Industrijska oblikovalka Nina Mihovec je družinsko podjetje Wilsonic Design prevzela leta 2000 in bila pet let kasneje nagrajena za Oblikovalko leta za počitniško prikolico Action (za Adria Mobil), ki se prodaja še danes. Oblikovalski studio, ki ima 12 zaposlenih, je specializiran za razvoj novih izdelkov, industrijsko oblikovanje in inženiring. Od leta 2009, ko so svoje proizvode začeli prijavljati za nagrade, so osvojili štiri, med njimi tudi za Medicinsko mizo S in serijo ventilatorjev HEC.

Morda klasična zgodba, a ko je Nina še ne tako dolgo nazaj postala mama, je ugotovila, da na slovenskem trgu ni otroških izdelkov, ki bi bili funkcionalni, kakovostni in estetsko dovršeni. "Iskala sem otroško igračo, ki je ne bi pospravil v garažo, ampak bi jo lahko pustil ležati na tleh v dnevni sobi, saj bi bila s svojo podobo nemoteča," se spominja. Izdelke je kupovala predvsem na spletu, prvo otroško posteljnino pa ji je zašila šivilja, s katero sodeluje še danes. Ker je že pred tem za gugalni konjiček Googy dobila oblikovalsko nagrado Red Dot Award (2012) in so se začeli otroški izdelki kopičiti, je leta 2014 v sklopu podjetja Wilsonic Design zagnala blagovno znamko Ooh Noo.

V samo dveh letih so gugalniku in posteljnini sledili še drugi izdelki, med njimi lesene kocke, spomin, igralni otroški voziček, kvačkani zajci in tudi sodobna interpretacija starodobne igrače, konjička na palici Mr. Crocodile on a stick ali krokodil na palici z inovativno oblikovano glavo, po kateri se lahko piše s kredo (Red Dot, 2015). Danes imajo več kot 150 izdelkov, vključujoč različne dimenzije posteljnin, ki ustrezajo standardom na skandinavskem in angleškem trgu.

S pomočjo treh šivilj in industrijskih oblikovalcev Petrom Rojcem, Metodom Burgarjem, Alenom Mencejem in Ninčo Dobrin, sicer ekipe Wilsonic Designa, po njihovih preprostih, funkcionalnih in ne toliko barvitih izdelkih, kar je značilno za skandinavsko oblikovanje, povprašuje revija Vogue, vplivna nemška blogerka in kupci iz celotne Skandinavije, Anglije, ZDA, Kanade, Avstralije, Južne Koreje in Japonske.
Več o skrivnosti uspeha in visokih ciljih znamke Ooh Noo pa preberite v intervjuju z Nino Mihovec.

Znamka Ooh Noo je na Instagramu v manj kot dveh letih dobila več kot 42.000 sledilcev, kako vam je to uspelo?
S pridnim delom in rednimi objavami. Za dobro objavo sta vedno nujni dobra vsebina in predvsem dobra fotografija. Dobra vsebina in slaba fotografija ne bosta prinesli velikega rezultata, vsaj ne v segmentu, kjer je oblikovanje ena izmed prvin kakovostnega izdelka. Držim se načela, da poskušamo objavljati vsebine, ki bodo zanimale naše sledilce.

Podoba blagovne znamke je zelo dodelana, ali zanjo skrbi kakšna posebna ekipa?
Tako stylinge kot fotografiranje delamo sami, objavljamo pogosto, enkrat na dan, sicer pa repostamo fotografije naših kupcev. Zdaj smo že v stanju, ko lahko izbiramo, kaj in koga bomo objavili, da ohranjamo enotno podobo. Sicer pa nas kar najdejo. Tako nas je recimo kontaktiral Vogue, pa agencija, ki dela za Norwegian Airlines, Glamour in Smalish. Zelo sem bila vesela, ko je naš gugalnik objavila nemška blogerka Lena Terlutter (pokaže objavo, pod katero je zavidljivih 3.946 všečkov).

Je po takšni objavi prodaja kaj višja?
Težko rečem, s katerih kanalov pride, a na nemškem trgu se zagotovo pozna.

Sicer pa kar 98 odstotkov izdelkov prodate v tujino?
98 odstotkov je verjetno še premalo. V zadnjih dveh letih smo imeli v Sloveniji deset nakupov, zato je verjetno številka manjša od dveh odstotkov, kakšna dva promila (smeh).

