Zorjanov Muškat otonel Dolium si namreč v julijski izdaji znamenite vinske revije Decanter s 95 točkami z vinom Graue Freyheit avstrijske kleti Heinrich deli prvo mesto 30 najboljših oranžnih vin sveta.
Štajerski vinar s Tinjske gore je v izjemni družbi – na seznamu, ki ga je sestavil ugledni vinski poznavalec Simon J. Woolf, najdemo bisere iz Gruzije, Avstrije, Portugalske, Nove Zelandije, ZDA in od drugod.
Za nameček pa je tik pod vrhom, na tretjem mestu, pristalo še eno slovensko macerirano vino, in sicer Blažičeva rebula selekcija, ki ji je Woolf podelil 94 točk.
Woolf, avtor knjižne uspešnice Amber Revolution (Jantarna revolucija), s katerim smo intervju na naših straneh objavili leta 2018, je razpet med Londonom in Amsterdamom, sicer pa je velik ljubitelj slovenskih vin. Prek svoje strani, The Morning Claret, tudi trži vinske ture po Sloveniji, ki so v zadnjem času vse bolj iskane, in to predvsem zaradi izjemnih oranžnih vin, ki jih najdemo pri nas.
Najprej nekaj besed o tem, kaj t. i. oranžno vino sploh je. Izraz je bolj ali manj uveljavljen, mnogi mu pravijo tudi četrta vinska barva, a vinarji sami imajo raje izraz "jantarno vino".
Gre za bela vina, pridelana po postopku za rdeča, skratka, s podaljšano maceracijo kožic in ostanki pecljev, na katerih lahko grozdni sok leži od nekaj dni pa vse do leta dni. Vino s tem pridobiva globino barve, ki sega od zlato rumene prek jantarne pa vse do opečnate.
Slovenski pionirji oranžnih vin
Čeprav so macerirana vina postala v zadnjih letih precej modna, pa nikakor ne gre za neko hipno novotarijo, ampak so vina tako pridelovali že pred tisoč leti, predvsem v Gruziji, ki velja za zibelko teh vin. Tudi slovenski prostor, predvsem ob meji z Italijo, ima dolgo tradicijo jantarnih vin.
Nekateri pionirji in tudi pionirji sonaravne pridelave izvirajo z obeh strani Goriških brd (Collia) in še danes spadajo v sam svetovni vrh. Joško Gravner, pokojni Stanko Radikon, Dario Prinčič, Franco Terpin ... pa Valter Mlečnik v Vipavski dolini, Joško Renčel, Benjamin Zidarich in Paolo Vodopoivec na Krasu ...
Pozneje so se jim pridružili še kolegi iz vseh vinorodnih pokrajin Slovenije, ki danes skupaj sestavljajo izjemno močno "državno ekipo" oranžnih barv. Če naštejem le nekaj takih, ki jih točijo po najboljših svetovnih restavracijah in vinskih barih (Zorjan ima svojega distributerja in močno bazo v Veliki Britaniji): Aci Urbajs, Klinec, Janko Štekar, Nando, Keltis, Šuman, Gordia, Reia, Škerk, Škerlj, UOU, Kabaj, Movia ...
Slovenci velikih zalog takega vina nimamo, smo pa z njimi navzoči skoraj povsod po svetu, od Japonske do ZDA, od Köbenhavna do Pariza.
A nazaj k Zorjanu in njegovemu muškat otonelu letnik 2016, ki je bil v amforah in sodih več kot dve leti, nato pa brez filtracije pretočen v steklenici. Živo vino, eliskir življenja, pravi Zorjan. Vino, ki je v izjemni kondiciji. Decanter mu celo napoveduje, da ga bomo lahko pili kar do leta 2035. Vino je res izjemno, elegantno, polnega okusa, s cvetličnimi, citrusnimi in zeliščnimi aromami.
Izven ustaljene smeri
Božidar, ki štiri hektarje vinogradov (in še precej več hektarjev zemlje) obdeluje z ženo Marijo, je kmetijo podedoval leta 1980 in že po dveh, treh letih sta šla v ekološko pridelavo.
Takrat so bili še časi zadrug in mnogi so menili, da ni čisto pri pravi, ko se je odločil zaviti popolnoma iz ustaljene smeri.
Leta 1986 je že napolnil prve steklenice, leta 1993 pa iz Hrvaške pripeljal amfore. To so bili časi, ko še nihče ni govoril o Gruziji in o "vinu, kot je nekoč bilo", to so bili časi, ko se je na štajerskem koncu še vedno pilo povsem konvencionalna vina z velikim preostankom sladkorja.
Zorjan še danes velja za posebneža, za radikalca za nekatere, za druge pa za enega redkih pravovernikov pri nas.
Kmetijo in vinograde na zemlji, bogati z magmatskimi kameninami, obdeluje povsem po biodinamičnih postopkih, brez herbicidov, brez pesticidov, brez žvepla, zgolj z naravnimi pripravki in preparati, zato tudi meni, da ni prave biodinamične vinarije brez živali – poleg ovc ima še srnjad. Ravna se po luni, po zakonitostih Rudolfa Steinerja in ne prenese diktatov vinske industrije.
Zaupati v naravo
Prepričan je, da vino lahko naredi samo narava, ne človek, zato ji prepusti vse. Amfore ima zakopane na več koncih po kmetiji, pod milim nebom, kar mnoge čudi in prihajajo z vsega sveta, da bi si pogledali to čudo.
V nasprotju z večino vinarjev pri nas amfore pri Zorjanu niso del kletarjenja, ampak vanje roma celo grozdje in v njih ostane do velike noči. "Kot če kuhate juho," mi razloži.
"Juha" se nato dokonča v sodih v Zorjanovi okoli 250 let stari kamniti obokani kleti, ki je svojčas sestavljala sklop Žičke kartuzije. Tu v pritajeni svetlobi brlivk nastajajo tudi naravni preparati in tinkture za tretiranje trte in tal – baldrijan, melisa, žajbelj ...
Zorjan je tako sveto zaverovan v moč narave, da je enega od svojih vinogradov zasadil na čistini sredi gozda, sredi pohorske zelene divjine, od koder črpa tudi studenčnico. Trdi, da mu srnjad ni pojedla niti enega grozda.
"Če ti sprejmeš, da je to del nas, tako tudi bo – narava te bo začutila. Naši stari starši s tem niso imeli težav. Mi smo tisti, ki smo porušili ravnovesje s svojim sprevrženim načinom življenja," pravi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje