij v velikem jabolku.

Poseben okus in nežna aroma
"Pričakovali smo raznolikost okusov in vrst in nismo bili razočarani. Nekatera vina se skoraj niso ločila od italijanskih belih vin, ki so širše dostopna, druga pa so bila čisto posebna, povsem v slogu Brd," je zapisal Asimov in izpostavil štiri steklenice, v vseh je bilo t. i. oranžno vino, ki ga je navdušilo s teksturo in nežno aromo. V oranžnih vinih pustijo, da se grozdni sok in tropine še nekaj časa skupaj namakajo, kar vinu daje barvo roseja ali jantarja.

Za najboljšo izbiro je predlagal Kabajevo Amforo, letnik 2006, mešanico rebule, tokaja in malvazije, ki nastaja v glinenih amforah. "Bogato, jantarno, s prijetno in kompleksno teksturo," je opisal.

Tudi na drugo mesto se je uvrstil Kabaj z "malo bolj konvencionalnim" vinom Sivi, letnik 2009. Ta macerirani sivi pinot se mu je "z večplastnimi, nekoliko medenimi mineralnimi okusi še vedno zdel eksotičen".

Sledila so vina Movie, "superzvezdniškega proizvajalca v Brdih", družine Kristančič. Na tretje mesto je uvrstil vino Veliko, letnik 2007, mešanico rebule, sauvignona in sivega pinota, na četrto pa rebulo iz leta 2008.

Navdušila ga je tudi rebula Lunar 2008, prav tako od Movie, "popolnoma drugačno, zelo nenavadno, naravno, oranžno vino, brez žveplovega dioksida, ki se ga običajno uporablja kot konzervans, fermentirano v hrastovih sodih in nato ustekleničeno nefiltrirano". "Bilo je kompleksno in sadno, s kančkom živahnosti," je še zapisal.

Poleg omenjenih je druščina poskusila tudi vina znamk Traviata (Brda) in Črnko (Maribor).