Vas prizadene, da v Sloveniji sploh ni odziva?
To je težko in moraš predelati. Ko sem začela, sem imela v glavi pregovor 'Hic Rhodus, hic salta! (Tu je Rodos, tu skoči!) in tako smo tudi začeli z drugimi projekti. Zdaj se mi je védenje čisto porušilo in se za nazaj sprašujem, ali je bilo tako prav, saj je ta znamka zaživela zaradi tujine in ne zaradi Slovenije. No, zadnje čase nas malo odkrivajo tudi v Sloveniji.

Zanimivo pa je, da so vsi vaši izdelki narejeni v Sloveniji.
Vsi, razen bombažev za posteljnino, ki jih potiskamo v Španiji, saj v Sloveniji ni stroja za tekstil v širini 2,80 metra. Mi naredimo grafični izris in naročimo blago, ki ga tiskajo v Španiji, nato pa ga naše šivilje razrežejo in zašijejo. Tudi vsi leseni deli so narejeni v Sloveniji.

Ko sva hodili po delavnici, je šivilja dejala, da mora zašiti 50 vrečk za 50 setov lesenih kock, ki jih morate odposlati še danes, skupaj s 60 lesenimi vozički - konkretne številke za majhno podjetje sredi Trzina.
To postaja kar naša stalnica, zato smo tudi morali dobiti tretjega dobavitelja, saj ocenjujemo, da bomo v prednovoletnem času odpošiljali po 160 vozičkov na teden.

Vaša filozofija je, da mora biti proizvod cenovno uresničljivi. Kako vam s proizvodnjo v Sloveniji uspeva ohranjati ravnotežje med kakovostjo in ceno?
Ves čas je boj. Zadnje čase se v Ooh Noo pojavlja potreba po nekom, ki bi skrbel za nabavo, saj je treba s proizvajalci neprestano sodelovati. Mi večamo količine naročil, proizvajalec pa mora zagotavljati konstantno ceno ali pa jo celo znižati, pri čemer kakovost ne sme padati.

Razmišljate o selitvi proizvodnje?
V Sloveniji, ali pa vsaj v Evropi, bomo vztrajali, dokler se le da. Ko cenovno ne bo šlo več, bo treba začeti razmišljati drugače … Vseskozi se nam ponujajo proizvajalci tekstilnih izdelkov iz Indije, Portugalske, stike imamo v Turčiji, a se za zdaj še nismo odločili.

Kakšen je vaš cilj?
Da imamo svojo fizično trgovino v Köbenhavnu.

Torej nameravate znamko v prihodnosti širiti?
Da, takšna je naša želja, saj sta nas na to pripravila že sam trg in povpraševanje. Naš cilj je, da smo v segmentu otroške notranje opreme in lifestyla vidna in prepoznavna znamka. Želim si, da smo v svetovnem merilu poznani do te mere, da bo nekdo, ki bo v tem segmentu iskal opremo za otroke, znamko Ooh Noo uvrščal med prve tri znamke, ki jih bo poznal po dobrem oblikovanju in kakovosti.

S katerimi podjetji se trenutno kosate?
Bom skromna, kosamo se z manjšimi, kot smo sami, in smo še daleč od tega, da bi se kosali z velikimi, kot je OYOY ali pa recimo Ferm Living, saj imajo oni daljšo tradicijo. Naš cilj je tudi oblikovanje za dom, a to zahteva svoj čas.

Kako se sploh odločite, kateri izdelek boste razvijali? Pravite, da je za prepoznavnost in kakovost izdelka potrebna dobra zasnova strategije oblikovanja.
Strategija oblikovanja pomeni, da bo vsaka naslednja kolekcija izdelkov sodila v koncept podjetja … pri tem pa je najtežje, kako si sploh izmisliti neki novi in inovativni izdelek, ali je to igra spomina ali vlakec. Stalno spremljamo, kaj se dogaja na trgu. Prav tako smo v podjetju skoraj vsi že starši, tako da so tudi tu neke ideje, še pomembneje pa je, da poslušamo svoje kupce in prepoznamo njegove potrebe. Govorim o teh, ki nas kontaktirajo na sejmih, s katerimi smo v dnevnem stiku. Kupec sam dosti pove, le poslušati ga moraš in biti z njim v stiku. Saj vsi naši izdelki niso prodajne uspešnice, tudi mi se sproti učimo.

Res pa je, da starši pri nakupu za otroke, kupujemo po svojih preferencah. Kakšen izziv je za oblikovalca, da je izdelek funkcionalen in zanimiv za majhnega potrošnika, ki mu je izdelek namenjen, hkrati pa dovolj prepričljiv tudi za velikega potrošnika, torej starše?
To vedno upoštevamo, saj začnemo z mislijo na uporabnika, torej otroka. Tole je že naš četrti prototip lokomotive (op. p. pokaže na lesen voziček), pri katerem poskušamo izpiliti njegovo ergonomijo in vse varnostne vidike. Izhajamo iz otroka, same funkcionalnosti proizvoda in tega, da pri otroku vzbudimo delovanje domišljije. Ne želimo ustvarjati izdelkov, ki so nasičeni z detajli in barvami. Otroku lahko že lesena paličica predstavlja vlak, avtomobil ali ladjo. Mi mu te pomenske vrednosti nočemo dajati eksplicitno.

Tak primer je vaša igrača leseno malo mesto Little vilage, ki po obliki spominja na hiše, a nima jasno definiranih elementov?
Ko smo se oblikovalci pogovarjali o tem proizvodu, je nekdo rekel, da bi naredili takšne hiške, kot so tiste v Amsterdamu. In sem rekla, ne, takšne ozke in visoke hiše so tudi v Ljubljani ob Ljubljanici. Poskušamo izhajati iz okolja, kjer živimo, in obdržati avtentičnost. S preprostimi in različnimi geometrijskimi liki ponazarjajo stare hiše ob rekah, ki se lahko zložijo v vrsto, lahko so dekoracija na knjižni polici, ko je otrok večji, pa se lahko z njimi igra na preprogah, ki imajo narisane ceste.

Koliko se ukvarjate s študijami otroških igrač, se pogovarjate s psihologi?
Vse naredimo sami, saj moramo kot oblikovalci poznati semantiko izdelka, vedeti moramo, kaj z njim sporočamo. Izhajamo iz enostavne geometrijske forme, ki nekaj pove. Kvadrat je le kvadrat, ko pa ga umestiš v konturo hiške, postane okno. Podobno je s črtami na strehi hišk, če jih damo ven iz tega konteksta, so to le črte, v kombinaciji pa nekaj povedo.

Nekaj podobnega kot gugalni konjiček Googy na katerem trenutno sediva. To je bil sicer vaš prvi izdelek, ko Ooh Noo sploh še ni obstajal, in za katerega ste prejeli oblikovalsko nagrado Red Dot Award (2012).
Njegova oblika je minimalizirana do konca, razmišljali smo, do kam lahko gremo, da bo otrok še vedno prepoznal obliko konjička.

Gugalnik namreč nima ne oči in ne repa.
Da, tako je. Pri otrocih smo preverjali, do katere stopnje lahko gremo, da ga bodo prepoznali, in to je ta faza.

In kako ste to testirali?
Kazali smo jim skice in bilo je enolično jasno, da so iz oblike prepoznali konjička.

Projekt, s katerim se trenutno ukvarjate, pa je otroška lokomotiva.
Ko je bil moj sin še zelo majhen, sem ga dala v plastično posodo za perilo, na katero sem navezala vrv in jo vlekla po tleh. V tem je zelo užival. Otroci imajo radi enostavna prevozna sredstva. Tej lokomotivi smo znova dodali nedefinirano živalsko glavo, otrok lahko ob njem hodi, ga poganja ali pa je namenjen shranjevanju igrač. Najboljši sistem je tisti, pri katerem ne moreš ničesar več odvzeti. Trenutno izboljšujemo njegovo krmiljenje.

In pri tem si pomagate z znanjem, ki ga uporabljate v oblikovalskem studiu Wilsonic Design, v katerem izvedete 50 projektov letno?
V zadnjih dveh letih smo prenovili celo družino avtobusov za TAM DuraBus iz Maribora, tudi novo električno modularno vozilo. Ker imamo v biroju oblikovalce in inženirje z ogromno znanja, sem hotela, da vse to znanje v zelo preprosti obliki uporabimo pri tej lokomotivi, ki ima tudi sistem krmiljenja. Hotela sem, da je narejen v svoji najbolj primitivni formi, ampak, da bo hkrati še vedno funkcionalen. Da bo vsak, ki se malo pozna, recimo na sistem Ackerman, videl, da je bilo v to vloženega kar nekaj znanja.

instagram.com/katjastok